UPRS Sodba III U 88/2018-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel vlogo A.A. za obnovo postopka, končanega z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-4250/2011-7 z dne 6. 8. 2013. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedel, da je inšpekcijski zavezanec A.A. dne 19. 12. 2016 vložil predlog za ponovno uvedbo postopka in odpravo inšpekcijske odločbe. Svoj predlog je utemeljeval s tem, da je po pravnomočnosti inšpekcijske odločbe Občinski svet Občine Izola sprejel Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občina Izola (v nadaljevanju Odlok o spremembah PUP), ki naj bi po mnenju predlagatelja dopuščal legalizacijo gradnje, opredeljene v inšpekcijski odločbi št. 06122-4250/2011-7 z dne 6. 8. 2013 kot nelegalne. Obravnavani objekt je po Odloku o spremembah PUP šteti za enostaven objekt, kar je utemeljeval s sklepom Upravne enote Izola št. 351-58/2016 z dne 9. 6. 2016, s katerim je le ta zavrgla vlogo inšpekcijskega zavezanca za legalizacijo obravnavanega objekta z obrazložitvijo, da za gradnjo enostavnih objektov ni več potrebno upravno dovoljenje. Predlagal je, da se navedeno inšpekcijsko odločbo odpravi.

2Upravni organ je predlog inšpekcijskega zavezanca smiselno obravnaval kot vlogo za obnovo postopka, saj je namen predloga zavezanca vsebinsko ugotavljati nova dejstva ter na podlagi teh dejstev sprejeti novo odločitev. Inšpekcijska odločba št. 06122-4250/2011-7 z dne 6. 8. 2013 je postala dokončna z dnem vročitve odločbe drugostopenjskega organa št. 612-311/2013-2 z dne 25. 9. 2013, ki je bila osebno vročena zavezancu dne 1. 10. 2013. Triletni rok iz četrtega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v katerem se lahko predlaga obnova postopka, je tako potekel dne 1. 10. 2016, zato prvostopenjski organ ugotavlja, da predlog zavezanca za obnovo postopka ni dovoljen.

3Dodatno je predlagatelju pojasnil, da mora tudi sicer enostavni objekt, ki je predmet obravnave kumulativno izpolnjevati vse zahteve, ki ga določajo, tako glede dimenzij kot glede namembnosti in mora biti skladen z veljavnim Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju Odlok o PUP). Občina Izola je dne 15. 9. 2014 sicer sprejela Odlok o spremembah PUP, ki pa ga je Ustavno sodišče odpravilo, zato ga prvostopenjski organ ne more upoštevati. Glede na to, da predlog ni bil pravočasen, dovoljen ali popoln, je predlog zavrgel.

4Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo št. 0612-311/2013-22-LMJ z dne 13. 4. 2018 pritožbo inšpekcijskega zavezanca zavrnilo. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se izjemoma obnova lahko predlaga oziroma začne tudi po preteku treh let je navedlo, da je pritožnik svoj predlog za obnovo postopka oprl na dejstvo, da se je po izdaji inšpekcijske odločbe spremenil odlok Občine Izola, to pa ne predstavlja enega izmed razlogov za obnovo postopka, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP. Obnova postopka ni možna zato, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali se je spremenila upravna ali sodna praksa. Pritožbenih navedb v zvezi z vsebinsko odločitvijo drugostopenjski upravni organ ni dolžan upoštevati, saj je izpodbijani sklep procesne narave in se zato v vsebinsko odločanje ni pristojen spuščati.

5Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep prvostopenjskega organa kot nepravilen in nezakonit. V tožbi navaja, da je že v pritožbi navedla, da ZUP glede roka za obnovo postopka določa triletni zakonski prekluzivni rok, vendar določa tudi izjeme. V 4. točki 360. člena ZUP določa, da se obnova postopka dovoli, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Po mnenju tožeče stranke je vprašanje ureditve gradenj na območju, ki ga ureja Odlok o PUP veljaven pred 15. 9. 2014, predhodno vprašanje v konkretni upravni zadevi. Tožeča stranka je predlogu za odpravo inšpekcijske odločbe z dne 6. 8. 2013 predložila sklep Upravne enote Izola z dne 9. 6. 2016, iz katerega izhaja, da za gradnjo objekta tlorisnih dimenzij 3,5 x 5,55 m na parc. št. 5887 k.o. B. ni potrebno gradbeno dovoljenje. Sklep Upravne enote Izola z dne 9. 6. 2016 je treba šteti kot rešitev predhodnega vprašanja, ki je samostojna pravna celota. Navedeno utemeljuje s tem, da je gradbeni inšpektor v odločbi z dne 6. 8. 2013 navedel, da je inšpekcijski zavezanec pridobil lokacijsko informacijo št. 35-07-193/2004 pred gradnjo objekta, vendar ta lokacijska informacija ne nadomešča gradbenega dovoljenja, katerega bi moral pridobiti. Gradbeni inšpektor je tako reševal predhodno vprašanje, to je vprašanje ali je za objekt, ki je predmet inšpekcijskega postopka, treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Upravna enota je to predhodno vprašanje glede potrebnosti gradbenega dovoljenja za objekt tožeče stranke rešila drugače, kot je o tem odločil gradbeni inšpektorat, zato bi morala biti dopuščena obnova postopka v smislu 4. točke 260. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in mu povrne stroške postopka.

6Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in odločbi pritožbenega organa in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) glede tožbenih razlogov pa še dodaja:

9V zadevi ni sporno, da je inšpekcijska odločba v postopku, katerega obnovo predlaga tožeča stranka postala dokončna dne 1. 10. 2013. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka in odpravo inšpekcijske odločbe št. 06122-4250/2017-7, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da odstrani; leseni objekt tlorisnih dimenzij cca 4,5 m x 3,4 m po višini obsegajoč pritličje višine cca 3 m na slemenu, vse skupaj pokrito z dvokapno simetrično streho skupaj z betonskim podstavkom tlorisnih dimenzij cca 4,5 m x 3,4 m višine od 0,20 do 0,5 m ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške do 6. 11. 2013. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka predlog za obnovo upravnega postopka vložila dne 14. 12. 2016, to je po preteku triletnega roka, določenega v četrtem odstavku 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti.

10Na podlagi petega odstavka 263. člena ZUP se izjemoma lahko predlaga, oziroma začne obnova tudi po poteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, za kar pa ne gre v konkretni zadevi. Odlok o PUP, na katerem temelji inšpekcijska odločba, katere obnovo predlaga tožeča stranka, je Občina Izola z Odlokom o spremembah PUP spremenila tako, da po zatrjevanju tožeče stranke sedaj dopušča gradnjo, ki je bila predmet inšpekcijskega postopka, s katerim je bila naložena odstranitev objekta in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Po presoji sodišča pa razlog spremembe Odloka o PUP ne predstavlja enega od razlogov za obnovo postopka, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, kakor zmotno zatrjuje tožeča stranka. Tožeča stranka niti ne dokazuje, niti ne izkazuje, obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP, niti obnovitvenega razloga iz 3. točke 260. člena ZUP. Zmotno pa je tudi zatrjevanje tožeče stranke, da se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, katero je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil. Odlok o PUP predstavlja podzakonski akt, na katerem temelji inšpekcijska odločba. Sprememba občinskega odloka, ki jo tožeča stranka uveljavlja kot obnovitveni razlog pa tudi po mnenju sodišča ne predstavlja predhodnega vprašanja po določbah 147. člena ZUP, pač pa vsebinsko pomeni uporabo drugega - spremenjenega materialnega predpisa, ki se je spremenil po dokončnosti odločbe, katere obnova se predlaga, in ni obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala nobenega izmed razlogov, ki se izjemoma uporabijo za obnovo postopka tudi po preteku treh let (peti odstavek 263. člena ZUP).

11Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, obnova postopka ni možna zato, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali se je spremenila upravna ali sodna praksa. Obnovitveni razlog tudi ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja. Prav tako pa obnova postopka ni možna tudi zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba, ki je postala dokončna, katere obnova se predlaga. Izpodbijani sklep prvostopenjskega organa je procesne narave, zato so ugovori, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka neupoštevni, tudi če bi bili utemeljeni. Pri tem sodišče dodaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-58/12-17 z dne 2. 10. 2013 odpravilo prvi odstavek 30. člena Odloka o spremembah PUP v delu, ki ureja dovoljenost gradenj na zemljiščih zunaj ureditvenega območja naselja, ki so z občinskim prostorskim planom opredeljena kot kmetijska zemljišča.

12Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, ki je tožeča stranka niti ni predlagala, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1) dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa pa med strankama niti ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

13Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.