VSL Sklep IV Cp 795/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Namesto začasne preživnine, določene s sklepom Okrožnega sodišča v Celju Z 13/2018 z dne 22. 11. 2018, je toženec dolžan od 29. 1. 2020 dalje plačevati tožnici za preživljanje hčerk A. A. in B. B. začasno mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR za vsako hčerko, do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, na TRR tožnice št. ...

2. Za primer, da toženec kot dolžnik ne bi plačeval preživnine iz 1. točke tega sklepa, se dovoli izvršba z rubežem 2/3 plače, ki jo toženec prejema pri I., in z nalogom delodajalcu, da mora denarne zneske, za katere sta dovoljena zavarovanje in izvršba, ob zapadlosti prenesti na TRR tožnice kot upnice. Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen delodajalcu.

3. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti končne odločbe v tej pravdni zadevi.

4. Kar tožnica zahteva več ali drugače, se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da je toženec dolžan od 29. 1. 2020 dalje prispevati za preživljanje vsake hčerke mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR.

2Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožničinemu predlogu, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da ji ni bil vročen toženčev odgovor na predlog, zato se ni mogla opredeliti do njegovih trditev. Smisel začasnih odredb v tovrstnih sporih je v zagotavljanju največje otrokove koristi. Namen predlagane začasne odredbe je, da mladoletni hčerki dobita sredstva za preživljanje takoj in redno, še pred končno odločitvijo v zadevi. Tožnica se ne strinja z izračunom prvega sodišča o višini sredstev, ki naj bi tožnici ostala za lastno preživljanje. Toženec noče ničesar prispevati za hčerki. Čeprav so bili določeni tudi medtedenski stiki s hčerkama, jih toženec ne izvaja. Prvo sodišče ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Celju Z 13/2018. V času izdaje sklepa v omenjeni zadevi 22. 11. 2018 je tožnica s hčerkama stanovala v enosobnem stanovanju v L. Sedaj stanujejo v trisobnem stanovanju, za katerega so stroški bistveno večji. Tožnica prejema nižjo plačo, kot je to ugotovilo prvo sodišče, razen tega pa je predložila zdravniška potrdila o odsotnosti z dela zaradi bolezni hčerk, kar je njeno plačo še dodatno zniževalo. Toženec prejema višjo plačo od tožnice, razen tega pa živi v lastni hiši. Prvo sodišče pri B. B. ni upoštevalo njenih težav v zvezi z astmo, zaradi česar so njene potrebe višje. Tožnica je predložila kreditno pogodbo, iz katere je razvidno, da je imela strošek tudi z nabavo opreme za sobo, v kateri sta hčerki. Pred preselitvijo v večje stanovanje soba hčerk sploh ni bila opremljena. Brez opreme hčerki ne bi imeli kje spati in delati domačih nalog za šolo. Toženec na stikih ne zagotavlja varnosti otrok, hčerki se tedaj večkrat poškodujeta, za fizioterapijo pa mora poskrbeti tožnica. Po poroki s sedanjim možem tožnica ni več upravičena do subvencije šolske prehrane za obe hčerki. Zato mora sedaj plačevati polne stroške šolske prehrane za vsako hčerko. Toženec ima sedaj še višjo plačo, kot jo je imel v času postopka Z 13/2018, zato bi lahko brez težav prispeval za hčerki višjo začasno preživnino.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pred začetkom te pravde je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep o začasni odredbi Z 13/2018 z dne 22. 11. 2018, s katerim je bila med drugim določena tudi začasna preživnina, ki jo je bil toženec dolžan plačevati tožnici za preživljanje njunih hčerk od 15. 11. 2018 dalje, in sicer v mesečnem znesku 130,00 EUR za vsako hčerko. S to začasno odredbo sta bili hčerki pravdnih strank začasno zaupani v varstvo in vzgojo tožnici (pred tem sta živeli pri tožencu).

629. 1. 2020 je tožnica vložila predlog za začasno odredbo, s katerim je zahtevala, da sodišče določi začasno mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR za vsako hčerko. Trdila je, da so se po izdaji začasne odredbe Z 13/2018 z dne 22. 11. 2018 povečale nujne potrebe hčerk, zaradi česar je treba presoditi njihov pomen z vidika preprečitve nastanka težko nadomestljive škode in zvišati začasno preživnino, da ne bo ogroženo nujno preživljanje hčerk. Iz predloga izhaja, da tožnica zatrjuje obstoj spremenjenih razmer in da zato smiselno zahteva zvišanje začasne preživnine, določene s sklepom Z 13/2018 z dne 22. 11. 2018, ne pa določitev nove začasne preživnine (poleg že določene), kot na prvi pogled izhaja iz načina oblikovanja tožničinega zahtevka v predlogu, s čimer je tožnica v postopku povzročila določeno zmedo, na katero prvo sodišče ni bilo dovolj pozorno.

7Okrožno sodišče v Celju je v postopku Z 13/2018 ugotavljalo (in ugotovilo) obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe o določitvi začasne preživnine (nujnost ukrepanja že med postopkom oziroma še pred njegovim začetkom, zaradi varstva koristi otrok, ter ob izkazu verjetnosti terjatve tudi potrebnost začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode). Okrožno sodišče v Celju je tedaj presodilo, da je nujno preživljanje otrok ogroženo, saj tožnica s svojimi dohodki glede na vse izdatke ne zmore kriti celotnih stroškov nujnega preživljanja hčerk, pri tem pa je kot bistveno okoliščino za določitev višine začasne preživnine upoštevalo, da je z isto začasno odredbo tudi določilo, da bosta deklici v vsakem mesecu živeli enako dolgo pri vsakem od staršev, s čimer naj bi bili po oceni Okrožnega sodišča v Celju večinski nujni stroški preživljanja hčerk enakomerno porazdeljeni med oba starša.

8Bistveno vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti prvo sodišče, je bilo v tem, ali so se spremenile razmere, ki so vplivale na določitev višine začasne preživnine v sklepu Z 13/2018, in ali so te spremembe po svojem pomenu takšne, da terjajo zvišanje začasne preživnine, da tudi v bodoče ne bi bilo ogroženo nujno preživljanje otrok. Iz ugotovitev prvega sodišča in podatkov v spisu (upoštevajoč tudi ostala dejstva v skladu s tretjim odstavkom 408. člena ZPP, katerega je treba uporabiti v tej zadevi, v kateri se je postopek pričel pred 15. 4. 2019) izhaja, da so se po izdaji sklepa Z 13/2018 spremenile nujne oziroma eksistenčne potrebe hčerk pravdnih strank, poleg tega pa se je na strani pravdnih strank spremenilo tudi razmerje med njima glede dotedanjega njunega kritja nujnih potreb deklic. Tožnica si je ustvarila novo partnersko zvezo (s hčerkama in možem sedaj živijo v štiričlanskem gospodinjstvu), zato je bila potrebna selitev v večje stanovanje (iz enosobnega v trisobno stanovanje). Zaradi tega nastajajo višji stroški iz naslova najemnine in drugih stroškov bivanja, ki po oceni pritožbenega sodišča znašajo na osebo približno 160,00 EUR (prej okoli 140,00 EUR), kar je nekoliko manj kot ocena prvega sodišča, saj v okvir teh nujnih stroškov ne sodita TV in internet. Izdatki za prehrano so se prav tako povečali, saj hčerki sedaj nimata več subvencionirane šolske prehrane. Namesto prejšnjih izdatkov iz tega naslova (okoli 50,00 EUR za vsako hčerko) ta strošek sedaj znaša okoli 85,00 EUR za A. A. oziroma okoli 108,00 EUR za B. B. Strošek prehrane doma okoli 115,00 EUR za vsako hčerko ni pretiran (v tej višini ga je upoštevalo tudi Okrožno sodišče v Celju), pri B. B. pa so zaradi zdravstvenih težav ti izdatki sorazmerno višji (po oceni pritožbenega sodišča upoštevani znesek s strani prvega sodišča 50,00 EUR zajema poleg laktozne intolerance tudi B. B. težave z astmo oziroma alergijami, ki jih v času izdaje sklepa Z 13/2018 ni bilo). Običajni stroški šolanja (šolske potrebščine ipd.) za vsako hčerko znašajo dobrih 20,00 EUR mesečno (preračunano na 12 mesecev oziroma 25,00 EUR med šolskim letom v trajanju 10 mesecev), poleg tega pa je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo kot stroške šolanja tudi izdatke za njuno šolo v naravi, saj je le-ta del izobraževalnega programa (dobrih 10,00 EUR, preračunano na 12 mesecev). Stroškov za glasbeno šolo in druge obšolske dejavnosti hčerk prvo sodišče pravilno ni upoštevalo kot nujni strošek. V nujne stroške sodi tudi izdatek za avtobusni prevoz hčerk v šolo (mesečno 20,00 EUR, preračunano na 12 mesecev pa okoli 17,00 EUR mesečno). Po prešolanju otrok iz osnovne šole v Š. v osnovno šolo v L. kot stroška prevoza ni več mogoče upoštevati prevozov na relaciji L. – Š., kar je Okrožno sodišče v Celju delno upoštevalo pri določitvi začasne preživnine v sklepu Z 13/2018. Upoštevajoč ostale nujne stroške po ugotovitvah prvega sodišča (20,00 EUR za obleko in obutev, 28,00 EUR za higieno, frizerja, kozmetiko in zdravila) znašajo v povprečju izdatki za kritje nujnih potreb za vsako hčerko sedaj približno 500,00 EUR mesečno. Nujne potrebe deklic so v času izdaje sklepa Z 13/2018 znašale za vsako hčerko povprečno dobrih 400,00 EUR mesečno, kar pomeni, da gre za upoštevno spremembo oziroma pomembno zvišanje nujnih potreb otrok.

9Po izdaji sklepa Z 13/2018 je prišlo do relevantne spremembe tudi glede tega, da je sedaj na tožnici bistveno večje breme kritja nujnih potreb otrok, kot je to njeno breme znašalo ob izdaji sklepa Z 13/2018. Ob izdaji sklepa Z 13/2018 sta bili hčerki izmenično po teden dni (od srede do srede) pri vsakem od staršev, ki sta tedaj po presoji Okrožnega sodišča v Celju enakomerno krila večinske nujne stroške preživljanja hčerk (kar je neposredno vplivalo tudi na določitev začasne preživnine v višini zgolj 130,00 EUR za vsako hčerko), po prešolanju iz Š. v L. pa sta otroka sedaj praktično ves čas pri tožnici, razen ob stikih s tožencem vsak drug konec tedna (od petka popoldne do nedelje).

10Tožnica utemeljeno nasprotuje ugotovitvi prvega sodišča, da znaša njena plača okoli 1.450,00 EUR, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je nižja za približno 50,00 EUR. Zmotno je stališče prvega sodišča, da je bil strošek opreme otroške sobe deklic nepotreben in da zato ni mogoče upoštevati tožničine kreditne obveznosti iz tega naslova v okviru presoje njenih preživninskih zmožnosti (ta obveznost znaša okoli 50,00 EUR mesečno, kot izhaja iz priloge A278, iz katere tudi sledi, da gre za nakup pri trgovcu s stanovanjsko opremo). Toženec ni zanikal tožničinih trditev o nakupu te opreme. Trdil je le, da nakup ni bil potreben, kar ne drži, saj je bil ta strošek potreben zaradi selitve v večje stanovanje po tožničini poroki. Tožnica utemeljeno tudi izpostavlja, da prvo sodišče ni upoštevalo preživninskih zmožnosti toženca pri svoji odločitvi. Glede na podatke v spisu ima toženec večjo plačo od tožnice, in sicer prejema okoli 1.500,00 EUR mesečno.

11Prvo sodišče v okviru stroškov tožničinega lastnega preživljanja ni moglo upoštevati zgolj njenih stroškov bivanja, ampak je treba upoštevati tudi njene ostale nujne stroške (prehrana, obleka in obutev, higiena itd.), čemur prvo sodišče ni pripisalo ustreznega pomena. Poleg tega ni upoštevalo tožničine trditve (toženec je ni prerekal in zato velja za priznano), da ima poleg kronične bolezni (slednja je prisotna že od leta 2003) sedaj tudi bolezen hrbtenice (diagnosticirana v oktobru 2019), zaradi česar ima dodatne izdatke za zdravljenje, katerih večino mora trpeti sama, ker jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije. Vse to bistveno znižuje tožničine preživninske zmožnosti, in sicer v tolikšnem obsegu, da tožnica ne zmore kriti povečanih izdatkov iz naslova nujnih potreb hčerk. Ob tem ni nepomembno, da mora tožnica poskrbeti tudi za ostale, neeksistenčne potrebe deklic, ki po rednem teku stvari neizogibno nastajajo.

12Navedene okoliščine zato izkazujejo, da bi bilo nujno preživljanje hčerk ogroženo, če bi začasna preživnina ostala nespremenjena, saj tožnica ugotovljenih višjih nujnih potreb hčerk (ki jih mora sedaj kriti tudi v bistveno višjem deležu, kot pa le polovico, kot je bilo upoštevano v postopku Z 13/2018, ko sta bila otroka pri vsakem staršu enako dolgo časa) sama ne bi mogla kriti, upoštevajoč njeno plačo in dosedanjo začasno preživnino. Navedene okoliščine utemeljujejo tožničin predlog za zvišanje začasne preživnine na znesek 200,00 EUR mesečno za vsako hčerko (kar je približno 40 % njunih nujnih potreb, toženčevo lastno preživljanje pa pri tem ne bo ogroženo).

13Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi, spremenilo dosedanjo začasno preživnino po sklepu Z 13/2018, kot je razvidno iz izreka, upoštevajoč drugi odstavek 408. člena ZPP, saj tožnica ne more imeti dveh izvršilnih naslovov (dveh začasnih odredb) za začasno preživnino. Kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače, je pritožbeno sodišče zato zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo zavrnilni del sklepa prvega sodišča v I. točki in II. točko tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).