VSL Sodba II Cp 2313/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka tako spremeni, da se znesek civilne kazni zviša na 281,61 EUR, tožencu pa se naloži, da je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 175,01 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, sicer se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti 51,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati 281,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2018 do plačila in civilno kazen v višini 140,80 EUR. V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnica. Opozarja, da njen zahtevek nima odškodninske narave, ampak temelji neposredno na prvem odstavku 130. člena ZASP. Sodišče razlogov, zakaj je zahtevek obravnavalo po drugi podlagi, ni navedlo, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno uporabilo določila skupnega sporazuma, pri čemer ni pojasnilo odstopa od prakse Vrhovnega sodišča RS. Kriterij nesklenjene pogodbe je smiselno ločeval med uporabniki, ki so svoje obveznosti prostovoljno uredili in poravnali od leta 2006 dalje in ti so bili upravičeni do popusta. Toženca med temi uporabniki ni bilo. Tožnica je predložila ekonomsko analizo, ki pojasnjuje utemeljen ekonomski razlog razlikovanja, a se prvostopno sodišče do nje ni opredelilo. Prenizko je odmerjena civilna kazen v višini 50 %, saj se je toženec zavedal obveznosti v zvezi z javnim priobčevanjem fonogramov. Zavzemanje za nediferenciacijo bi bilo upoštevno le med istovrstnimi uporabniki in ne na splošno. Avtorskopravna zakonodaja omogoča različne tarife glede na različne uporabnike, vendar tudi istovrstni uporabniki ne morejo vedno imeti ali pridobiti enakih pogojev za uporabo, če si niso pridobili take pravice. Sedaj so v slabšem oziroma neenakem položaju uporabniki, ki so sklenili pogodbo in obveznosti izpolnjevali samoiniciativno. Sodišča so vezana na sprejete tarife, ki jih lahko presoja le Svet za avtorsko pravo, zato je sodišče pri odločitvi prestopilo meje svoje pristojnosti. Odločitev o stroških ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov. Dolžnost plačila nadomestila za javno priobčitev za komercialne namene izdanih fonogramov je določena v 1. odstavku 130. člena ZASP. Zahtevek tožeče stranke temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi (1. odstavek 190. člena OZ). Ker tožena stranka ni plačala nadomestila za javno priobčevanje fonogramov, je obogatena za znesek, ki bi ga sicer morala plačati.

5Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah¹, da določbam Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju SS 2006), v delu, v katerem višino nadomestila diferencirajo na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko², s katerimi bi se tožencu na nerazumen način povečale obveznosti do tožnice, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis).

6Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za določitev višine nadomestil tožnice za javno priobčitev fonogramov v gostinskem obratu do toženca, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegel v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.³

7Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

8Stališče prvostopenjskega sodišča in VSL je v skladu z odločbo Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015). Ta odločba je izšla po tem, ko sta bili izdani obe prej navedeni revizijski odločbi. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je SEU zapisalo: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“. V skladu s sodno prakso SEU torej okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Odškodnina mora biti vselej enaka, ne glede na to, ali se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca ali ne. Odločba se nanaša na Direktivo 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zaradi katerega se ne bi v tej odločbi zavzeto stališče moglo nanašati tudi na avtorski sorodno pravico in v tej zadevi na pravico proizvajalca fonogramov.

9Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila, je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. To pa je stališče, pri katerem vztraja VSL od februarja 2013 naprej in na katerem temelji tudi prvostopenjska sodba. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, ni bistveno. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če takšen sporazum obstaja. Enako velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (3. odstavek 168. člena ZASP).

10Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na ekonomsko analizo. Ne le, da gre, glede na že zapisano, za neodločilen dokaz, temveč slednjega v obravnavani zadevi sodišče tudi ni smelo presojati. Odločalo je namreč po pravilih o izdaji zamudne sodbe, kjer dokazov ni dopustno ocenjevati.

11Pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev o civilni kazni glede na v tožbi opisane okoliščine primera neustrezna. Toženec je svojo obveznost sprva priglasil, torej se je zavedal dolžnosti plačila, kasneje pa pogodbe ni podpisal in se na nadaljnje pozive ni odzival. Po oceni pritožbenega sodišča bi bila zato ustrezna civilna kazen v višini 100 % skupnega zneska mesečnih nadomestil⁴ in ne le v višini 50 %, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. 200 % civilna kazen pa je rezervirana za najtrdovratnejše in najbolj zavržne kršilce, torej tiste, ki svoje obveznosti prostovoljno ne izpolnijo, kljub temu da jim je bila v preteklosti že naložena istovrstna obveznost s pravnomočno sodbo.

12Pritožbeno sodišče je zato znesek civilne kazni s 140,80 EUR dvignilo na 281,61 EUR (enako kot je vrednost prikrajšanja tožnice) ter v tem obsegu izpodbijano sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica stroške specificirano priglasila že v tožbi in o njih ni odločilo. Pritožbeno sodišče je zato stroške odmerilo samo. Tožnici je priznalo skupaj 320 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR ter ob upoštevanju DDV in 2 % materialnih stroškov znaša 238,92 EUR, skupaj s sodno takso pa 388,92 EUR. Glede na tožničin uspeh v pravdi (45 %) ji je toženec dolžan povrniti 175,01 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

14V pritožbenem postopku tožničini priznani stroški znašajo 323,64 EUR (270 odvetniških točk, povečanih za 22 % DDV, in sodna taksa v višini 126 EUR), glede na njen 16 % uspeh v pravdi pa ji je toženec dolžan povrniti 51,78 EUR pritožbenih stroškov.

¹ Sodna praksa VSL je bila od februarja 2013 naprej ustaljena. Razloge je podalo VSL najprej v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 s 14. 2. 2013. Tem argumentom je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tipske zahtevke tožeče stranke. Tožnica je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja resno poskušala izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom šele z dvema revizijama, o katerih je VS RS odločilo z odločbama opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015. V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila uporabnikom fonogramov, ki nimajo sklenjene pogodbe s tožnico, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o uporabi SS 2006 za izračun nadomestila, saj naj bi morala uporabiti določbe T 2005. VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 s 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS. Potem se je v zadevi opr. št. V Cpg 2029/2014 s 17. 6. 2015 odločilo vrniti k svojemu pravnemu stališču iz časa pred izdajo obeh revizijskih odločb. Tožnica odločbe (opr. št. VSL V Cpg 2029/2014) pred VS RS ni izpodbijala. VSL je potem pri vseh nadaljnjih istovrstnih odločbah vztrajalo pri stališču, ki je bilo ustaljeno že pred sprejetjem obeh revizijskih odločb. To stališče je, da je temelj za odločanje o odškodnini, neupravičeni obogatitvi ali civilni kazni tarifa, ki je sestavni del SS 2006.
² Skupni sporazum ločuje med tremi vrstami uporabnikov, pri čemer glede tistih, ki individualne pogodbe s tožečo stranko niso sklenili, so pa položili znesek, določen s Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju Tarifa 2005), in glede tistih, ki pogodbe niso sklenili in niso položili zneska, določenega s Tarifo, zmanjšanega za 30 %, napotuje na uporabo Tarife in za tretjo skupino uporabnikov ne predvideva popusta.
³ Dr. Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa 22/2015, stran 9 - 11
⁴ Prim. odločbe VSL V Cpg 1119/2014, I Cpg 1366/2012, V Cpg 677/2015, V Cpg 1456/2015, V Cpg 57/2015, I Cpg 1265/2013, V Cpg 154/2019.