VSL Sodba II Cp 2217/2019

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko (I. tč. izreka). Drugi toženki je naložilo v plačilo izgubo koristi tožnikov zaradi nezmožnosti uporabe enajstih (11) stanovanj v stavbi na naslovu Ljubljana, v višini njihovih solastniških deležev, in sicer prvemu do petemu tožniku po 14.713,33 EUR, šesti in sedmi tožnici po 7.356,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2017 dalje do plačila (II. tč. izreka). Tožniki so po odločitvi prvostopenjskega sodišča dolžni toženima strankama povrniti stroške postopka (III. tč. izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki in druga toženka ter predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovim pritožbam ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Prvi do šesti tožnik s skupno pritožbo izpodbijajo II. in III. tč. izreka sodbe. Menijo, da sodba temelji na napačnem in protispisnem izhodišču sodišča prve stopnje, da so bila vsa stanovanja zasedena z najemniki, ki so imeli pravico do neprofitne najemnine. Navajajo še: Iz dopisov Javnega stanovanjskega sklada MOL (v nadaljevanju: JSS MOL), na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja ravno to, da so bila samo štiri stanovanja zasedena in vezana na neprofitno najemnino, vsa ostala stanovanja pa so prazna. Iztoževano višino odškodnine so temeljili na podlagi tržne najemnine in se sklicevali na mnenje sodnega cenilca A. A., a sodišče prve stopnje in izvedenec B. B. njihovih trditev nista upoštevala. Na izvedensko mnenje so podali pripombe, na katere izvedenec ni odgovoril. Iz njegovega mnenja ni jasno, ali je bil opravljen ogled ali ne. Očitno je bilo mnenje pripravljeno zgolj na spisovnih podatkih, ne da bi si izvedenec ogledal dejansko stanje, čeprav mu je sodišče prve stopnje odredilo ogled. Izračun neprofitne najemnine temelji na podatkih toženih strank, ki jih izvedenec ni preverjal, zato je dejansko stanje tudi v tem delu zmotno ugotovljeno. Izpodbijajo tudi odločitev o stroških, ker jim sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov sodne takse in stroškov predujma.

4Sedma tožnica izpodbija sodbo v celoti in sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo dejstvo, da je bila prva toženka denacionalizacijski zavezanec za vrnitev nepremičnin in tudi njihov zemljiškoknjižni lastnik. Ona je tako tista, ki je legitimirana za vrnitev koristi. Navaja še: Med toženima strankama ne obstaja noben dokument, ki bi dokazoval prenos upravljanja in razpolaganja z nepremičninami na drugo toženo stranko. Ta je že v postopku denacionalizacije dokazovala in trdila, da je zavezanec in lastnik sporne nepremičnine prvo tožena stranka. Pravni predniki slednje so bile gospodarske družbe, ki bi stanovanja lahko oddajale po profitni najemnini, saj jih ni zavezoval noben predpis, ki bi jim to onemogočal. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati višino profitne najemnine. Tožniki ne morejo trpeti negativnih posledic ravnanj toženih strank. Ker je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičenca, je nepomembno katera od toženih strank je pridobivala korist. Sodišče prve stopnje je na tožnike nezakonito prevalilo dokazno breme glede upravičenosti do profitne najemnine. Vsa stanovanja niso bila ves čas zasedena, še zlasti ne z bivšimi imetniki stanovanjske pravice. Za nekatera stanovanja ni dokaza v spisu, da bi bile sklenjene najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Sodišče prve stopnje bi zato moralo priznati tržno najemnino.

5Druga toženka izpodbija sodbo v celoti in vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Meni, da je edini zavezanec za plačilo nadomestila po 2. odst. 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tisti, ki je bil dolžan v denacionalizaciji vrniti nepremičnine v naravi upravičencem oziroma njihovim pravnim naslednikom. V obravnavanem primeru je to prva toženka. Navaja še: Iz odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor z 2. 10. 2013 (v nadaljevanju: odločba MIP) izhaja, da je bila zavezanka za vrnitev nepremičnin takratna zemljiškoknjižna lastnica - pravna prednica prvo tožene stranke. Po veljavni zakonodaji in sodni praksi je zavezanec za plačilo nadomestila edino zavezanec za vrnitev nepremičnin v samem denacionalizacijskem postopku. Pravna prednica prvo tožene stranke je bila ves čas zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin. Nikoli ni naredila ničesar, da bi spremenila lastništvo, ga prenesla na drugo osebo ali pravno prednico drugo tožene stranke. Prva toženka zoper odločbo MIP tudi ni sprožila upravnega spora. Zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi je tudi zavezanec za plačilo nadomestila neodvisno od tega, ali te stvari uporablja in ima od njih koristi oziroma jih uporablja in koristi kdo tretji. Tudi sicer sama ni pridobila nobene koristi, saj pri neprofitni najemnini ni dobička. Nepremičnine lahko oddaja v najem in z njimi razpolaga tudi druga oseba, če lastnik to dopušča. Pri oddajanju in prodaji stanovanj, za kar ni imela nobenega dogovora s prvo toženko kot zemljiškoknjižno in dejansko lastnico, gre za njuno notranje razmerje, ne pa vprašanje zahtevka iz naslova nadomestila po 2. odst. 72. čl. ZDen. Stališče sodišča prve stopnje, da je zavezanka za plačilo nadomestila, ker se je k njej stekla materialna korist od stanovanj, je po mnenju te pritožnice tako napačno.

6Sedma tožnica je odgovorila na pritožbo druge toženke, ta pa na pritožbi tožnikov. Prva toženka je odgovorila na vse tri pritožbe. Vse so predlagale zavrnitev pritožb ter zahtevale povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvi do šesti tožnik na pritožbi sedme tožnice in drugo tožene stranke niso podali odgovora.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Tožniki v tem postopku terjajo nadomestilo koristi, ki bi jo lahko dosegli, če bi v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnega zaključka denacionalizacijskega postopka (v obdobju 265,92 mesecev) uporabljali nepremičnino in z njo upravljali. Gre za stanovanjsko zgradbo na naslovu Ljubljana, v kateri je bilo denacionalizacijski upravičenki in pravni prednici tožnikov M. M. v naravi vrnjenih enajst stanovanj.

O pritožbi drugo tožene stranke:

9Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bila s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo za zavezanko za vračilo stanovanj v naravi določena pravna prednica prve toženke, ki je bila ves čas tudi zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Nadalje ni sporno, da je že pred uveljavitvijo ZDen stanovanja prevzela pravna prednica druge toženke, ki je od tedaj dalje z njimi upravljala, razpolagala in jih dajala v najem, oziroma je z njimi zanjo upravljal JSS MOL.

10Določba 72. čl. ZDen sicer ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo izgubljene koristi, vendar je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji. Tako razlago so sodišča zgradila na ekonomskem bistvu lastninske pravice (ali njej ustrezajoče pravice uporabe v nekdanjem sistemu družbene lastnine), ki je v tem, da je tisti, ki je titular lastninske ali njej ustrezajoče pravice, od uveljavitve ZDen, pa tudi od vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje, vse do pravnomočnosti izdane odločbe, od nacionaliziranih nepremičnin pridobival oziroma bi lahko pridobival ekonomsko korist.¹

11Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je bila situacija v primerih iz dosedanje sodne prakse taka, da je bil zavezanec za vračilo nepremičnine v denacionalizacijskem postopku tudi tisti, ki je dejansko razpolagal in imel možnost razpolaganja s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacije ter imel od njega korist. Pravilno je poudarilo, da so okoliščine obravnavane zadeve v bistvenem drugačne. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je v konkretnem primeru, v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, korist od uporabe nepremičnine stekala k drugi toženki (oziroma njeni pravni prednici). Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je pravna prednica druge toženke v času uveljavitve ZDen ravnala in se tudi na zunaj obnašala kot lastnica enajstih obravnavanih stanovanj, saj je glede njih sklepala kupoprodajne pogodbe in najemne pogodbe v svojem imenu in za svoj račun. Predmetna stanovanja so bila v tako v celoti in popolnoma v upravljanju in razpolaganju druge toženke. Ta jih je s pogodbo o prenosu nepremičnin v lasti MOL predala v upravljanje JSS MOL (dopis JSS MOL z 12. 2. 2018; priloga B8 spisa).

12Druga toženka teh ugotovitev ne izpodbija, ampak trdi zgolj, da je zavezanka za plačilo nadomestila prva toženka, ne glede na to, ali z nepremičnino upravlja in ima od nje korist ona, ali pa to počne nekdo tretji. Nadalje pa še zatrjuje, da sama ni pridobila nobene koristi, saj gre za neprofitna stanovanja. Oboje neutemeljeno. Druga toženka morebitne pogodbe oziroma dogovora v zvezi s stanovanji med lastno pravno prednico in pravno prednico prve toženke ni niti zatrjevala. Prav tako ni trdila, da je s stanovanji zgolj upravljala v imenu prve toženke, h kateri bi se stekala vsa korist. Za določitev zavezanca za plačilo nadomestila po 2. odst. 72. čl. ZDen pa je bistveno, kdo je od nacionaliziranih nepremičnin pridobival oziroma bi lahko pridobival ekonomsko korist. Običajno je to tisti, ki je po odločbi o denacionalizaciji zavezanec za vračilo nepremičnin v naravi. Konkretne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v 20. do 23. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, pa kažejo, da je bila prva toženka lastnica spornih stanovanj zgolj formalno, »na papirju«, medtem ko je z njimi dejansko upravljala in razpolagala drugo tožena stranka. Za stanovanja je sklepala najemne in kupoprodajne pogodbe ter tako v pravnem prometu nastopala kot njihova lastnica. Ali ji je oddajanje stanovanj po neprofitni najemnini dejansko prineslo kakšno korist oz. kolikšno, za njeno pasivno legitimacijo ni pomembno; sodišče prve stopnje se je s tem pravilno ukvarjalo kot z vprašanjem višine koristi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji, da je druga toženka zavezanka za plačilo nadomestila tožnikom.

O pritožbah tožnikov:

13Pritožbene navedbe sedme tožnice, da je zavezanka za plačilo nadomestila prva toženka, torej iz že navedenih razlogov niso utemeljene. Tožniki pa neutemeljeno izpodbijajo tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini nadomestila. Neutemeljeno trdijo, da bi stanovanja, če bi z njimi razpolagali že ob uveljavitvi ZDen, oddajali za profitno najemnino.

14Nadomestilo po 2. odst. 72. čl. ZDen po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je ob uveljavitvi ZDen še ni mogel. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo. Izbira metode, s katero sodišče ugotovi, kakšna je korist, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, je odvisna od okoliščin vsakega primera. Sodna praksa se večinsko opira na ugotavljanje koristi s pomočjo najemnine, zmanjšnea za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca in stroške vzdrževanja, ki jih je kril zavezanec. Za ugotavljanje višine nadomestila po 2. odst. 72. čl. ZDen je nadalje bistveno, da donosa od nepremičnin ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč je na konkretnem upravičencu trditveno in dokazno breme o tem, ali in kakšno premoženjsko korist bi imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Takšna raba nepremičnin mora biti v relevantnem obdobju mogoča, upravičenec pa mora z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi na tak način z njo razpolagal.²

15Za prisojo nadomestila za izgubljeno korist, višjega od neprofitne najemnine, ki je bila za vsa sporna stanovanja v relevantnem časovnem obdobju dejansko uveljavljena, bi morali tožniki zatrditi in dokazati, kako konkretno bi stanovanja, če bi jih dobili v upravljanje prej, dejansko drugače ekonomsko izkoriščali. Tega pa niso storili.

16Tožniki so vtoževano višino nadomestila utemeljevali zgolj na trditvi, da način, na katerega nepremičnino uporablja in trži zavezanec, za izračun nadomestila ni bistven, saj je treba izhajati iz položaja upravičenca, sami pa bi stanovanja oddajali po tržni najemnini. Pri tem so se sklicevali na pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje cenilca A. A., ki je izračunal višino tržne najemnine za obravnavana stanovanja. Sodišče prve stopnje je mnenje pravilno upoštevalo kot del trditvene podlage tožnikov, pri čemer to mnenje ne izkazuje oz. ne utemeljuje, da bi tožniki stanovanja, če bi jih prejeli že ob uveljavitvi ZDen, dejansko uspeli oddajati po tržni najemnini, pač pa tako najemnino le prikazuje.

17Toženki sta zatrjevali, da je vseh enajst stanovanj neprofitnih, saj so jih v času uveljavitve ZDen zasedali posamezniki, ki so bili imetniki stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR), katerega določbe bi pri razpolaganju s stanovanji zavezovale tudi tožnike. Slednji teh navedb niso konkretno in argumentirano prerekali, temveč so vztrajali, da naj velja hipotetičen izračun koristi in da jim pripada tržna najemnina. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov v spisu ter ob odsotnosti nasprotnih trditev in dokazov ugotovilo, da so vsa stanovanja uporabljale osebe, ki so imele v skladu z ZSR stanovanjsko pravico in po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ) pravico skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino. To izhaja tudi iz dopisa JSS MOL z 12. 2. 2018 (priloga B8 spisa), vsebini katerega tožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso nasprotovali. S pritožbenim očitkom, da dopis dokazuje ravno nasprotno, t.j. da niso bila vsa stanovanja zasedena z najemniki, ki so imeli stanovanjsko pravico, zato sedaj ne morejo uspeti, saj gre za pritožbeno novoto.

18Pritožbeno sodišče tudi sicer ocenjuje, da je njihov očitek neutemeljen. Iz navedenega dopisa izhaja, da je JSS MOL na podlagi pogodbe z drugo toženo stranko s stanovanji upravljal od junija 2006 do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe 4. 2. 2014. V tem obdobju oziroma ob izdaji denacionalizacijske odločbe so bila za štiri stanovanja sklenjene veljavne najemne pogodbe za neprofitno najemnino, eno stanovanje je zasedal uporabnik, ki (v skladu z določbami SZ) ni želel skleniti najemne pogodbe, štiri stanovanja so bila prazna, za dve stanovanji pa ni bilo podanega nobenega podatka. Iz navedenega izhaja, da so posamezna stanovanja zasedali najemniki – nekdanji imetniki stanovanjske pravice, kar glede na to, da gre za isto stavbo jasno nakazuje tudi na način uporabe preostalih stanovanj. Gre za stanovanja, ki se nahajajo v isti starejši večstanovanjski stavbi, zato je mogoče zanesljivo sklepati, da so si v času denacionalizacije delila enako pravno usodo, torej da so bila vsa stanovanja neprofitna. Tožniki ne navajajo nobenega pravnega ali dejanskega razloga, da ni bilo tako.

19Tožniki se niti v prvostopenjskem niti v pritožbenem postopku ne soočijo z argumentom omejitev lastninske pravice, ki jih je določal 125. člen SZ³, za primer, da bi jim bila stanovanja vrnjena prej. Prav tako ne podajajo konkretnih trditev o tem, katera stanovanja in v katerem obdobju naj ne bi bila več podvržena režimu SZ in bi jih bilo mogoče oddajati po tržni najemnini. Na navedeno je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje (glej 31. in 32. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožniki torej ne utemeljijo, kako bi lahko sami dosegli višji znesek koristi od prisojenega. Odločitev sodišča prve stopnje, da jim pripada nadomestilo koristi v višini neprofitne najemnine, je zato pravilna.

20V skladu s tem je sodišče prve stopnje izvedencu B. B. utemeljeno naročilo, da izračuna višino nadomestila zaradi izgubljene koristi po kriteriju neprofitne najemnine. Izvedensko mnenje je tudi po presoji pritožbenega sodišča strokovno, temeljito in jasno. Izvedenec je v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja in ustno na naroku odgovoril na vsa podana vprašanja in pripombe. Ogleda nepremičnine sicer ni opravil, vendar ta v skladu s sklepom sodišča prve stopnje ni bil obvezen.⁴ Iz mnenja je tudi razvidno, da ne temelji zgolj na spisovnih podatkih, temveč so bili ti preverjeni s pomočjo uradnih baz in evidenc, višina nadomestila pa je bila izračunana po kriteriju in metodologiji za določitev neprofitne najemnine. Pritožbene navedbe prvega do šestega tožnika v zvezi s tem so tako neutemeljen in pri pritožbenem sodišču ne vzbudijo dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja.

21Neutemeljeni so tudi očitki prvega do šestega tožnika glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje jim pravilno ni priznalo stroškov sodne takse in predujma za izvedenca, ker teh stroškov v postopku niso priglasili. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato stranki ne sme prisoditi več, kot ta zahteva, kar velja tudi za povračilo pravdnih stroškov.

22Glede na navedeno pritožbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v potrdilo (353. čl. ZPP).

23Ker tožniki in druga toženka s svojimi pritožbami niso uspeli, odgovori na pritožbe sedme tožnice in toženih strank pa niso vsebovali nobenega argumenta, ki dotlej še ni bil podan, vse pravdne stranke same krijejo svoje lastne stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. in 1. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Prim. sodbi VSRS II Ips 296/2015 in II Ips 98/2015.
² Prim. sodbe VSRS II Ips 291/2014, II Ips 297/2017 in VSL I Cp 1013/2018.
³ Po 1. odst. 125. čl. SZ določila najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije – lastniku.
⁴ Iz sklepa z 21. 3. 2018 (list. št. 109 do 110 spisa) izhaja, da je ena izmed naloga izvedenca, da po potrebi opravi ogled obravnavane nepremičnine.