VSL Sodba II Cp 105/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 2.345,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 do plačila. V preostalem delu (do zahtevanih 18.470,82 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.195,59 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V zvezi z delno zavrnitvijo zahtevka iz naslova obračunanih zakonskih zamudnih obresti, je sodišče odločitev oprlo na izpovedbo tožnika, ki je bila glede dogajanja pred več kot 17 leti, dana po spominu. Zanemarilo pa je uraden podatek tožene stranke oziroma DARS, d. d., iz katerega nedvoumno izhaja, da se je gradnja avtoceste začela junija 2002. Gradnja celotnega avtocestnega kraka se je začela od B. v smeri Z., tako, da so se dela končala ob meji s ... pri C., kar je splošno znano dejstvo, v tej smeri pa je odsek K. - V., kjer je imel tožnik svoje parcele. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni upoštevalo, kar predstavlja kršitev dolžnosti vestne in skrbne presoje vseh dokazov po 8. členu ZPP, ki ima za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin, ki jih je tožnik pretrpel zaradi nezakonite razlastitve njegove nepremičnine, trajanje protipravnega stanja ter psihičnega bremena, ki so ga postopki povzročili, sodišče prve stopnje zmotno utemeljuje s sklicevanjem na numerus clausus pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Pritožba opozarja, da tožnik nikoli ni trdil, da je lastninska pravica osebnostna pravica, ter da v tem oziru zahteva njeno varstvo ter zadoščenje. Tožnik se je skliceval na 1. protokol k EKČP, ki zagotavlja mirno uživanje lastnine in poudaril, da je bil z nezakonitim ravnanjem tožene stranke prizadet njegov duševni mir, ker se je čutil povsem nemočnega in manjvrednega v odnosu do tožene stranke, ter da je zaradi tega v sebi nosil gnev in jezo, kar je povzročilo celo težave s spanjem. Napadena osebnostna pravica tožnika je torej pravica do osebnega miru in varnosti, ter pravne, ekonomske in socialne gotovosti, pa naj bo v oziru mirnega uživanja svoje lastnine ali v oziru drugačnega odnosa do države in njenih organov oziroma organizacij. Ker je tožena stranka puščala tožnika v protipravnem stanju in negotovosti, je s tem kršila njegove ustavne pravice in mu porušila zaupanje v državo in pravni sistem. S tem pa mu je nedvomno odvzela tisti duševni mir in občutek varnosti, ki pripada oziroma bi moral v ustavno urejeni družbi pripadati vsakemu človeku kot osebnosti, če naj bi bil smisel pravne države pravna varnost, red in mir, z zajamčenim mirnim reševanjem sporov. Pritožba se sklicuje na sodbo v zadevi Guiso – Gallisay vs. Italy ter zadevo Kurić in ostali vs. Slovenija. Pri presoji utemeljenosti zahtevka je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da ni mogoče neposredno uporabiti določb EKČP in judikature ESČP. Opozarja, da 8. člen URS določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Republika Slovenija se je k temu zavezala tudi s podpisom EKČP, ki že v prvem členu določa obveznost priznavanja naštetih pravic in svoboščin, 52. člen pa jo zavezuje k učinkovitemu uveljavljanju vseh določb konvencije, kar pomeni, da je Republika Slovenija dolžna uveljavljati varstvo vseh pravic, poleg tega pa tudi izrečenih odločb ESČP, ki implementirajo in uveljavljalo materialne določbe konvencije. Sklicevanje na numerus clausus priznanih vrst nepremoženjske škode po 179. členu OZ je pravno zmotno tudi s stališča umeščenosti norme v sistem OZ. Opozarja, da so ustavne pravice hierarhično višje pravno zavarovane enote, kot tiste, ki jih varuje OZ. Ker v primeru kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin obligacijsko pravo ne sme predstavljati skrajnega okvira varstva, je potrebno pravno podlago za primerno reparacijo iskati v prvem odstavku 26. člena URS, ki določa, da ima vsakdo od države ali lokalnih skupnosti pravico zahtevati povračilo škode (132. člen OZ), ki so mu jo povzročili njeni organi.

Breme povrnitve stroškov postopka je prvo sodišče med strankama nepošteno porazdelilo, saj ni upoštevalo, da je bila tožba potrebna, ker je bil tožnik k njeni vložitvi izzvan. Sodišče pri presoji uspeha pravdnih strank tudi ni upoštevalo, da je tožnik denarno nadomestilo za odvzeto premoženje prejel šele po vložitvi tožbe in je zato tožbeni zahtevek v tem obsegu utesnil.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi sodbe podalo obširne in prepričljive razloge ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo.

6Tožnik je zahteval odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe odvzetih oziroma razlaščenih nepremičnin v času od dejanskega odvzema nepremičnin do plačila odškodnine. Poleg navedenega je uveljavljal še povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic.

7Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da se je gradnja avtocestnega odseka K. - V. začela v juniju 2002, odsek pa je bil predan prometu julija 2004;

- tožena stranka je v avgustu 2002 s takratnim lastnikom zemljišča J. M. za parc. št. 1365/2 in 1365/3, k.o. 000, oziroma za njun del v skupni izmeri 356 m2 (to sta dve od treh parcel, iz katerih so po dokončni geodetski odmeri nastale parcele, ki so sedaj predmet spora) sklenila kupoprodajno pogodbo in mu kupnino v celoti izplačala;

- pred prepisom lastninske pravice na toženo stranko je J. M. nepremični prodal tožniku, ki se je dne 15. 4. 2003 vknjižil v zemljiško knjigo;

- dokončna geodetska odmera zgrajene ceste se je izvedla v letu 2012;

- s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu N 60/2016 z dne 28. 2. 2008, ki je postal pravnomočen dne 22. 8. 2008, je bila tožniku za razlaščene nepremičnine določena odškodnina v skupnem znesku 2.065,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2014 dalje do plačila.

8Tožnik torej poleg že izplačanega nadomestila za razlaščene nepremičnine zahteva tudi odškodnino zaradi protipravne dejanske razlastitve, saj mu je tožena stranka že pred izvedbo postopka razlastitve odvzela posest njegovih nepremičnin.

9Z namenom, da se potencialne razlastitvene upravičence spodbudi k izvedbi zakonitega razlastitvenega postopka, ter da se hkrati ustrezno ovrednoti teža storjene nezakonitosti, je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010 nakazalo več možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti. Tožnik se je za eno od nakazanih možnosti odločil ter v konkretnem postopku zahteval plačilo zamudnih obresti od dejanskega odvzema posesti dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja, kar je sodišče v konkretnem postopku tožniku tudi priznalo.

10Pritožbeno sporen je začetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za razlaščene nepremičnine, ki je bil tožniku priznan v nepravdnem postopku. Dokazno breme, kdaj je bila tožniku dejansko odvzeta posest nepremičnin, je na tožniku. Da bi bila tožniku posest nepremičnin odvzeta že od začetka gradnje avtocestnega odseka, to je v juniju 2002, kot je zatrjeval, ni mogoče, saj je lastnik nepremičnin postal šele v aprilu 2003. Poleg tega je tožnik izpovedal, da v času, ko je kupil nepremičnine (torej v aprilu 2003), država na trasi oziroma na njegovih nepremičninah aktivnosti še ni izvajala. Ne glede na oddaljenost dogodka, kar pritožba izrecno izpostavlja, pa je opozoriti še na nadaljnjo kontradiktornost tožnikovih navedb, ko po eni strani zatrjuje, da mu je bila posest nepremičnin odvzeta že v juniju 2002, ko se je na spornih nepremičninah začela izvajati gradnja, po drugi strani pa v smeri navedb glede njegove dobrovernosti ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, izpoveduje, da ob sklenitvi pogodbe (torej v aprilu leta 2003) ni bil seznanjen s tem, kje bo potekala trasa avtoceste (torej se dela na nepremičninah očitno takrat še niso izvajala - op. višjega sodišča), saj je nepremičnine kupil z namenom približati poslovne prostore avtocesti oziroma svojo poslovno dejavnost seliti v V. kar pa kasneje zaradi zgrajenega priključka na avtocesto ni mogel. Tožnik se v pritožbi izrecno sklicuje na spletni strani objavljeno obvestilo DARS-a, da se je gradnja cestnega odseka začela v juniju 2002. Navedeno pa še ne pomeni, da je bila takrat tožniku oziroma njegovemu pravnemu predniku posest nepremičnin tudi dejansko odvzeta, oziroma, da se je gradnja avtocestnega odseka začela ravno na tožnikovi nepremičnini. Pravilno je zato prvo sodišče kot trenutek odvzema posesti štelo zaključek gradnje avtocestnega odseka, to je 2. 7. 2004, saj tožnik ni dokazal, da bi mu bila posest nepremičnin odvzeta že pred tem datumom.

11Tožnik je zahteval tudi povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, ker je tožena stranka protipravno posegla v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Zaradi navedenega posega se je tožnik močno vznemiril, porušen je bil njegov duševni mir, skozi leta se je pri njem kopičil gnev in jeza.

12Zaradi kršitve osebnostnih (nepremoženjskih) pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi v nobenem primeru ni pravno priznana škoda, predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Ni namreč relevantno vsakršno duševno trpljenje, pač pa le tisto, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali pravice osebnosti ter smrti ali posebne hude invalidnosti bližnjega.² Poleg navedenih so pravno priznane nepremoženjske škode tudi kršitev moralnih avtorskih pravic (169. člen ZASP), kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) in odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP).

13Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravica do zasebne lastnine sicer ustavno varovana pravica, hkrati pa ne sodi med osebnostne pravice. Tudi v pritožbi poudarjena pravica do zaupanja v pravo, pravica do mirnega uživanja lastnine in pravica do mirnega reševanja sporov, zaradi kršitve katerih naj bi tožnik tudi utemeljeval duševne bolečine, niso osebnostne pravice, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na 26. člen Ustave RS, kjer so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države. Čeprav je določba 26. člena Ustave RS umeščena v oddelek o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, tja umeščene določbe pa se uporablja neposredno, je za vprašanja, ki v tej določbi niso urejena, po pravni analogiji treba uporabiti splošna pravila civilnega prava.

144. odstavek 15. člena Ustave RS določa, da sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. To je bilo tožniku tudi zagotovljeno, saj je v sodnem postopku dosegal priznanje povrnitve materialne odškodnine.

15Sodišče prve stopnje je pritožniku tudi pravilno pojasnilo, da svojega odškodninskega zahtevka ne more neposredno utemeljevati na določbah Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope in judikature Evropskega sodišča za človekove pravice,³ ESČP deluje po načelu subsidiarnosti. Nanj se lahko prizadeti obrnejo potem, ko se v državi, ki jo tožijo, izkoristili predpisane pravne poti. Seveda pa so minimalni standardi varstva človekovih pravic, ki jih v svoji judikaturi določa ESČP zavezujoči za vse države članice Sveta Evrope.

16Odločbe ESČP za sodišča niso formalno zavezujoče, so pa zavezujoče v smislu kot katerekoli druge precedenčne sodbe. Tako se je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010 naslonilo na zadevo ESČP Goisa -Galyse proti Italiji, na katero se sklicuje tudi pritožnik, ko je dejanskim razlaščencem z namenom, da se potencialne razlastitvene upravičence spodbuja k izvedbi zakonitega razlastitvenega postopka in hkrati ustrezno ovrednoti težo storjene nezakonitosti, izpostavilo več možnosti za nadomestitev prikrajšanja zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti. Ene od teh možnosti se je tožnik v tej pravdi tudi poslužil, saj je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja. Zaradi dejanske razlastitve in s tem preventivnega učinka je bilo tožniku tudi priznano denarno zadoščenje v obliki zakonitih zamudnih obresti. V nepravdnem postopku je tožnik torej dobil odškodnino za odvzeto nepremičnino, v tem postopku pa tudi odmeno za nezakonit odvzem stvari iz posesti.

17Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je v nepravdnem, in ne v tem postopku, uveljavljal določitev denarnega nadomestila za odvzete nepremičnine, zato dejstvo, da je v nepravdnem postopku s predlogom delno uspel in mu je bila odškodnina v višini 2.065,85 EUR priznana in izplačana, ne vpliva na stroškovno posledico v tem postopku. Tudi sicer pa je prvo sodišče uspeh tožnika presojalo le od zneska 18.470,82 EUR in ne od prvotno vtoževanega zneska 26.852,88 EUR, kar je v tožnikovo korist, pri tem pa je pravilno upoštevalo tudi, da je tožbo utemeljeno vložil le za znesek 2.345,05 EUR.

18Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

19Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel.

¹ V nadaljevanju ZPP.
² Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 821/2005 z dne 14. 4. 2008.
³ V nadaljevanju ESČP.