VSL Sodba I Cpg 709/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 388,25 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 6.270,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2018 ter plačilo pravdnih stroškov v znesku 910,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik uvodoma navaja, da ni prejel vabila na narok za glavno obravnavo, s čimer mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zatrjuje, da podpis na vročilnici ni podpis zakonitega zastopnika pritožnika, niti podpis njegove zakonske partnerice, ki prav tako kot on prebiva na naslovu tožene stranke.

6Višje sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da pritožbene navedbe o kršitvi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne držijo. Po določbi 142. člena ZPP se mora vročitev vabila na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, vročiti stranki osebno. Toda po določbi 1. odstavka 133. člena ZPP pogoj za veljavno vročitev sodnega pisanja ni sprejem sodnega pisanja izključno s strani zakonitega zastopnika pravne osebe, saj 6. odstavek 142. člena ZPP določa, da če je treba vročiti pisanje iz 1. odstavka tega člena (med drugim) subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP (subjekt vpisa v sodni register, samostojni podjetnik posameznik ali pravna oseba, ki se vpisuje v register), se opravi vročitev po 133. členu ZPP, torej pisanje lahko prevzamejo za pravno osebo tudi druge osebe.

7Ni sporno, da tako zakoniti zastopnik pritožnika kot njegova zakonska partnerica prebivata na istem naslovu, kot je sedež pravne osebe. Od vročevalca ni mogoče niti pričakovati niti zahtevati, da v primeru odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke išče prav pooblaščenca za sprejem pisanja ali njenega delavca in da ne sme sodnega pisanja vročiti osebi, ki jo najde na sedežu pravne osebe in ki ne odkloni prevzema sodnega pisanja oziroma ne ugovarja, da pisanja ne sme prevzeti (prim. 133. člen ZPP). V tej zadevi je bilo nekaj pisanj vročenih drugi osebi in ne zakonitemu zastopniku tožene stranke osebno: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL, VL 44862/2018 z dne 31.4.2018, sklep od dopolnitvi ugovora, VL 44862/2018 z dne 7.6.2018, plačilni nalog, VL 44862/2018 z dne 7.6.2018, sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi, VL 44862/2018 z dne 27.6.2018 in nenazadnje tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, III Pg 1663/2018 z dne 11.7.2019. Podpisi na vročilnicah pri omenjenih sodnih odločbah so že na prvi pogled identični kot podpis na sporni vročilnici za glavno obravnavo in že na prvi pogled drugačni od podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke. Za nobeno od navedenih odločb, ki povsem očitno niso bile vročene zakonitemu zastopniku tožene stranke, pač pa osebi, ki jo je vročevalec našel na naslovu tožene stranke, pritožnik ne navaja, da bi bila vročena nepravilno, zaradi česar višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na domnevno nepravilno vročitev vabila na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

8Ne drži torej pritožbeni očitek, da tožena stranka ni imela možnosti obravnave pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je to možnost imela, le izkoristila je ni. Nenazadnje ni odgovorila niti na vlogo tožeče stranke, v kateri je le-ta podrobno pojasnila temelj in višino terjatve. Ob taki pasivnosti tožene stranke je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva (ki jih tožena stranka ni zanikala; prim. 2. odstavek 214. člena ZPP) in s strani tožeče stranke predložene dokazne listine, ki jih tožena stranka z ničemer ni izpodbila.

9Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na temelj vtoževane terjatve, so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Uveljavljanje novot v pritožbenem postopku je po 1. odstavku 337. člena ZPP dovoljeno le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do trenutka, do katerega je v postopku na prvi stopnji dovoljeno uveljavljati nova dejstva in predlagati nove dokaze, česar pa tožena stranka ni storila. Vse, kar v pritožbi navaja glede asignacijske pogodbe ter domnevnega dogovora glede plačila izdelave vseh potrebnih dokumentov, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

10Pritožbene navedbe pa so neutemeljene tudi v delu, v katerem se tožeči stranki odreka aktivna legitimacija. Tožeča stranka je z vlogo z dne 9.1.2019 sodišče obvestila, da je bila z dnem 31.12.2018 kot samostojni podjetnik izbrisana, pri čemer je njen univerzalni pravni naslednik na podlagi zakona fizična oseba, ter predložila novo pooblastilo za zastopanje. Ker ne gre za nikakršno spremembo tožbe, tudi soglasje tožene stranke ni bilo potrebno. Tudi sicer pa je samostojni podjetnik fizična oseba (6. odstavek 3. člena ZGD-1), ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Zato po naravi stvari same podjetnik pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti ne more nastopati drugače kot fizična oseba. Samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba imata torej enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto. Ker pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema – podjetnika kot fizične osebe, tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka poslovno sodelovala le s tožečo stranko kot samostojnim podjetnikom, ne pa s fizično osebo.

11Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka tožbo spremenila, ko je namesto prvotnega zahtevka, ki se je glasil na obdržanje sklepa o izvršbi v veljavi, postavila dajatveni zahtevek. Tožeča stranka tožbe ni spremenila (prim. 184. člen ZPP), pač pa je zahtevek prilagodila spremembi zakona, konkretno spremenjeni določbi 2. odstavka 62. člena ZIZ. Le-ta (med drugim) določa, da če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti, sodišče razveljavi sklep o izvršbi in nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če pa za to ni pristojno, se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

12Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.