VSRS Sklep II Ips 88/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 475,00 EUR in štiri krat po 700,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

3S sklepom II DoR 11/2019 z dne 6. 6. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, in sicer 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je zavzelo stališče, da je vročitev tožbe na podlagi pravil o fikciji vročitve pravilna oziroma možna tudi na naslovu, kjer tožena stranka dejansko ne prebiva, ima pa na tem naslovu formalno prijavljeno stalno prebivališče.

4Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato toženka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Relevantno procesno dejansko stanje

6Sodišče prve stopnje je tožbo s pozivom za odgovor na tožbo in opozorilom na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila, toženki vročalo na v tožbi označen naslov Cesta 66.a, A.. Ker ob poskusu vročitve 7. 3. 2018 vročevalec toženki pisanja ni mogel vročiti, ni pa ga niti mogel izročiti kakšnemu odraslemu članu njenega gospodinjstva, ji je v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pismu, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora toženka pisanje dvigniti. Toženka pisanja ni dvignila, zato ji je bilo dne 23. 3. 2018 puščeno v hišnem predalčniku. Sodišče prve stopnje je v Centralnem registru prebivalstva preverilo, da ima toženka na naslovu, ki je bil naveden v tožbi in kjer ji je vročalo pisanja, prijavljeno stalno prebivališče.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

7Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila vročitev opravljena 22. 3. 2015, torej s pretekom 15 dnevnega roka, v katerem bi toženka pisanje lahko dvignila. Ker na tožbo ni odgovorila in ker so bili podani tudi drugi zakonski pogoji, je izdalo zamudno sodbo.

8Bistvo navedb toženke v pritožbi zoper zamudno sodbo je bilo, da vročitev ni bila pravilna, ker ji je bilo pisanje vročeno na naslovu, kjer dejansko ne živi več. Pred dvema letoma se je namreč preselila na naslov Cesta 66.b, A., zamenjave prebivališča pa ni uredila.

9Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo toženki, da je pogoj za pravilno vročitev, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje, in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno prebivališče. Ob sklicevanju na sklep II Ips 95/2016 in namen določb o nadomestnem vročanju pa je zaključilo, da je toženki mogoče očitati nevestno ravnanje, saj sama ni poskrbela za to, da bi se s tožbo in pisanjem lahko seznanila. Sama je namreč navedla, da že dve leti dejansko prebiva na novem naslovu in zamenjave prebivališča ni uredila, kot ji to nalaga Zakon o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), po katerem je treba spremembo prebivališča prijaviti v osmih dneh od dneva naselitve na nov naslov. Na drugi strani pa so pristojni organi pokazali zadostno skrbnost, sodišče prve stopnje je celo preverilo toženkino stalno prebivališče v CRP. Tudi iz predpravdne komunikacije med strankama izhaja, da je toženka pisanja prejemala na naslovu Cesta 66.a, A., saj je prejela dva tožnikova poziva in nanju tudi odgovorila, pri tem pa isti naslov navedla kot naslov svojega prebivališča.

Navedbe strank v revizijskem postopku

10Toženka v reviziji trdi, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju z določilom 318. člena ZPP, ki kot pogoj za zamudno sodbo zahteva, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, zaradi napačne vročitve pa ji je bila odvzeta tudi pravica do izjave oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožba ji je bila nepravilno vročena na naslovu, kjer dejansko ne prebiva. Za vročitev tožbe velja pravilo osebne vročitve, fikcija pa je izjema in jo je treba razlagati tako, da se ne posega v pravico do izjave. Četudi toženka ni opravila upravne dolžnosti in ni formalno spremenila stalnega prebivališča, ne more biti kaznovana z odvzemom pravice do izjave v postopku. Opraviti bi bilo treba logično tehtanje, ali ima kršitev upravne dolžnosti res takšne posledice. Stališče sodišča druge stopnje ni v ravnovesju s prizadetostjo, ki sledi z nadaljnjim izvrševanjem tovrstnih sodnih odločb. V vsakem primeru je treba dati prednosti pravici do izjave in fikcijo vročitve dopustiti samo v primerih, ko se vročitev opravi na naslovu dejanskega prebivališča. Samo tedaj je mogoče brez vsakega dvoma zaključiti, da se je naslovnik s svojimi ravnanji odrekel pravici nastopati pred sodiščem oziroma mu bo mogoče očitati nevestno ravnanje. V obravnavanem primeru pa je sodišče druge stopnje to preuranjeno zaključilo. Nelogična je navedba tega sodišča, da bi šlo za kršitev postopka le, če bi vročevalec zvedel, da toženka dejansko živi na drugem naslovu, pa bi kljub temu opravil vročitev na označenem naslovu. Ni pomembno, da je bil toženki na istem naslovu leto in pol pred vložitvijo tožbe vročen poziv pred pravdo. Za vprašanje pravilne vročitve se je treba osredotočiti na okoliščine v času vročitve tožbe, saj samo te vplivajo na presojo, ali je prišlo do kršitve pravice do izjave. Stališče sodišča druge stopnje odstopa od odločitev v primerljivih zadevah. Pri tem se sklicuje toženka na sklep istega višjega sodišča I Cp 598/2017, v katerem je bilo sprejeto obratno stališče, sklep Pdp 87/2018 in sklep VS II Ips 95/2016. Tudi Vrhovno sodišče je torej sprejelo drugačno stališče, kot pa je bilo sprejeto v tej zadevi.

11V odgovoru na revizijo tožnik poudarja, da ne drži, da toženka ne prebiva več na naslovu Cesta 66.a, A.. Na tem naslovu opravlja dejavnost samostojne podjetnice B. B., s. p., Bar C. od 2007 dalje. Hiša, v kateri je ta lokal, je sosednja nepremičnini Cesta 66.b, A., pošiljke raznaša isti poštar, ki v vasi pozna ljudi, in toženka je doslej na tem naslovu prejela vsa izvensodna pisanja. Seznanjena je bila tudi s tožbo, očitno pa je zanemarila vložiti odgovor na tožbo in s svojimi „manevri pritožbe in revizije“ zlorablja sodni sistem. Toženka je zraven rojstne hiše na naslovu Cesta 66.a, A. zgradila novo stanovanjsko hišo z naslovom Cesta 66.b, A., vsa izvensodna pisanja je sprejela na prejšnjem naslovu, nanje odgovorila in enak naslov tudi označila kot svoj naslov bivanja, v vmesnem času pa poslala dopis, v katerem je kot naslov bivanja navedla Cesta 66. Vse to kaže, da se izogiba vročitvi sodnih pošiljk, ki jih je glede na izvensodna pisanja lahko pričakovala. Dnevno na naslovu Cesta 66.a, A. opravlja gostinsko dejavnost. V manjšem kraju poštarji praktično poznajo vse osebe, toženko pa sploh glede na to, da gre za lokalno gostilničarko. Toženka je v skladu z ZPPreb-1 dolžna v roku 8 dni od preselitve prijaviti spremembo prebivališča, kar ni storila kar dve leti in ne zatrjuje morebitnih ovir ali zadržkov za prijavo prebivališča na novem naslovu. Zavestno ni uredila svojega prebivališča in se ji utemeljeno očita nevestno ravnanje v zvezi s tem. V zadostni meri je bilo torej zagotovljeno, da bo toženka dejansko seznanjena z začetkom postopka.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12Revizija je utemeljena.

13Pomembna izhodišča za presojo pravilnosti vročitve in dopustnost fikcije vročitve je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi U-I-279/08. V njej je poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno zvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Za vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mora obstajati legitimen razlog. Razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve. Vendar so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. V koliziji med pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki se želi doseči s fikcijo vročitve, na eni strani in posegom v toženčevo pravico do izjave na drugi strani, po presoji Ustavnega sodišča pretehta pomen pravice do izjave, pri čemer je bistvena tudi okoliščina, da gre za položaj, ko se pravda še ni začela, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom; v takem primeru je namreč postavljen v neugodnejši položaj že pred začetkom postopka. Če se vzpostavi fikcija vročitve na formalno prijavljenem prebivališču, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico izjave v postopku. Upravičen razlog za fikcijo vročitve je namreč v tem, da temelji na realnem pričakovanju, da se bo naslovnik sodnim pisanjem pravočasno seznanil in da mu bo s tem omogočeno, da uresniči pravico izjave v postopku.

14Vse navedeno je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu II Ip 95/2016 in tudi samo poudarilo, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja). Naslovniku je treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji v skladu 141. in 142. členom ZPP ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil. Pri odločanju so vselej pomembne okoliščine posameznega primera in sodišče mora pri presoji pravilnosti vročitve oceniti, ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku, in ali je mogoče šteti, da se je naslovnik s svojim ravnanjem odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem.

15Sodišče druge stopnje ima sicer prav, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati neskrbnosti. Po prejemu obvestil o fikciji vročitve je namreč še samo preverilo, ali je pravilen podatek o stalnem prebivališču toženke, naveden v tožbi. Prav ima tudi, da je toženka – tudi po lastnih navedbah – opustila dolžnost prijave prebivališča, kot ji to nalaga ZPPreb-1. Vrhovno sodišče pa je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da ni prav, da se toženi stranki odvzame možnost obrambe oziroma pravica do izjave zgolj zato, ker je opustila svoje upravnopravne obveznosti glede prijave in odjave bivališča. Toženi stranki mora biti dana možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala pošiljka, v tistem času ni stanovala. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je s tem, ko je sodišče v taki situaciji dalo prednost pravici tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva, nesorazmerno poseglo v pravico tožene stranke do izjave v postopku.¹

16In prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Toženka je predlagala dokaze, s katerimi naj bi se ugotovilo, da na naslovu, na katerem so ji bila puščena obvestila o sodni pošiljki in na katerem se je zaradi opustitve prevzema pošiljk štelo, da ji je bila tožba vročena, že dalj časa ne živi. Stališče sodišča druge stopnje, ki je njeno pritožbo zavrnilo zaradi opustitve upravnopravne dolžnosti prijave (spremembe) prebivališča brez izvajanja predlaganih dokazov, je prestrogo in nesorazmerno posega v pravico toženke, da dokaže, da ob siceršnji potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni imela možnosti, da se seznani z vložitvijo tožbe. Prejem pisanj pred pravdo je sicer lahko indic, da toženka prejema pisanja (tudi) na v tožbi označenem naslovu, kot pravilno opozarja v reviziji, pa so ključne konkretne okoliščine ob vročanju tožbe. Teh pa sodišče druge stopnje ni ugotavljalo. Vrhovno sodišče še dodaja, da dejstev, navedenih v odgovoru na revizijo, ni moglo upoštevati, utegnejo pa se izkazati za pomembna pri ugotavljanju seznanjenosti toženke s sodnim pisanjem, pri čemer zadošča, da je bila toženka obveščena o sodnem pisanju in tako imela realno možnost, da se s pisanjem tudi dejansko seznani.

17Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da tožena stranka utemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je reviziji na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da izvede dokazni postopek in upoštevajoč potrebno ravnovesje med zagotavljanjem učinkovitega sodnega varstva na eni in pravice do izjave v postopku na drugi strani ponovno oceni, ali je bila vročitev pravilno opravljena.

18Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. členu ZPP.

¹ Sklep II Ips 793/2008.