VSRS Sodba XI Ips 8158/2020

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je po nestrinjanju preiskovalnega sodnika istega sodišča s predlogom tožilstva za odreditev pripora s sklepom I Ks 8158/2020 z dne 10. 2. 2020 zoper osumljenega V. J. ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj poskusa velike tatvine po 1. točki 205. člena v zvezi s 34. členom in požiga po četrtem in prvem odstavku 222. člena, oboje v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 8158/2020 z dne 17. 2. 2020 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnilo.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zagovornik osumljenega V. J. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje, da je sodišče pripor odredilo brez predloga tožilstva, s čimer je prekoračilo pravice, ki jih ima po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložnik nasprotuje tudi obstoju utemeljenega suma, ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora ter sodiščema prve in druge stopnje očita neobrazloženost izpodbijanih sklepov v tej zvezi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi ali ga nadomesti s hišnim priporom, ali da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne nižjemu sodišču v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) ocenjuje, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru ugotavlja, da se je državni tožilec na naroku strinjal z odreditvijo pripora, očitke vložnika v zahtevi pa označuje kot pavšalne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo osumljenemu V. J. in njegovemu zagovorniku. Osumljenec se o odgovoru ni izjavil, njegov zagovornik pa v izjavi navaja, da se je tožilec na naroku strinjal z odreditvijo hišnega pripora. Zagovornik izjavi prilaga sklep o popravi zapisnika z dne 25. 2. 2020, s katerim je bil popravljen zapisnik o zaslišanju osumljenega V. J. z dne 9. 2. 2020, ki se v popravljenem delu pravilno glasi, da je tožilstvo na predlog zagovornika, da se odredi hišni pripor, navedlo, da se strinja, da se zoper osumljenca odredi hišni pripor. V preostalem delu vložnik vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi.

B.

5Vložnik sodišču očita, da je pripor odredilo brez ustreznega predloga tožilstva, saj se je tožilstvo strinjalo s predlogom zagovornika, da se zoper osumljenega V. J. odredi hišni pripor, s čimer je opustilo svoj prvotni predlog za odreditev pripora. Vložnik meni, da bi zunajobravnavni senat lahko odločal le o odreditvi hišnega pripora, ker je sodišče vezano na predlog tožilstva in je tako sodišče z odreditvijo pripora prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu.

6Iz zapisnika o zaslišanju pridržanega V. J. z dne 9. 2. 2020 v povezavi s sklepom o popravi tega zapisnika z dne 25. 2. 2020 izhaja, da je državni tožilec na naroku predlagal odreditev pripora. Po izjavi obrambe, v kateri je zagovornik predlagal odreditev hišnega pripora, pa je tožilec glede tega predloga izjavil, da se strinja, da se zoper osumljenca odredi hišni pripor.

7Po prvem odstavku 202. člena ZKP lahko sodišče odredi pripor le na predlog državnega tožilca (enako tudi po prvem odstavku 272. člena ZKP in prvem odstavku 361. člena ZKP). Predlog tožilca tako pomeni procesno predpostavko za odreditev pripora. Milejši ukrep hišnega pripora pa lahko sodišče odredi, če je državni tožilec predlagal odreditev tega ukrepa ali pa je predlagal odreditev pripora, sodišče pa je ocenilo, da bi zadoščal hišni pripor, vendar pa mora v tem primeru o nestrinjanju glede pripora odločiti zunajobravnavni senat (peti in sedmi odstavek 202. člena ZKP).

8V obravnavanem primeru je državni tožilec najprej predlagal odreditev pripora, v nadaljevanju pripornega naroka, po predlogu nasprotne stranke za odreditev milejšega ukrepa, konkretno hišnega pripora, pa je s tem izrecno soglašal. Takšno navedbo tožilca je mogoče razumeti kot izjavo, s katero je spremenil prvotni predlog za odreditev pripora v predlog za odreditev hišnega pripora. Morebitne dvome glede tožilčevega predloga bi moralo odpraviti sodišče na samem naroku, saj mora biti predlog, na podlagi katerega sodišče odloča o posegu v temeljno človekovo pravico - osebno svobodo osumljenca, nedvoumen, torej ne sme dopuščati možnosti različne razlage. Pomanjkljivosti predloga tožilstva v tem procesnem položaju, ko je pripor po izpodbijanem sklepu že potekel, in je bil tudi že podaljšan, ni mogoče več učinkovito odpraviti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje očitku vložnika zahteve, da je treba navedeni procesni položaj, razlagati tako, da je sodišče pripor odredilo brez predloga tožilstva, s čimer je kršilo prvi odstavek 202. člena ZKP.

9Zaradi ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Do preostalih očitkov pa se glede na ugotovljeno kršitev ni opredeljevalo.