VSL Sklep I Cpg 292/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se dovoli objektivna sprememba tožbe (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 67.654,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 48.851,19 EUR od dne 3. 7. 2013 do 31. 12. 2015 in od zneska 67.654,76 EUR od dne 2. 2. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v višini 5.314,74 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo izpodbija v II. in III. točki izreka, ne izpodbija pa sklepa o objektivni spremembi tožbe v I. točki izreka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zavarovanec tožeče stranke B. S. tako hudo telesno poškodovan v prometni nesreči dne 10. 7. 2008 pri V., da je zaradi posledic nesreče postal popolnoma delovno nesposoben. Zavarovanec tožeče stranke je bil sopotnik v vozilu, ki je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki. Ugotovljen je bil zavarovančev soprispevek k posledicam prometne nezgode v višini 20 %. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi, da je tožeča stranka nosilec zakonskega (obveznega) rentnega (pokojninskega) zavarovanja, ki svojemu zavarovancu izplačuje rento (invalidsko pokojnino) ter da je plačala tudi zavarovančeve stroške zdravljenja. Na podlagi poizvedbe o tujem pravu je sodišče prve stopnje sklenilo še, da ima zavarovanec tožnice pravico tudi do nadomestila prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 67.654,76 EUR, ki ga tožeča stranka vtožuje iz vseh treh naslovov skupaj.¹

6Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predstavlja v tem razmerju z mednarodnim elementom med nemškim nosilcem socialnega zavarovanja in slovensko jamstveno zavarovalnico merodajno kolizijsko pravilo Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in sveta z dne 29. 4. 2004 (nadalje: Uredba št. 883/2004). Pravilo iz 85. člena Uredbe št. 883/2004 določa, da morajo države članice priznati zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca, v kolikor tak prehod zahtevkov do tretje osebe predpisuje zakonodaja, ki velja za nosilca (85.a člen Uredbe št. 883/2004), oziroma, da morajo države članice priznati neposredno pravico nosilca proti tretji osebi, v kolikor ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatve, takšno pravico po pravu, ki ga uporablja (85.b člen Uredbe št. 883/2004).

7Namen določbe 85.a člena Uredbe št. 883/2004 je le v tem, da se zagotovi, da ima nosilka socialnega zavarovanja, odgovorna za izplačilo dajatve, priznano subrogacijo tudi v drugi državi članici, če ji njeno pravo takšno subrogacijo priznava. Pravo države, ki ji pripada nosilec, je zato merodajno tako glede vprašanja zakonske cesije (subrogacije), kot tudi glede vrste in obsega zahtevkov, ki preidejo na nosilko socialnega zavarovanja (glej točka 18. obrazložitve odločbe Sodišča ES C-428/92). Ta določba pa ne spreminja pravil o uporabi prava pri presoji nepogodbene odgovornosti tretje osebe, ki je odgovorna za nastalo škodo. Pravice oškodovanca do odgovorne osebe se zato presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče. Samo te pravice lahko preidejo na nosilca, odgovornega za dodelitev javne dajatve. Subrogacija, ki je določena v členu 85.a Uredbe št. 883/2004, zato ne more imeti takšnega učinka, da bi ustvarila dodatne pravice prejemnika dajatve proti odgovorni osebi (glej točke 15. do 17. obrazložitve odločbe Sodišča ES C-397/96). Obseg prenesenih pravic tako ne more presegati pravic, ki jih ima oškodovanec zoper povzročitelja prometne nesreče po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče (glej točko 23. obrazložitve odločbe Sodišča ES C-397/96).

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zakonsko cesijo zahtevkov za povrnitev škode oškodovanca do povzročitelja škode na nosilca socialnega zavarovanja določa 116. člen X knjige nemškega Socialnega zakonika (Sozialgesetzbuch, X. knjiga, v nadaljevanju: SGB X). Kot to določa prvi odstavek 116. člena SGB X, preide na drugih zakonskih predpisih temelječa pravica do povračila škode, ki jo ima oškodovanec do povzročitelja škode na nosilca, odgovornega za dodelitev dajatve oškodovancu, če mora na temelju škodnega dogodka dati socialne dajatve, ki služijo odpravi škode iste vrste in se nanašajo na isto časovno obdobje kot odškodnina, ki jo mora dati povzročitelj škode, sem pa spadajo tudi prispevki, ki jih je treba plačati od socialnih transferjev in prispevki za zdravstveno zavarovanje, ki bi jih bilo treba plačati za čas trajanja bolezni. Po 119. členu SGB X pa preide na nosilca pokojninskega zavarovanja tudi pravica oškodovanca do povračila škode, če je prišlo do izpada plačila prispevkov, torej v primeru, ko se zaradi škodnega dogodka odvajajo manjši prispevki za pokojninsko zavarovanje.

9Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka po pravu nosilca socialne dajatve, to je po nemškem pravu, oškodovancu izplačala socialne dajatve (pokojnino, stroške zdravljenja) oziroma ali je prišlo do izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ugotovilo je tudi, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca. Vendar pa je nadalje, po presoji pritožbenega sodišča zmotno, štelo, da predstavljajo te socialne dajatve, ki jih je nosilka socialnih dajatev izplačala oziroma nadomestila oškodovancu, tisto terjatev, ki preide iz oškodovanca na nosilko socialnih dajatev in ki jo lahko ta uveljavlja proti povzročitelju prometne nesreče oziroma njegovi odgovornostni zavarovalnici. Kot izhaja iz opravljenih poizvedb o tujem pravu (priloga A 18) to ne drži, saj zakonski prehod terjatve iz člena 116 SGB X ne zajema pravic, ki izvirajo neposredno iz Socialnega zakonika (SGB I - XII). Zaradi plačila oziroma nadomestila socialnih dajatev oziroma v tem obsegu, preide na nosilko socialnih dajatev odškodninska terjatev oškodovanca proti odgovorni osebi. Odškodninska terjatev je predmet subrogacije oziroma zakonske cesije.²

10Kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, bo moralo sodišče prve stopne pri odločanju v tej zadevi upoštevati, da se vprašanje obstoja in višine cedirane odškodninske terjatve presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče,³ torej po slovenskem pravu. Kot izhaja iz že povzete obrazložitve odločbe sodišča Evropske skupnosti C-397/96 se namreč pravice oškodovanca do odgovorne osebe presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče, samo te pravice pa lahko preidejo na nosilca, odgovornega za dodelitev javne dajatve. Zahtevek pokojninskega in socialnega zavoda pa tudi ne more preseči zahtevka oškodovanca, ki ga ima ta po pravu države, v kateri je prišlo do škodnega dogodka, proti osebi, ki je odgovorna za nastanek škode. Glede prehoda terjatev je nadalje treba ugotoviti še, ali se socialne dajatve in odškodnina stvarno in časovno ujemajo. To pomeni, da morajo biti socialne dajatve namenjene odpravi škode iste vrste in se morajo nanašati na isto časovno obdobje kot pravica do odškodnine, ki jo mora poravnati odgovorna oseba.

11Kot navaja tožena stranka v pritožbi, gre po slovenskem pravu za zahtevke po 174. členu Obligacijskega zakona (nadalje: OZ),⁴ glede katerih pa tožeča stranka v dosedanjem postopku ustreznih trditev glede pravno relevantnih dejstev ni podala. Tožeča stranka namreč zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da preidejo na nosilko socialnega zavarovanja same socialne dajatve, še ni podala nobenih navedb v zvezi z odškodninsko terjatvijo, ki naj bi jo imel oškodovanec proti odgovorni osebi in ki naj bi bila cedirana na nosilko socialnega zavarovanja. K temu pa je tudi ni pozvalo sodišče prve stopnje, saj je prav tako zmotno štelo, da za presojo tožbenega zahtevka zadoščajo trditve tožeče stranke glede plačila socialnih dajatev oškodovancu in ugotovitev, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo terjatev. Na pomanjkljive trditve pa tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni opozorila tožena stranka, ki je šele v pritožbi navajala, da gre po slovenskem pravu lahko kvečjemu za zahtevek za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka ter plačilo stroškov zdravljenja po 174. členu OZ. V okviru materialno procesnega vodstva bo moralo zato sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku pozvati tožečo stranko, da lahko v zvezi s tem poda ustrezne dejanske navedbe.

12Pritožbeno sodišče nadalje dodaja, da tožeča stranka v dosedanjem postopku tudi še ni navedla zneska plačila iz vsakega posameznega naslova socialnih dajatev posebej (koliko je oškodovancu plačala iz naslova rente, kakšen je bil plačani znesek stroškov rehabilitacije, do kakšnega zneska socialnih dajatev je oškodovanec upravičen iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter do kakšnega zneska iz naslova prispevkov za pokojninsko zavarovanje ter za katero obdobje), niti ni podala drugih potrebnih pojasnil glede navedenih socialnih dajatev. Tožeča stranka tako tudi ni navedla ustrezne trditvene podlage za presojo, ali gre za dajatve, ki jih je nosilec že izplačal zaradi škodnega dogodka (po 116. členu SGB X) oziroma ali so to prispevki, ki jih oškodovanec zaradi škodnega dogodka ne bo plačal (po 119. členu SGB X), kar bo morala dopolniti v nadaljnjem postopku. Tožena stranka namreč v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje s prisojo odškodnine zaradi plačila oziroma izpada prispevkov po obeh podlagah zmotno uporabilo materialno pravo, na ta očitek pa, glede na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, prav tako še ni mogoče podati konkretnega odgovora.

13Nadalje se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do vprašanja pasivne legitimacije in do obsega zavarovalnega kritja, saj tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavlja zoper jamstveno zavarovalnico lastnika vozila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v tem delu skopa, saj navaja, da sodi tožena stranka pod pojem tretje osebe v smislu člena 85. Uredbe št. 883/2004 ter se sklicuje na zadevo C-482/92 pred Sodiščem ES. Glede na obširne ugovorne navedbe tožene stranke tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tako skopa obrazložitev ne zadošča, saj iz tega odgovora ni razvidno relevantna materialnopravna podlaga za presojo sodišča prve stopnje. S sklicevanjem na sodno prakso sodišče praviloma zgolj podkrepi svoje materialno pravno stališče. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje do njenega ugovora še ni (ustrezno) opredelilo.

14Po presoji pritožbenega sodišča je zato pritožba tožene stranke utemeljena, saj je ostalo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča relevantno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno. Glede na vse navedeno pa je tudi razvidno, da ne gre zgolj za dopolnitev postopka oziroma odpravo procesnih pomanjkljivosti, temveč bo moralo sodišče prve stopnje, v skladu z že navedenim, v nadaljevanju postopka najprej opraviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP ter dati obema strankama v ponovljenem postopku možnost, da se o pravno relevantnih dejstvih izjavita, nato pa o zadevi ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Tožeča stranka je obračunala svoje prikrajšanje za plačane rente, stroške zdravljenja in neplačane prispevke na dan 31. 12. 2015 v višini 102.238,87 EUR. Ob upoštevanju s strani tožene stranke plačanega zneska v skupni višini 17.670,42 EUR ter znesku, ki ustreza 20 % soprispevku oškodovanca, je tako od tožene stranke terjala plačilo zneska 67.654,76 EUR.
² V tem smislu izhaja pojasnilo tudi iz obvestila o tujem pravu, da sta predpostavki za zakonski prehod terjatve naslednji: obstoj pravice do povračila škode in socialne dajatve nosilke socialnih dajatve.
³ Po Uredbi (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (»Rim II«), je treba v primeru, ko gre za škodo, ki je posledica prometne nesreče, uporabiti pravo države, v kateri je prišlo do prometne nesreče.
⁴ Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ). Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 174. člena OZ).