VSM Sodba II Kp 32384/2017

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika za vsako kaznivo dejanje določi kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora, nato pa se mu ob uporabi 3. točke drugega odstavka 53. člena istega zakona določi

enotna kazen

2 (dva) meseca zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter mu za vsako posamezno kaznivo dejanje na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dva meseca zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan zasebnima tožilcema povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer stroške zasebnih tožilcev ter potrebne izdatke in nagrado njunega pooblaščenca, kateri bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso za postopek v znesku 120,00 EUR ter sodno takso za sodbo v znesku 120,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne odmere kazenske sankcije. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa sodbo spremeni glede pravne kvalifikacije dejanja in kazenske sankcije ter odredi, da se obdolžencu povrnejo stroški postopka.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje s spremembo pravne kvalifikacije kaznivega dejanja prekoračilo obtožbo v zasebni tožbi, saj je poseglo v konkreten opis obdolženčevega ravnanja. Po oceni zagovornika sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja ni le izpustilo abstraktnega zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja in namesto tega dodalo abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, temveč je vsebinsko prekvalificiralo kaznivo dejanje in spremenilo objektivno identiteto obtožbe, saj je obdolženca obsodilo izven pravnih in dejanskih okvirjev zahtevanega.

5Zagovorniku ni mogoče pritrditi. S tem, ko je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „da je trdil ter raznašal kaj neresničnega, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu obeh zasebnih tožilcev, čeprav je vedel, da je to kar trdi in raznaša neresnično“ in ga nadomestilo z besedilom, „da je razžalil zasebna tožilca B. B. in C. C.“, ni z ničemer poseglo v konkretni opis obdolženčevega ravnanja oziroma opis historičnega dogodka, temveč je zgolj izpustilo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja obrekovanja in ga nadomestilo z abstraktnim dejanskim stanom kaznivega dejanja razžalitve. Na ta način obtožbe ni prekoračilo, saj je v skladu z določbo 354. člena ZKP za presojo obstoja kaznivega dejanja oziroma pravno opredelitev odločilen konkretni opis ravnanja, ne pa pomanjkljivo, nenatančno ali celo napačno naveden abstraktni dejanski stan. Opis konkretnega obdolženčevega ravnanja v izpodbijani sodbi se še zmeraj v celoti nanaša samo na dejanje, ki je predmet obtožbe v zasebni tožbi, in v ničemer ne gre za spremembo v drugo ali drugačno dejanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je bila obtožba prekoračena. Ob tem velja še pripomniti, da je s prekvalifikacijo obdolženčevega ravnanja iz kaznivega dejanja obrekovanja v kaznivo dejanje razžalitve, sodišče prve stopnje kvečjemu ravnalo v korist obdolženca. Za kaznivo dejanje razžalitve je namreč predpisana blažja kazenska sankcija kot za kaznivo dejanje obrekovanja.

6Višje sodišče nadalje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je v točki 9 izpodbijane sodbe, glede na opisane povezovalne okoliščine in homogenost ravnanj obdolženca, posamezna izvršitvena ravnanja opredelilo kot enotno kaznivo dejanje; glede na okoliščino, da sta bila oškodovana dva oškodovanca, pa kot dve kaznivi dejanji, saj gre v primeru kaznivega dejanja razžalitve za t.i. osebno kaznivo dejanje. Izhajajoč iz navedenega, ko več izvršitvenih dejanj obdolženca predstavlja del enotne kriminalne dejavnosti, je dejanja storilca potrebno pravno opredeliti po najtežji obliki dejanja iz celotne dejavnosti. Za pravno opredelitev po drugem odstavku 158. člena KZ-1 tako zadošča, da je bilo zgolj eno v seriji več izvršitvenih ravnanj, ki predstavljajo enotno kaznivo dejanje, storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu. Čeprav je pritrditi zagovorniku, da je bilo sporočilo z dne 4. 6. 2017 D. D. posredovano zgolj kot zasebno sporočilo, pa to ne spremeni dejstva, da je obdolženec dne 19. 5. 2017 očitano vsebino javno objavil na Facebook profilu Rokoborskega kluba. Na ta način pa je bilo vsaj eno od očitanih izvršitvenih ravnanj storjeno s sredstvom javnega obveščanja, zato je še zmeraj podana podlaga za pravno opredelitev obeh kaznivih dejanj po strožji kvalifikaciji.

7Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri tem pa ne pojasni, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja in v čem bi naj kršitev bila. Iz pritožbenih izvajanj je sicer razbrati, da meri na obstoj kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, saj navaja, da bi pravna kvalifikacija po drugem odstavku 158. člena KZ-1 lahko veljala le za dne 19. 5. 2017 objavljeno vsebino na Facebook profilu Rokoborskega društva, ne pa za vsa ostala očitana dejanja. Eno samo dejanje v nizu večih, ne daje podlage za zaključek, da so bila vsa dejanja storjena v kvalificirani obliki po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Vendar se višje sodišče z zagovornikom ne strinja in glede na zgoraj obrazloženo ocenjuje, da kršitev kazenskega zakona ni podana.

8S pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj bi naj bila obdolžencu očitana dejanja storjena v kvalificirani obliki, zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar nima prav, saj se je sodišče prve stopnje v točki 9 izpodbijane sodbe argumentirano opredelilo do tega, zakaj je podana podlaga za pravno opredelitev obdolžencu očitanih ravnanj po strožji kvalifikaciji, torej po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Čeprav zagovornik hkrati trdi, da je takšen zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi, je iz preostalih pritožbenih navedb razbrati, da se zagovornik ne strinja s pravno opredelitvijo dejanj, saj po njegovi oceni niso bila storjena v kvalificirani obliki, s tem pa zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa kršitev kazenskega zakona. Ta pa, kot je višje sodišče že pojasnilo, ni podana.

9Kršitev pravice do zagovora in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zagovornik vidi v zavrnitvi obdolženčevega predloga po dodatnem zagovoru, v katerem je obdolženec želel podati pripombe glede inšpekcijskega nadzora Rokoborske zveze Slovenije (v nadaljevanju RZS). Zatrjevana kršitev, ki je zagovornik podrobneje ne pojasni, ni podana. Sodišče prve stopnje je obdolžencu v celoti omogočilo pravico do zagovora, saj se je zagovarjal pisno in ustno, kakor tudi podajanje pripomb in postavljanje vprašanj pričam na glavni obravnavi. Iz prepisov zvočnih posnetkov glavne obravnave je razvidno, da je tekom postopka (že med zagovorom in tudi nadalje med dokaznim postopkom) predsednik senata večkrat opozoril obdolženca (ki se je pravici do zagovornika odpovedal), naj se v svojih navedbah in vprašanjih vsebinsko osredotoči na predmet očitkov iz zasebne tožbe, ter poudaril, da poslovanje, odnosi članov vodstva in inšpekcijski nadzor RZS, sami po sebi niso relevantni za predmetni kazenski postopek. Na tej podlagi je predsednik senata utemeljeno zavrnil predlog obdolženca po podaji dodatnega zagovora, zgolj glede inšpekcijskega nadzora RZS, ki ga je obdolženec predlagal na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Obdolženec je svojo izjavo v tej smeri neomejeno podal tudi v okviru besede strank, v kateri je zgolj ponovil vse tisto, kar je že navedel v svojem zagovoru in znova predlagal pridobitev zapisnika inšpekcijskega nadzora št. 80402-020-2017/6 z dne 22. 11. 2017, ki pa se vse od faze predobravnavnega naroka že nahaja v sodnem spisu (l. št. 121-123), in je bil tudi predmet dokazne presoje sodišča, enako kot sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka št. 80402-020-2017/10 z dne 6. 3. 2018 (l. št. 127). Ker je sodišče prve stopnje torej že razpolagalo s predlaganimi listinami in izsledki opravljenega inšpekcijskega nadzora, na katere se je skliceval obdolženec, in ker je v utemeljitev svojega zagovora obdolženec imel vse možnosti predlagati dokaze, kar je tudi izkoristil in v ta namen predložil obsežno listinsko dokumentacijo (l. št. 64-116), hkrati ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je bilo obdolžencu onemogočeno dokazovanje. Kršitev obdolženčeve pravice do zagovora oziroma pravice do obrambe ter s tem smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

10Zagovornik neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Tak svoj zaključek je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa le še dodaja:

11Višje sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v točki 6 izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da zapisi in izjave obdolženca predstavljajo vsebine, ki so objektivno žaljive in neresnične, kar lahko škodi časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev. Besede, ki jih je uporabil obdolženec, namreč tudi po presoji višjega sodišča v celotnem kontekstu predstavljajo način izražanja, ki presega meje dovoljenega, saj imajo v luči celotnega dogajanja in odnosov med obdolžencem in zasebnima tožilcema slabšalni in objektivno žaljiv pomen. Same zapise, s katerimi je obdolženec prešel na osebno raven zasebnih tožilcev, pa je vsekakor razumeti kot podcenjevanje, ponižanje in očrnitev zasebnih tožilcev, kar utemeljuje zaključek o negativni vrednostni sodbi. Zagovornik, ki takšnim zaključkom v izpodbijani sodbi zgolj nasprotuje, pri tem pa ne pojasni, zakaj bi naj bile ugotovitve sodišča prve stopnje materialnopravno zmotne, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo dosledno in natančno analizo zapisov in izjav obdolženca ter jih v točkah 6, 8 in 11 obrazložitve sodbe prepričljivo, tehtno in jasno ocenilo, s takimi zaključki pa višje sodišče v celoti soglaša in jim nima ničesar za dodati.

12Zagovornik kot neprepričljive izpostavlja razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj je verjelo priči D. D. in ne obdolžencu. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve sodbe razloge za takšno oceno prepričljivo utemeljilo. Pravilno je poudarilo, da je izpovedba priče skladna z izpovedbama zasebnih tožilcev, kakor tudi določna in prepričljiva glede uporabe specifičnih besed, ki mu jih je obdolženec izrekel. Zagovornik zato ne more prepričati v nasprotno, zlasti, ko tudi sam obdolženec priznava, da se je s pričo dejansko pogovarjal o zasebnih tožilcih. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo še, da ni najti nobenega razloga, zakaj bi priča po krivem želela obremeniti obdolženca, takšne ugotovitve pa zagovornik ne more omajati z navedbo, da bi na to lahko nakazoval spor med obdolžencem in zasebnim tožilcem.

13Kot neutemeljene se izkažejo tudi pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik ponavlja obdolženčev zagovor, da je pri izvršitvi očitanih ravnanj uveljavljal varstvo upravičenih interesov oziroma koristi, saj je opozarjal na nepravilnosti pri delu zasebnih tožilcev v RZS. Takšen zagovor obdolženca je v točki 11 izpodbijane sodbe tehtno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo, da navkljub upravičenemu interesu obdolženca, ki ga ima kot član izvršnega odbora RZS in predsednik Rokoborskega kluba, sam način, ki ga je obdolženec izbral za uveljavljanje tega upravičenega interesa, ni bil niti primeren niti pravno sprejemljiv. Načina izražanja, kot ga je uporabil obdolženec, namreč ni mogoče razumeti kot kritiko ravnanj zasebnih tožilcev in predstavljanje stališč, temveč kot napad na osebnost zasebnih tožilcev, ponižanje in izražanje prezira. Zagovornik, ki razlogom v izpodbijani sodbi brez vsakršne argumentacije zgolj pavšalno nasprotuje, pa dvomov v zaključke sodišča prve stopnje ne more vzbuditi, saj je tudi po presoji višjega sodišča obdolženec v svojih trditvah prešel na raven osebnih žalitev zasebnih tožilcev, pri čemer pa tudi osebe na javnih funkcijah niso dolžne trpeti žalitev ali ponižanj tistih, ki se z njimi ne strinjajo.

14Glede pritožbene navedbe, da v zvezi z očitanim dejanjem z dne 31. 5. 2017 ni dokaza o tem, da bi naj obdolženec dopis poslal na „več elektronskih naslovov“, pa je dodati, da slednje ne izhaja zgolj iz izpovedbe zasebne tožilke, kot v to skuša prepričati zagovornik, temveč je navedeno razvidno tudi iz listinske dokumentacije, in sicer izpisa elektronskega sporočila z dne 31. 5. 2017, ki se nahaja na l. št. 24-25 sodnega spisa in se tudi sodišče prve stopnje nanj utemeljeno sklicuje (točka 5 izpodbijane sodbe).

15Utemeljena pa je pritožba zagovornika v delu, ko nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe glede izrečene kazenske sankcije, katero označuje kot neprimerno, nepravično in prestrogo. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po presoji višjega sodišča pri izbiri kazenske sankcije neutemeljeno ocenilo, da pri obdolžencu ni podana t.i. pozitivna prognoza, pri čemer je dalo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam, kot olajševalne okoliščine pa ni upoštevalo dejstva, da obdolženec pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj še ni bil obsojen. Sodba v zadevi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 52299/2017 je bila namreč izrečena in pravnomočna za tem, pa tudi tisto kaznivo dejanje je izvršil po sedaj obravnavnih kaznivih dejanjih. Ugotovljena stopnja obdolženčeve krivde, teža očitanih kaznivih dejanj in okoliščine, v katerih ju je storil, upoštevaje čas storitve kaznivih dejanj, ter ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, pa utemeljujejo spremembo izrečene kazni zapora v pogojno obsodbo, kot je navedeno v izreku te sodbe. Višje sodišče je namreč prepričano, da bo že izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih ali drugih kaznivih dejanj; če pa bo v času preizkusne dobe storil novo kaznivo dejanje, mu bo sodišče lahko pogojno obsodbo preklicalo in v njej določeno kazen izreklo.

16Po obrazloženem, in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17Ker je bilo s to sodbo deloma odločeno v korist obdolženca, sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopa, ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).