VSL Sodba VI Kp 24911/2019

I. Ob odločanju o pritožbah okrožne državne tožilke in obtoženčevega zagovornika se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji

spremeni

tako, da se obtoženemu A. A. izrečena

stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B-kategorije za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika – 1, izrečena za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe dalje

ne izreče;

II. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A., potem ko je ta priznal krivdo za posamična kazniva dejanja, spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika -1 (KZ-1), za katero mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora; kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora; in za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora.

Obtožencu je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 50602/2018 z dne 7. 5. 2019, pravnomočno 7. 5. 2019, v kateri mu je bila določena kazen devet mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Nato mu je upoštevaje navedene kazni, po pravilih o steku, izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B-kategorije za čas dveh let po pravnomočnosti sodbe dalje ter določilo, da se stranska kazen izvrši. V izrečeno enotno kazen je obtožencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo v priporu prebit čas od 15. 5. 2019 dalje; po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da obtožencu za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 določi kazen eno leto zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B-kategorije za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe dalje in da se stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila izvrši, nato pa upoštevaje tako določeno kazen in preostale kazni, to upošteva tudi pri izreku enotne kazni;

- zagovornik obtoženega zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke predlagal, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožbi nista utemeljeni, višje sodišče pa je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

5V obravnavani zadevi je bil obtoženi A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 7. 2019 spoznan za krivega kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, za katero mu je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora; kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1, za katero mu je bila določena kazen eno leto zapora in za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1, za katero mu je bila določena kazen pet mesecev zapora. Upoštevaje kazen devet mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 50602/2018 z dne 7. 5. 2019, pravnomočna 7. 5. 2019 in kazni določene za posamezna kazniva dejanje je obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora; izreklo mu je tudi stransko denarno kazen prepovedi vožnje motornega vozila B-kategorije za čas dveh let, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje in določilo, da se stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila izvrši. Odločilo je še o vštetju pripora v izrečeno enotno kazen in o stroških kazenskega postopka.

Zoper navedeno sodbo z dne 26. 7. 2009 se je pritožil le obtoženčev zagovornik, višje sodišče je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

6V ponovljenem postopku je bil obtoženi A. A. znova spoznan za krivega navedenih kaznivih dejanj, za katera so mu bila v sodbi z dne 24. 12. 2019 določene enake posamične zaporne kazni za kazniva dejanja ter izrečena enaka enotna kazen in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila.

Višje sodišče tako ugotavlja, da se je zoper sedaj izpodbijano sodbo pritožilo tudi tožilstvo ki se zoper prvo (razveljavljeno) sodbo sicer ni pritožilo, kar je razlog zaradi katerega pritožbeno sodišče tej pritožbi ni smelo ugoditi, saj bi sicer kršilo prepoved reformatio in peius iz 385. člena ZKP, čeprav je ugotovilo, da je tožilstvo utemeljeno opozarjalo na kršitev določbe tretjega odstavka 324. člena KZ-1 v povezavi z določbo 5. točke 372. člena ZKP. Navedena ugotovitev je narekovala zavrnitev pritožbe tožilstva kot neutemeljene.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

7Višje sodišče najprej ugotavlja, da znaten del te pritožbe obsega povzemanje ugotovitev prvostopenjskega sodišča o ugotovljenih in upoštevanih obteževalnih okoliščinah pri določitvi oziroma izreku zaporne kazni, pri tem pa pritožnik izrecno navaja, da bi sodišče v konkretnem primeru moralo upoštevati tudi dejstvo, da se obtoženec že od 15. 5. 2019 dalje nahaja v priporu in da v takšni situaciji od nikogar ni moč pričakovati močne motivacije ali življenjske energije, ki bi privedla k radikalni spremembi življenja. Ker te okoliščine sodišče ni upoštevalo, po oceni pritožnika izostanka motivacije tudi ni moč šteti kot obteževalne okoliščine.

8Višje sodišče ugotavlja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju motivacije pri obtožencu v smeri, da bi opustil uživanje prepovedanih drog, povsem pravilna in del razlogovanja o obtoženčevi dolgoletni odvisnosti od različnih vrst prepovedanih substanc, kar je ugotovil tudi postavljeni izvedenec in ko celo v postopku "zdravljenja z metadonom" obtoženec še vedno uživa tudi druge prepovedane substance, zaključku o pomanjkanju motivacije na noben način ni moč odreči pravilnosti in utemeljenosti. Pri tem višje sodišče poudarja, da dejstvo, da se obtoženi od 15. 5. 2019 dalje nahaja v priporu, tudi ne more imeti pomena in predstavljati razloga za izostanek motivacije, v kar skuša prepričati pritožnik, saj obtoženi tudi v času pred tem, pa je odvisnik že od petnajstega leta svoje starosti dalje, ko je več kot pri 32 letih, ki jih ima, upravičeno pričakovati, da je že zdavnaj odrasel, ni storil ničesar v smeri resničnih sprememb svojega življenja, ki se same od sebe zgolj z verbalno izraženo pripravljenostjo obtoženca pač ne bodo zgodile brez dejanskega in velikega angažmaja samega obtoženca, ki pa ga doslej v nobeni zaresni obliki ni izkazal.

9Nejasnost in neobrazloženost sodbenih zaključkov pritožnik prepoznava v dejstvu, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo ugotovitvi izvedenca, da je bila sposobnost razumevanja in obvladovanja obtoženca v času izvršenih kaznivih dejanj zmanjšana, s tem pa nakazuje na zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Višje sodišče take navedbe zavrača kot neutemeljene. Drži, da je sodišče pri odločanju o izbiri in odmeri kazenske sankcije vezano na določbo 49. člena KZ-1, prav v tem okviru je obtožencu tudi bila izrečena enotna zaporna kazen, potem ko je sodišče prve stopnje pri vsakem od kaznivih dejanj upoštevalo tudi težo le-tega (že v zakonu predpisano kazen), posledice le-teh, posebej skrbno pa ugotavljalo in ocenilo tudi obtoženčevo krivdo in v zvezi s tem prištevnost. Zato utemeljeno ni še posebej upoštevalo kot olajševalne okoliščine le zmanjšane sposobnosti razumevanja in obvladovanja njegovega ravnanja. Ob tem ni moč prezreti določbe drugega odstavka 29. člena KZ-1, ki celo za bistveno zmanjšano prištevnost storilca sodišču le omogoča milejše kaznovanje, ne pa da bi bilo sodišče zaradi tako ugotovljene okoliščine to tudi dolžno upoštevati pri odločanju o kazni v smislu primeroma navedenih okoliščin iz 49. člena KZ-1. Utemeljitev okoliščin navedenih v 15. do 18. točki izpodbijane sodbe, ki so privedle do izrečene kazni v navedeni višini, v celoti prepričuje tudi višje sodišče, ki zato ocenjuje, da se je tudi dejstvo zmanjšane stopnje obtoženčeve prištevnosti v času storjenih kaznivih dejanj na način, da je bila zmanjšana njegova sposobnost razumevanja in obvladovanja njegovega ravnanja primerno odrazilo pri določitvi in izreku enoten zaporne kazni ob upoštevanju okoliščin, ki jih je sodišče tudi izrecno navedlo še v točkah 21 in 22. Pravilnosti takih zaključkov zato višje sodišče lahko le pritrdi, ob taki ugotovitvi pa se je tudi pritožba obtoženčevega zagovornika izkazala za neutemeljeno.

10Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, pa je višje sodišče ugotovilo, da je v izpodbijano sodbo v delu glede izrečene kazenske sankcije potrebno poseči po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 324. člena KZ-1, ki določa, da se v primeru, če ima dejanje iz prvega odstavka 324. člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilca kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila), v nadaljevanju pa tudi določbo 53. člena KZ-1 (stek kaznivih dejanj).

V obravnavanem primeru iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče obtoženca pod točko 2 spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena KZ-1, za katero mu je po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, ne pa tudi stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B-kategorije za čas dveh let, ki mu jo je sicer izreklo pri izrečeni enotni zaporni kazni v trajanju treh let in šestih mesecev zapora. V razlogih sodbe je v točki 23 sicer navedlo, da se izrečena stranska kazen nanaša na kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem in prvem odstavku 324. člena KZ-1, vendar to iz izreka, kot je bilo že navedeno, ne izhaja, pravnomočen in izvršljiv pa postane le izrek sodbe, zato je odločilno prav to, kar je zapisano v izreku. Upoštevaje določbo prvega odstavka 53. člena KZ-1, mora sodišče v primeru, če je storilec z enim dejanjem storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določiti najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreči vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. Sodišče tako ne sme posamezne kazni izreči šele pri izreku enotne kazni, če je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju¹. Iz določbe tretjega odstavka 53. člena KZ-1 pa izhaja, da stransko kazen sodišče izreče, čeprav je bila določena le za eno kaznivo dejanje v steku.

11Z navedenim ravnanjem je zato prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP in tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar je višjemu sodišču narekovalo poseg v odločbo o izrečeni kazenski sankciji tako, da je odločilo, da se obtožencu stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ne izreče in je s tem odpravilo ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

12Drugih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni zasledilo, zato je ob oceni, da pritožbi državne tožilke in obtoženčevega zagovornika nista bili utemeljeni, le-ti zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Sodba VS RS I Ips 358/2008 z dne 5. 3. 2009.