VSK sklep II Cp 664/2006

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13.01.2006 dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Kopru z dne 21.06.2004, po kateri je dolžnica dolžna izplačati upnici po predhodnem obračunu in odvodu predpisanih prispevkov in davka neto razliko v plači v znesku 185.676,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 156.194,10 SIT od 29.10.1996 do plačila, od zneska 5.222,80 SIT od 19.11.1996 do plačila, od zneska 12.167,60 SIT od 19.12.1996 do plačila in od zneska 12.092,40 SIT od 19.01.1997 do plačila. Prvostopno sodišče je sledilo izračunu upnice, ki je od terjatve odštela že plačani znesek 424.970,00 SIT, in je dovolilo izvršbo zaradi izterjave 667.676,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.09.2005 dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka, glede obveze dolžnice, da predhodno obračuna in odvede predpisane prispevke in davek, pa je določilo denarno kazen.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi (točka I izreka) in dolžnici naložilo povrnitev nadaljnjih stroškov postopka v višini 55.756,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.02.2006 dalje (točka II izreka). Ugovor je ocenilo za neutemeljen v delu, v katerem je dolžnica zatrjevala, da naj bi upnica nepravilno izračunala zakonske zamudne obresti po konformni metodi, in tudi glede trditev, da naj bi bila upničina terjatev, ki se glasi na obračun davkov in prispevkov od neto plače, v resnici denarna terjatev in je zato predlagano izvršilno sredstvo neprimerno.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora se pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa ter zavrnitev predloga za izvršbo, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Meni, da tako prvostopenjsko sodišče kot tudi upnica napačno interpretirata zakonske določbe glede načina obrestovanja denarnih obveznosti, in utemeljuje, zakaj obračun zamudnih obresti po konformni metodi ni dopusten. V zvezi s tem navaja, da Zakon o obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) iz leta 1995, ki je veljal do 27.06.2003, konformne metode za razliko od prejšnjega Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (ZOMZO) iz leta 1992 ni več izrecno določal. Po novem zakonu predpisana obrestna mera zamudnih obresti predstavlja letno obrestno mero, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti v domačem denarju od dneva nastanka dolžnikove zamude do dneva plačila, in sicer gre za temeljno obrestno mero (TOM), ki zagotavlja ohranitev realne vrednosti (revalorizacijo) denarne obveznosti v domačem denarju. Razlogovanja o obrestovanju, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje in ki sledi neuspelemu stališču evidenčne obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se niso držala niti sama sodišča v času od 28.06.2003 do konca leta 2004. Ne drži, da je bilo pred 28.06.2003 konformno izračunavanje obresti dopustno zato, ker je bila takrat obrestna mera sestavljena iz dveh delov. Obrestna mera le bila le ena, izražena v enem številu in se je redno objavljala, izračunana (ne sestavljena) je bila ob upoštevanju revalorizacijskega indeksa. Imela je osnovo in dodatek, nikjer pa ni bilo določeno, kako se obrestovanje izračuna. Prvostopenjsko sodišče in upnica revalorizacijo enačita z Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR) prepovedanim obrestnim obrestovanjem, čemur dolžnica nasprotuje. Če bo sodišče pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, naj ugotovi tudi, kaj pomeni sprotno pripisovanje obresti h glavnici in sicer ali gre za mesečno ali za letno obrestovanje. Sodišče napačno interpretira tudi 226. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Dolžničina obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, da upnici izplača neto razliko v plači po predhodnem obračunu in odvodu predpisanih prispevkov, ne predstavlja nenadomestne obveznosti. Ni res, da tega namesto delodajalca ne more opraviti kdo drug, to lahko opravi izvršitelj, računovodja, končno tudi sodišče samo. Gre za dajatveno obveznost in ne za obveznost nekaj storiti, dopustiti ali opustiti. Po objavi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, ki je bila objavljena dne 17.03.2006, je dolžnica pritožbenemu sodišču predlagala, naj pri reševanju pravnega sredstva upošteva tudi to odločbo.

Pritožba je utemeljena.

Tako kot v ugovoru zoper sklep o izvršbi dolžnica tudi v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora predvsem izpostavlja, da naj bi bil izračun njenega dolga napačen, ker so zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov v letih 1996 in 1997 do 27.06.2003 izračunane na konformni način. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in sprejema kot pravilno stališče prvostopenjskega sodišča. Razen Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (ZOMZO, Ur. l. RS, št. 14/92 in 13/93), ki je veljal v letih 1992 do 1995, in ki je v 2. čl. izrecno določal način obračuna obresti (po konformni metodi), noben naslednji zakon načina obračuna obresti ni več izrecno uredil oziroma predpisal: ne Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/95 s spremembami) in tudi ne sedaj veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS, št. 56/03). Le ZOMZO je v 2. čl. določil izjemo od načela prepovedi anatocizma oziroma obrestnega obrestovanja, na splošno predpisanega v 1. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da od zapadlih, pa neplačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih terjatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Prepoved obrestnega obrestovanja je ohranil tudi Obligacijski zakonik (OZ). ZPOMZO, ki je nadomestil ZOMZO, je začel veljati 05.08.1995, in je v 2. čl. predpisano obrestno mero zamudnih obresti definiral kot temeljno obrestno mero (TOM), povečano za 1,8 - kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. 3. čl. tega zakona določa, da je TOM letna obrestna mera za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti in jo določi Banka Slovenije s sklepom. Zamudne obresti so bile torej sestavljene iz TOM in realne obrestne mere (obe sta bili variabilni) in so s citiranim zakonom dobile tudi funkcijo valorizacije denarnih obveznosti. Od uveljavitve sprememb tega zakona (ZPOMZO-A, Ur. l. RS, št. 106/01) je bila višina obrestne mere zamudnih obresti določena drugače: predpisana je bila kot TOM, povečana za 13,5 % točke. S tem je postala t. i. realna obrestna mera zamudnih obresti fiksna in ni bila več odvisna od eskontne stopnje Banke Slovenije. Spremenljiva pa je ostala TOM, ki je bila odvisna od inflacije in je zagotavljala ohranjanje vrednosti denarja. S sklepi o temeljni obrestni meri je Banka Slovenije določila, da se letna TOM iz mesečne TOM izračuna na konformni način. Tako je bilo samo za TOM izrecno določeno, da se izračunava na konformni način. Valorizacija bi izgubila osnovni smisel, če se ne bi obračunavala sproti in se kot del obrestne mere sproti pripisovala h glavnici. To pa je osnovna značilnost obrestnega obrestovanja. Konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti ne predstavlja izjeme od prepovedi obrestnega obrestovanja, saj je samo metoda, temveč predstavlja izjemo od te prepovedi dejstvo, da je revalorizacija sestavni del obrestne mere. Vse do 27.06.2003 je bila zato obrestna mera zamudnih obresti konformno izračunana in je tako obrestno mero mogoče pravilno uporabiti samo tako, da se tudi obresti, za katere je določena, obračunajo na konformni način. Šele ZPOMZO-1 je predpisal zgolj realno obrestno mero brez valorizacije, zato od 28.06.2003 ni več zakonske izjeme od prepovedi obrestnega obrestovanja in se smejo zato zamudne obresti od tega dne dalje obračunavati samo še po tako imenovani linearni metodi. Iz upničinih obračunov obresti, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da so zamudne obresti do 27.06.2003 obračunane po konformni metodi, od tedaj dalje pa po metodi linearnega obrestovanja, kar je glede na že povedano materialnopravno pravilno. Ob taki uporabi metod obrestovanja se pokaže, da dolžnica ni v celoti poravnala upničine terjatve in ni podan ugovorni razlog iz 8. tč. 55. čl. ZIZ. Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo 226. čl. ZIZ glede obveznosti dolžnice, da obračuna prispevke in davke in jih odvede glede na zakonsko obvezo. Zakon o prispevkih za socialno varnost nalaga plačilo prispevkov delodajalcem - izplačevalcem plač, kar pomeni, da ne gre za neposredno denarno terjatev delavca napram delodajalcu, temveč za pravico, ki mu jo dajejo ustrezni predpisi.

Pač pa je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti iz drugega razloga. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 odločilo, da se 1060. čl. OZ razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Taka odločitev pomeni, da je treba tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, za obresti, ki tečejo po 01.01.2002, uporabljati 376. čl. OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Glede 376. čl. OZ je bil dan predlog za oceno njegove ustavnosti in v zvezi s tem vprašanjem je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-267/06 z dne 15.03.2007 (objavljena v Ur. l. RS, št. 29/07 dne 30.03.2007) že odločilo, da 376. čl. OZ ni v neskladju z ustavo. V času odločanja sodišče prve stopnje odločba ustavnega sodišča o delni razveljavitvi 1060. čl. OZ še ni bila izdana, vendar mora sodišče druge stopnje upoštevati zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, saj se ta uporablja le za tista razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno (44. čl. Zakona o Ustavnem sodišču). Tudi v konkretnem primeru je zato treba najprej izračunati zakonske zamudne obresti v obdobju od zapadlosti posameznih zneskov do 01.01.2002. Če so na ta datum že dosegle glavnico, so prenehale teči, in v takem primeru terjatev, ki jo upnik izterjuje, ne bo mogla biti v celoti utemeljena. Prvostopno sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ), da o ugovoru ponovno odloči, upoštevaje tudi določbo 376. čl. OZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).