VSK sklep I Cp 442/2006

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnikoma znesek 157,74 EUR (prej 37.800,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.02.2002 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožujeta tožnika po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in naloži tožencu povrnitev vseh stroškov. V pritožbi navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pripravljalno vlogo z dne 23.01.2006, čeprav za končno odločitev niti ni imela pomena. Sodišče je že od samega začetka bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in v končni posledici onemogočilo tožnikoma, da bi pravočasno vložila navedeno pripravljalno vlogo. Kljub temu, da je bil odgovor na tožbo vložen junija 2002, je bil tožnikoma vročen šele 08.05.2003, ko se je na naroku za glavno obravnavo 06.05.2003 ugotovilo, da odgovor na tožbo ni bil vročen tožnikoma oziroma njunemu pooblaščencu. Iz tega razloga tudi ni bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo, kar je razvidno iz zapisnika naroka in vabila na narok za glavno obravnavno za 09.02.2006. Če ne bi šlo za prvi narok za glavno obravnavo, sodišče ne bi hkrati z vabilom za glavno obravnavo vročilo tudi vabila na poravnalni narok. Iz obeh vabil je razvidno, da sodišče ni uporabilo vabila, ki bi ga moralo glede na 456. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta člen določa poleg ostalega, da morata biti stranki opozorjeni, da gre za spor majhne vrednosti in da morata v takšnem postopku navesti vsa dejstva in dokaze v vlogah iz 451. čl. istega zakona. Tožnika v prilogi dostavljata vabilo na poravnalni narok in glavno obravnavo za 09.02.2006, poleg tega tudi fotokopijo vročenega odgovora na tožbo, na katerem ni odtisnjeno nobeno opozorilo in poziv na odgovor v zakonsko določenem roku 8 dni. Torej je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in s tem onemogočilo tožnikoma, da pravočasno navedeta vsa potrebna dejstva in predlagata vse potrebne dokaze. Že iz tega razloga bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Vendar pa sama pripravljalna vloga z dne 23.01.2006 niti ni pomembna za končno odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku. Tožnika si ne znata obrazložiti, zakaj je sodišče prišlo do tako pravno zmotnega in neživljenjskega zaključka. Gre za to, da je prišlo do zaključka, da v celoti drži, da je toženec 19.01.2002 na parceli, last tožnikov, z motorno žago protipravno odžagal drevo slive – ringloja in leseni vinogradniški opornik, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi zahtevku na plačilo odškodnine. V resnici je presenetljivo obrazlaganje, da nastanek škode ni izkazan. Tožnika sta škodo opredelila tako, da sta zatrjevala, da jima je s protipravnim ravnanjem toženca nastala škoda, ki se kaže v uničenju drevesa in opornika. Glede na višino škode sta se sklicevala na cenitev sodnega izvedenca, ki sta jo priložila tožbi kot dokaz. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da izvedenskega mnenja ni izvedlo kot dokaz, temveč le kot navedbo tožnikov. To ni res, ker iz dokaznega sklepa na glavni obravnavi dne 09.02.2006 sledi nasprotno. Tam se navaja, da se izvede dokaz z vpogledom in prečitanjem vseh listin v spisu. Mednje seveda spada tudi izvedensko mnenje. Tudi ni res, da je toženec ugovarjal izvedenskemu mnenju iz razloga, ker naj bi bilo pridobljeno izven predmetnega postopka. Tega toženec ni nikoli zatrjeval in v tej smeri ni postavil ugovora. Res pa je, da se toženec z izvedenskim mnenjem ni strinjal. Spustil se je v vsebinsko nasprotovanje, pri tem je podal le pavšalne ugovore, razen v delu, ki se nanaša na računsko pomoto, kar sta tožnika upoštevala in ustrezno znižala tožbeni zahtevek na 36.800,00 SIT, tega pa sodišče prve stopnje zaradi površnega obravnavanja zadeve sploh ni upoštevalo v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izvedensko mnenje bodisi kot tako ali kot listino, ki izkazuje samo škodo in njeno višino. Moralo bi upoštevati, da je toženec podal le pavšalne ugovore in da ima samo sodni izvedenec (v konkretnem primeru F.R.) ustrezno strokovno znanje za ocenitev višine nastale škode in da takšnega znanja nimajo ne sodišče in ne pravdni stranki. Toženec torej ni ugovarjal izvedenskemu mnenju, ker naj bi bilo pridobljeno izven predmetnega postopka, poleg tega ni predlagal, da se izvedensko mnenje preveri s postavitvijo drugega izvedenca. Z oziroma na to bi bilo povsem nesmiselno, da bi se postavil drug izvedenec. Zgolj iz previdnosti sta tožnika v vlogi z dne 23.01.2006 predlagala izvedenca kmetijske stroke. Tudi če sodišče ne bi moglo uporabiti prej navedenega izvedenskega mnenja, bi lahko v skladu z 216. čl. ZPP o odškodnini odločilo po prostem preudarku. Sodišče je namreč ugotovilo, da imata tožnika pravico do odškodnine, glede na zahtevano višino le-te pa bi se dejansko lahko ugotovila le z nesorazmernimi težavami (stroški). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je bila tudi kršena ustavna pravica tožnikov do sodnega varstva in enakega obravnavanja pred sodiščem.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika O. in M.M. sta vložila tožbo proti tožencu V.B. zaradi plačila odškodnine v višini 157,74 EUR (prej 37.800,00 SIT), ker je toženec požagal drevo in vinogradniški opornik. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnika nista dokazala obstoja škode v zatrjevani višini, niti v nižjem znesku. Sliva in opornik sta bila res požagana, vendar po oceni sodišča slike ne dokazujejo, da je nastala škoda. Ta bi lahko nastala šele s stroški nadomestitve slive in opornika in izgubo na plodovih, tega pa tožnika nista ne zatrjevala in ne dokazala.

Iz sodbe je mogoče zaključiti, da je sodišče opravilo glavno obravnavo in izdalo sodbo kot v sporu majhne vrednosti, saj v sodbi navaja, da je bila vloga z dne 23.01.2006 prepozna (2. odst. 452. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pripravljalna vloga v sporu majhne vrednosti pa mora biti vložena v osmih dneh. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za spor majhne vrednosti, čeprav denarni zahtevek ne presega 834,59 EUR (prej 200.000,00 SIT, 1. odst. 443. čl. ZPP). Poleg omenjenega objektivnega pogoja morajo biti za spor majhne vrednosti podane še druge procesne predpostavke, ki pa v konkretnem primeru niso bile podane, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Tožnika po podatkih spisa v vabilu za glavno obravnavo dne 9.2.2006 nista bila opozorjena, da gre za spor majhne vrednosti in za omejene pritožbene razloge, kot to nalaga določba čl. 465 ZPP (na omejene pritožbene razloge nista bila opozorjena niti s pravnim poukom v izpodbijani sodbi). Stranka ne more izgubiti že pridobljenih procesnih pravic na pritožbeni stopnji, če o izgubi procesnih pravic ni bila predpisano opozorjena s strani sodišča. Pritožbeno sodišče je zato v pritožbenem postopku zadevo obravnavalo po določbah, ki veljajo za običajne spore.

Tožnika sta zatrjevala v tožbi, da jima je zaradi požaganega drevesa in vinogradniškega opornika nastala škoda in sta se pri tem sklicevala na cenitev F.R., ki sta jo pridobila pred pravdo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep, v katerem je navedlo, da se vpogledajo in preberejo vse listine v spisu, torej tudi cenitev in fotografije, pri odločitvi pa je upoštevalo le fotografije, ki so bile priložene k cenitvi. Pritožba utemeljeno opozarja, da toženec ni ugovarjal izvedenskemu mnenju, ker naj bi bilo pridobljeno izven predmetnega postopka, marveč mu je ugovarjal po vsebini. V odgovoru na tožbo (točka 3) je navajal, da zgolj iz previdnosti v celoti zavrača ocenitev nastale škode sodnega izvedenca F.R., pri tem pa je vsebinsko obravnaval posamezne postavke iz cenitve, s katerimi se ni strinjal. Sodišče prve stopnje je cenitev sprejelo kot dokaz v smislu listine in ne izvedenskega mnenja, vendar pa ga zatem, ko je ta dokaz izvedlo, ni presojalo po načelu proste presoje dokazov iz 8. čl. ZPP, ki določa, da sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Do tega dokaza se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo, ampak ga je označilo le kot navedbo stranke. Ker je sprejelo takšen dokazni sklep, bi moralo ta listinski dokaz upoštevati. Zato pritožba utemeljeno očita v tem delu kršitev določb postopka. Gre za relativno kršitev pravdnega postopka, ki pa je vplivala na postopek v tem smislu, da je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno glede obsega in višine škode. Kot je bilo že navedeno, se toženec s cenitvijo ni strinjal in se je spustil v vsebinsko nasprotovanje, in bi glede na to moralo sodišče prve stopnje kot enega izmed dokazov upoštevati tudi navedeno cenitev, saj tožnika kot dokaz nastanka in višine škode nista predlagala samo fotografij, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, presoditi pa bi moralo tudi navedbe tožnikov v pripravljalni vlogi z dne 23.01.2006, ki je pravočasna, saj tožnika oziroma pravdni stranki nista bili opozorjeni na posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti, kot je bilo že obrazloženo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (čl. 354. ZPP) in zadevo vrnilo v novo sojenje. Če bo sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo kot spor majhne vrednosti, bo moralo pravdni stranki najprej poučiti o vseh procesnih predpostavkah, ki se zahtevajo za spor majhne vrednosti. Pri odločanju je treba upoštevati tudi predloženo cenitev kot enega izmed dokazov, in v skladu z 8. čl. ZPP podati celovito dokazno oceno o tem, ali so podane vse zahtevane predpostavke odškodninske odgovornosti toženca, če bo odgovor pritrdilen, pa odločiti še o višini zahtevka. Pri tem naj še upošteva, da je tožeča stranka sodišču sporočila pravilen seštevek škode.

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).