VSK sodba Cp 578/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženi stranki dolžni solidarno plačati odškodnino v znesku 21.281,92 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti prvi toženi stranki Z. d.d. pravdne stroške v višini 154,06 EUR, drugi toženi stranki T. d.o.o. pa v višini 154.06 EUR, obema v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka sodbe. Odločilo je, da tožnikov zahtevek že po temelju ni utemeljen.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se je udeležil soteskanja (kanjoninga), ki ga je organizirala druga tožena stranka. Gre za dejavnost s povečano nevarnostjo, vendar tožniku ni mogoče zato pripisati, da je privolil v nastanek morebitne škode. Zaradi povečane nevarnosti je tožena stranka za to dejavnost objektivno odgovorna. Čeprav se je ukvarjala s takšno dejavnostjo, pa udeležence ni opozorila na možnost poškodb pri izvedbi soteskanja. Tudi v brošuri ni opozorila na potrebno kondicijsko pripravljenost za ta šport. V kolikor bi izvajalec pravilno predstavil to dejavnost v skladu s pravnimi standardi, ki napotujejo, da je pri povečanih nevarnostih potrebno posvetiti posebno pozornost varnosti udeležencev, do nezgode ne bi prišlo. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bil tožnik o dejavnosti dovolj informiran, o sami dejavnosti udeležence ni nihče informiral, tožnik se tudi ni imel možnost seznaniti oziroma si ogledati razpoložljivi material. Ko je izrazil zaskrbljenost in si želel informacije glede morebitnih poškodb, mu tudi teh ni nihče dal. Tožena stranka večje pozornosti za varnost in izobraževanje svojih ljudi ni posvečala, vodnik je dajal udeležencem samo navodila glede sledenja, mahanja z rokami, drže rok in nog. Pozornost je posvečal bolj dekletom. Glede skoka v T., kjer se je tožnik poškodoval, je priča M. povedala, da je vodnik izjavil, da je ta skok za tiste, ki so bolj hrabri. Ni pa vodnik opozoril na višino in nevarnost skoka iz take višine. Nesprejemljiv je zaključek, da med samim skokom in poškodbo tožnika ni vzročne zveze, saj do poškodbe ob skoku v tolmun ne bi prišlo, če bi tožniku vodnik pravilno pokazal skok oziroma pravilno razložil in nakazal nevarnost nepravilnega skoka. Vodnik je pomanjkljivo pojasnil potek skoka in ni upošteval, da je to dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost. Tožnik je sledil vodniku, ki ni jasno in poudarjeno izrazil, da ni potrebno izvesti skoka iz takšne višine, kot ga je izvedel sam. Vodnik je nedvomno zaznal komuniciranje med tožnikom in prijatelji o bolečini v hrbtu. Ker se je bolečina pojavila ob doskoku v tolmun, bi vodnik, ki je imel celo licenco za bolničarja, to moral zaznati. Tožnik je res izjavil vodniku, da zmore nadaljevati pot, vendar pa bi vodnik moral glede na komunikacijo med tožnikom in njegovimi prijatelji, reagirati v skladu s pravili medicinske stroke, za katero ima licenco, kot je sam povedal. Moral bi torej reagirati kot dober strokovnjak in prekiniti soteskanje. Tožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da izrecno opozorilo udeležencev soteskanja na morebitne poškodbe ni potrebno. Kjer gre za dejavnost s povečano nevarnostjo in večjim obstojem rizika za poškodbe, je vedno potrebno posvetiti večjo pozornost varnosti. Zato bi bilo treba ugotoviti tudi število poškodb in težo teh pri izvajanju tega športa. Tudi v tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Obravnava je v tej zadevi trajala kar osem ur, druga tožena stranka je med tem zapustila dvorano in se izven dvorane pogovarjala s pričo D.V. Na podlagi vsega tega, tožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja. V izpodbijani sodbi so ugotovljene vse odločilne okoliščine tega spora. Tožnik se je poškodoval, ko se je udeležil soteskanja (kanjoninga), ki ga je v okviru svoje ponudbe športnih dejavnosti organizirala druga tožena stranka. V skupini je bilo pet udeležencev, skupino je vodil vodnik K.Z. Do poškodbe ni prišlo pri spuščanju po soteski oziroma koritu po skali, ampak pri skoku tožnika v tolmun, saj je tožnik skočil v tolmun z večje višine, kot bi bilo nujno in je pri doskoku prišlo zaradi udarca ob vodno površino do zloma devetega prsnega vretenca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se je tožnik sam odločil za skok v tolmun iz iste višine, iz katere je skočil vodnik. Skok s te višine ni bil obvezen, kar dokazuje dejstvo, da sta s te višine skočila poleg vodnika samo še tožnik in en udeleženec. Tožnikova prijatelja sta skočila v tolmun z nižje višine, peta udeleženka pa se sploh ni odločila za skok v tolmun, ampak ga je obšla peš. Že iz povzetka izpovedi priče K., v pritožbi, da je vodnik glede skoka v tolmun, kjer se je tožnik poškodoval, povedal, da je za tiste bolj hrabre, sledi, da je vodnik udeležence opozoril na višino. Da se nevarnost skoka z višino povečuje, je splošno znano vsakemu povprečnemu vodnemu športniku, zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da še posebno opozorilo nekomu, ki skoči v vodo, da je to nevarno, ni nujno. Zadošča, da je vodnik pojasnil, da je voda v tolmunu dovolj globoka, s kakšne višine se bo posamezen udeleženec odločil za skok v tolmun, pa je bilo prepuščeno vsakemu posameznemu, ki bi se za višino skoka moral odločiti glede na svoje zmožnosti. Skok tudi ni bil nujen za nadaljevanje spusta, zato je bila na vsakem udeležencu tudi odločitev, ali bo v tolmun sploh skočil. Kot povedano ga ena od udeleženk tega izleta ni izvedla.

Tudi nadaljnji tek dogodkov je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljen. Tožnik je po doskoku v vodo utrpel bolečino med lopaticama, o čemer je povedal drugim udeležencem. Ker pa je vodniku izjavil, da zmore nadaljevati pot in se je skupina odpravila zato naprej, je pritožbeni očitek, da bi moral vodnik pravilno odreagirati ob tožnikovi poškodbi in soteskanje prekiniti ali pa na drug način tožniku pomagati, neutemeljen. Tožnik je sam predlagal nadaljevanje aktivnosti. Kako resna je poškodba in kakšne bolečine ima, je lahko vedel samo on, saj kakšnih navzven vidnih simptomov hujše poškodbe ni bilo. Ob njegovem obnašanju vodniku opustitev kakšnih ukrepov za čimprejšnjo pomoč zato ni moč očitati. Le ob vidnih simptomih in resnem opozorilu tožnika o hudih bolečinah, bi moral vodnik ustrezno ukrepati takoj. Če pa se upošteva, da je tožnik povedal samo za bolečino, ki je zelo subjektiven občutek, da ni bil za prekinitev kanjoninga, čeprav je vedel, da ga čaka še najtežji spust, da se niti po končanem kanjoningu ni odpravil do zdravnika, ampak se je celo odpeljal v M. in šele naslednji dan odšel do zdravnika, očitek, da pa bi moral vodnik drugače reagirati in mu takoj priskrbeti medicinsko pomoč, ni korekten. Tudi v tem delu glede na ugotovljene okoliščine primera zato toženi stranki opustitve ni mogoče očitati.

Tožnik je zatrjeval še, da druga tožena stranka ni dovolj poskrbela za njegovo informiranost o nevarnosti tega športa. Soteskanje ali kanjoning, kjer se udeleženci spuščajo po soteskah in koritih, ki jih je izdolbla v skale voda, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nevarnejši šport od veliko drugih rekreacijskih športov. O tem kaj to je soteskanje ali kanjoning, se je tožnik seznanil preden se je odločil, da se udeleži tega športa, saj so se o tem skupaj odločili, kot je izpovedala S.K. in tudi v agenciji, kjer so plačali karte za rafting in kanjoning je bil tudi tožnik po izpovedi te priče. Ena od deklet iz njegove družbe se tega športa ni hotela udeležiti, čeprav se je prejšnjega dne z njimi udeležila raftinga. Iz izpovedi S.K. izhaja, da so tudi vedeli, da gre za adrenalinski šport. Navodila, kako se morajo spuščati po slapovih, so udeleženci dobili na kraju samem, kot je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo iz njihovih izpovedi. Do tožnikove poškodbe ni prišlo ob spustu po slapu, ampak ob skoku v tolmun. Čeprav so skoki v tolmune očitno sestavni soteskanja oz. kanjoninga, pa ni zanemarljivo, da se je tožnik poškodoval ob doskoku v tolmun, saj je bi bila zato lahko v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo samo (ne)informiranje tožnika o tem, kako skočiti v tolmun in ne natančno navodilo o spuščanju po slapovih, kjer ni prišlo do poškodbe. O skokih v vodo tožnik ni bil povsem nepoučen. Izpovedal je, da je skakal v morje s čolna ali pomola in v bazen z deske oz. stolpa. Da je vsak skok v vodo lahko nevaren, je tudi splošno znano. Za to vedenje torej ni potrebno kakšno posebej natančno informiranje, kot je potrebno, ko gre za novo športno veščino, kar vsekakor je soteskanje oziroma kanjoning. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tudi v tem delu že s tem, ko je njen vodnik pojasnil, da je voda za skok dovolj visoka, da v tolmunu ni ovir, da pa je odločitev o višini, s katere vsak skoči njegova stvar oziroma, da je višina, s katere je skočil vodnik »za bolj hrabre«, zadostila tudi tej pojasnilni dolžnosti.

Tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljen. Pritožbeno sodišče sicer ne pritrjuje vsem materialnopravnim stališčem v sodbi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, kot pravilno pa sprejema opredelitev v sodbi, da tožnik ni dokazal elementov krivdne odgovornosti tožene stranke. V konkretni zadevi pride namreč po mnenju pritožbenega sodišča v poštev kot oblika odgovornosti samo krivdna odgovornost, ne pa objektivna. Čeprav obstajajo bolj ali manj nevarne športne aktivnosti in adrenalinski športi vsekakor spadajo med bolj nevarne športne discipline, pa samo zaradi tega še ne gre pri teh športih za nevarnost samo po sebi. Športna dejavnost, ki je dostopna vsakemu, ki se zanjo odloči glede na svoje sposobnosti, ne more biti nevarna dejavnost sama po sebi. Sodna praksa je glede določenih športnih dejavnosti zavzela stališče, da so nevarne, vendar le ob posebnih okoliščinah, ne pa na splošno. Pritožba ima prav, da tožnik, čeprav se je odločil za ta šport, še ni privolil v nastanek morebitne škode in je pravilo 1. odst. 140. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) sodišče prve stopnje v tej zadevi neprimerno uporabilo. Ker pa je v ugotovitvah izpodbijane sodbe dovolj podlage za zaključek, da toženi stranki krivdne odgovornosti ni mogoče očitati, saj tožena stranka pri vodenju kanjoninga, pri katerem se je tožnik poškodoval ni storila ali opustila storiti nič takšnega, kar bi vzročno prispevalo k nastanku njegove škode, je tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnjen. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).