VSRS Sodba VIII Ips 522/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 12. 3. 2004 in 31. 8. 2004, s katerima je bilo tožeči stranki naloženo, da je dolžna vrniti preveč izplačani znesek predčasne starostne pokojnine. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dnem 30. 11. 2001 tožeči stranki ustavljeno izplačevanje predčasne pokojnine. Ker ji je bila brez pravnega temelja predčasna pokojnina izplačevana tudi v obdobju od 30. 11. 2001 do 31. 1. 2003, je nastalo preplačilo v znesku 6.770,30 EUR. Sodišče je presodilo, da ob upoštevanju določil 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) in četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) tožena stranka upravičeno zahteva od tožeče stranke vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov predčasne pokojnine.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Napačna je odločitev, da mora povrniti preplačilo tudi za čas po 15. 5. 2002, ko je družba, v kateri je bila direktorica, prenehala poslovati. Bistveno je vprašanje, kdaj je izgubila lastnost zavarovanke po določbah ZPIZ-1. To ni šele datum, ko je družba dejansko prenehala obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra, temveč datum sklepa družbenikov o prenehanju družbe (notarski zapisnik z dne 4. 9. 2002). Ne sme ji iti v škodo, če sodišče dolgo obravnava posamezne primere kljub temu, da gre pri zadevah sodnega registra za hiter postopek. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje.

4Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Izpodbijana sodba ugotavlja, da je z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2002 tožeča stranka od 30. 11. 2001 dalje ponovno pridobila lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je s tem dnem postala družbenica (in direktorica) v družbi R. d.o.o.. Z odločbo z dne 13. 2. 2003 ji je tožena stranka ustavila izplačevanje predčasne starostne pokojnine z dnem 30. 11. 2001. Odločba z dne 13. 2. 2003 je postala dokončna in pravnomočna, saj je zoper njo vloženo pritožbo tožena stranka zavrnila, socialnega spora pa tožeča stranka ni sprožila. Pravna posledica navedene odločbe je v tem, da je s 30. 11. 2001 prenehala podlaga za izplačevanje pokojnine tožeči stranki, kar je pravilno ugotovilo tudi drugostopenjsko sodišče.

10Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje o tem, da je za izdajo izpodbijanih odločb tožena stranka imela podlago v določilu prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1. V skladu s tem določilom mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (tretji odstavek 275. člena ZPIZ-1). Na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR (enako določilo vsebuje tudi tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka v obdobju od 30. 11. 2001 do 31. 1. 2003 nakazovala tožeči stranki pokojnino, ne da bi za to obstajal pravni temelj, je ob upoštevanju v tej točki citiranih določil tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijani odločbi, s katerima je ugotovila obstoj preplačila za navedeno obdobje, višino nastalega preplačila in tožeči stranki naložila, da v roku 30 dni vrne neupravičeno izplačani znesek. Sodišče je zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke pravilno zavrnilo.

11Zmotne so revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka prenehanje statusa zavarovanke pokojninskega zavarovanja (in s tem datum prenehanja obdobja preplačila) navezuje na datum 15. 5. 2002, ko je družba, v kateri je bila direktorica, dejansko prenehala s poslovanjem, oziroma na sklep družbenikov o prenehanju družbe. V 3. alineji 33. člena ZPIZ-1, ki je veljala od 1. 1. 2002 dalje (torej tudi na zadnji dan obdobja preplačila), je bilo določeno, da se obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev začne za družbenike zasebnih družb z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra. Zatrjevanje tožeče stranke o prenehanju poslovanja družbe z dnem 15. 5. 2002 oziroma notarski zapisnik z dne 4. 9. 2002, ki po trditvah revizije vsebuje sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku, še ne predstavljata podlage za ugotovitev o prenehanju statusa tožeče stranke kot zavarovanke pokojninskega zavarovanja, saj se obvezno zavarovanje glede na citirano določilo ZPIZ-1 zaključi šele z dejanskim izbrisom poslovodne osebe iz sodnega registra.

12Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.