275. člen ZPIZ-1

Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo. Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utem

Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe. Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2. Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je imela tožena stranka pravno podlago za zahtevek za vrnitev neupravičeno izplačanega nadomestila za invalidnost.

Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.

Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.

Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je b

Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo kot nezakoniti odpravilo odločbi tožeče stranke, s katerima je tožeča stranka ugotovila, da je bila toženi stranki starostna pokojnina v času od 15. 10. 2009 do 31. 1. 2011 preveč izplačana v znesku 9.036,21 EUR in da se bo preplačilo pobotalo z dospelimi prejemki tožene stranke v 24 mesečnih obrokih po 376,50 EUR od 1. 5. 2011 dalje. Tožeča stranka je preplačilo starostne pokojnine 9.036,21 EUR pobotala s pripadajočimi zneski pokojnine in jih po odpravi odločb vrnila toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačilo zneska 9.036,21 EUR iz naslova starostne pokojnine in da ne obstaja obveznost vračila tožene stranke v skladu z 190. členom OZ, saj za izplačevanje pokojnine obstaja veljavna pravna podlaga v pravnomočni odločbi tožeče stranke, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala vračilo zneska 9.036,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da višine preplačila, ugotovljene v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu, ni mogoče preizkusiti. Izrek odločbe ni jasen in je sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo. To pomeni, da je v izpodbijanih upravnih odločbah prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke 237. člena ZUP, zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je sodišče prve stopnje izpodbijane nezakonite upravne akte utemeljeno odpravilo. Vendar za sodno socialni spor načeloma velja, da gre za spor polne jurisdikcije. To načelo je implementirano v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijana upravna akta delno ali v celoti odpravi in samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Te določbe pa sodišče prve stopnje s tem, ko je le odpravilo izpodbijane posamične upravne akte, ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je po odpravi upravnih aktov zaradi ugotovljene bistvene kršitve ZUP, zadevo potrebno vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.

Toženec je tožnici pomotoma izplačal letni dodatek v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del letnega dodatka. Zato je nastalo preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti. V skladu s 1. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 je oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, dolžna prejeto vrniti.

Spor med zavodom in osebo, ki naj bi sredstva, namenjena zavarovancu, dejansko prevzela, je spor o premoženjskem zahtevku, za katerega je glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče.

Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca).

Po 275. členu ZPIZ-1 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami OZ (prvi odstavek 190. člena OZ). V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala sporni znesek (prišlo je do preplačila predčasne pokojnine), zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Z odločbo je tožena stranka odločila, da se ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost z določenim dnem. Ta odločba je postala pravnomočna. Posledice te odločbe so, da tožnik v vtoževanem obdobju ni bil upravičen do izplačila nadomestila za invalidnost. Zato je tožena stranka z izpodbijanima odločbama tožniku utemeljeno naložila vrnitev neutemeljeno izplačanega zneska.

Pravnomočno končan sodni postopek o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine je podlaga za odločitev v predmetnem socialnem sporu o upravičenosti vračila preplačila delne invalidske pokojnine. Iz pravnomočno končanega socialnega spora izhaja, da je bila tožnici v spornem obdobju neupravičeno izplačana delna invalidska pokojnina, zato mora neupravičeno izplačan znesek vrniti.

Potem ko je bilo z odločbo dokončno in pravnomočno izrečeno, da se ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev z določenim dnem (ker je bil tožnik z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje izbrisan iz evidence brezposelnih oseb), in da se mu dajatev ponovno izplačuje od dne, ko je bil ponovno vpisan v evidenco brezposelnih, je v vmesnem obdobju prišlo do preplačila mesečnih zneskov denarne dajatve iz naslova nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Izpodbijani upravni odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov invalidske dajatve sta zato pravilni in zakoniti.

Z izpodbijanima odločbama je torej tožena stranka posegla samo v izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, ni pa ukinila same pravice do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, niti ni posegla v razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Zato sta za presojo v obravnavanem primeru bistvena sklepa tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, kar je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi spregledalo, vendar to na odločitev ni vplivalo. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi navedla določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, in sicer od 1. 4. 1991 dalje. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku priznala pravico za nazaj (od 23. 1. 1991), ni bistveno, glede na to, da se upošteva dejansko stanje v trenutku izdaje odločbe. Tožena stranka v zvezi s tem zmotno navaja, da je dejstvo ponovne vključitve v obvezno zavarovanje nastopilo po pričetku izplačevanja pokojnine, torej po

Tožnik je iz naslova nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom prejel preveč izplačan znesek v vtoževani višini. Pravna podlaga za vrnitev preveč izplačanega zneska je podana v 275. členu ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami OZ. Zavod je pooblaščen, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila, določi znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo vrnjeno. Gre za verzijsko terjatev iz 1. odstavka 190. člena OZ, po kateri mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, med drugim prejeto vrniti. Zato tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb o ugotovljenem preplačilu ni utemeljen.

Tožnikoma je bila v spornem obdobju izplačana družinska pokojnina v polnem obsegu, čeprav bi lahko bila le v polovičnem znesku. Zato je z izpodbijanima prvostopenjskima upravnima aktoma pravilno in zakonito ugotovljeno, da je v obeh primerih prišlo do preplačila in da sta tožnika sporni znesek v določenem roku dolžna vrniti na račun zavoda. Gre za dejanski stan iz prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (190. člen OZ).