VSK sodba in sklep Cp 819/2008

Pritožbe zoper sodbo se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi druge toženke in sedmega toženca zoper izrek o stroških se ugodi in se odločitev o stroških (točka 2 izreka sodbe v zvezi s sklepom z dne 10.4.2008) kolikor se nanaša na razmerje med tožečo stranko ter drugo toženko in sedmim tožencem razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo postavljenim tožbenim zahtevkom tožeče stranke: ugotovilo je, da so nične kupoprodajna pogodba, sklenjena med prvo in drugo toženko 2.12.1991 za stanovanje v stanovanjski stavbi v K., Trg R. 5 (sedaj z oznako nepremičnine, B. št. 5 K. in št. nepremičnine 1 ES), ki stoji in sedaj predstavlja skupaj z vrtom parc. št. 639 vl. št. 599 k.o. K., v izmeri 29,05 m² in se nahaja v I. nadstropju, nična in zato brez učinka za pogodbeni stranki, enako darilna pogodba z dne 13.1.1994, sklenjena med drugo in tretjo toženko (obdarjenko), kupoprodajna pogodba z dne 26.3.1999, sklenjena med tretjo in četrto toženko (kupec), menjalna pogodba z dne 28.3.2000, sklenjena med četrto in peto toženko, o menjavi dveh nepremičnin in to le v delu, kolikor se nanaša na predmetno nepremičnino, pogodba o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in določitvi deleža, ki sta jo sklenila 14.6.2000 peta toženka in šesti toženec v delu, ki se nanaša na predmetno stanovanje ter kupoprodajna pogodba, sklenjena med šestim in sedmim tožencem 12.3.2003, vse za predmetno stanovanje, kot je to določno opredeljeno v izreku pod točko 1. V posledici neuspeha je naložilo tožencem, da solidarno povrnejo tožeči stranki 7.163,18 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi. Dne 10.4.2008 je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep in izrek sodbe v točki 2 popravilo oz. dopolnilo tako, da pravilno glasi tako, da znesek znaša 8.439,42 EUR.

Zoper sodbo so se pritožili vsi toženci ter priglasili pritožbene stroške.

Prva toženka sodbo izpodbija zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prva s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne. Opozarja na dejstvo, da je bila pogodba sklenjena dne 7.12.1991, tedaj torej Zakon o denacionalizaciji (ZDen – 1. odst. 88. čl.) še ni veljal. Ob tem se je tožena stranka v postopku sklicevala tudi na judikat (I Cp 423/2002 Višjega sodišča v Ljubljani). Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje o razlogih tudi na Zakon o prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in s tem povezano začasno prepoved prometa v družbeni lastnini. Ob tem pa so tožene stranke v postopku opozarjale, da iz odločbe OBLO, Oddelka za finance v K. z dne 25.11.1959 izhaja, da je šlo le za nacionalizacijo stavbišča, torej zemljišča brez stavbe. Prvotno se je v zemljiški knjigi vodilo zemljišče kot posebno ZK telo in stavbo kot posebno. Če se pogleda podatke v zemljiški knjigi in odločbi o izvzemu iz nacionalizacije posameznega dela stavbe, ni možno ugotoviti, da bi bila pravnim prednikom tožnikov res nacionalizirana s citirano odločbo OBLO tudi stavba. Ni torej ničen posel med prvo in drugo toženko.

Druga toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je bil zahtevek nepopoln oz. nesklepčen, v njem ni opredeljeno jasno, za katero stanovanje gre. Morala bi biti navedena tudi parcelna številka oz. podvložek pri stanovanjih v etažni lastnini, kar predstavlja identifikacijski znak. Tožeča stranka je to sicer predlagala, a je sodišče dokaze zavrnilo in je kršen ZPP, 8. čl. V posledici pa je odločeno o nepopolnem zahtevku. Še vedno ni razrešena dilema in se sodišče ne opredeli do ugovora, da A. K., ki mu je izdana odločba o nacionalizaciji in A. K., za katerega tožniki trdijo, da so nasledniki, ni ena in ista oseba. A. je pogosto ime, priimka pa sta različna. Dokaz je na strani tožnikov. To ni ugotovljeno in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodba naj se zato razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je tudi odločba o stroških, toženke morajo stroške povrniti solidarno, za to ni podlage. Gre za zahtevke na različni dejanski in materialni podlagi. Določeni stroški so bili nepotrebni in jih opredeljeno navede.

Tretja in šesta toženka prav tako uveljavljata vse pritožbene razloge. Menita, da je tožbeni zahtevek postavljen dne 13.12.2007 na naroku nesklepčen, tožeča stranka ni jasno navedla, na katero stanovanje se tožbeni zahtevek nanaša in tudi tožniki niso aktivno legitimirani. Tudi ne gre prezreti, da sta tretja in šesta tožena stranka pridobili nepremičnino v dobri veri in za postopek denacionalizacije nista vedeli. Ni pa na njiju, da spremljata objave v Uradnem listu, to bi bil absurd, dejstvo je, da sta zaupali stanju v zemljiški knjigi in tam ni bila označena zaznamba spora, izvora nepremičnine pa nista bili dolžni preverjati. Druga toženka je celo potrdila, da ne uveljavlja predkupne pravice, zato ni mogoče očitati pritožnicama, da nista bili dovolj skrbni in tudi šesta toženka ni bila s poslom obogatena. Pogodbi sta bili tudi realizirani. Opozarja še na dejstvo, da je bila pogodba med prvo in drugo toženko sklenjena pred uveljavitvijo ZDen, pa tudi Zakon o nacionalizacij najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, na podlagi katerega je bila predniku prve toženke odvzeta zgradba, ni naveden v Zakonu o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini. Ni torej ovir za prost promet s to nepremičnino. Po odločbi OBLO, Oddelek za finance v K. z dne 14.10.1961, se je nacionaliziralo le stavbišče brez stavbe in se predmetne pogodbe, katerih ničnost se zahteva, nanašajo prav na stavbo. Predlagata spremembo sodbe tako, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno naj se sodba razveljavi.

Četrta toženka uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na dejstvo, kdaj je bila sklenjena pogodba med prvo in drugo toženko, na dejstvo naj bi po odločbi z dne 14.10.1961 prišlo do nacionalizacije le zemljišča, opozarja na podatke stare zemljiške knjige, pri vl. št. 189 je jasno navedeno, da je v družbeno lastnino prešlo le zemljišče, ne pa tudi stavba. Odločba iz leta 1961 pa je očitno spremenila predhodno izdane odločbe OBLO iz leta 1959 in 1960, a je sodišče ne oceni oz. prezre. Dejansko stanje zato ni dovolj raziskano.

Peta toženka uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dolžnost vrnitve obstaja le za drugo toženko. Ta je zavezanka. Pogodba je torej prepovedana le eni stranki, zato ostane v veljavi (določbe ZOR), razen če ni z zakonom za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice (relativna ničnost). Pravici bi bilo zadoščeno, če bi tožnik postavil ugotovitveni zahtevek glede neveljavnosti pogodbe in dajatvenega za plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Upravičen bi bil tudi do povračila eventualne škode, ki mu je zaradi postopanja občine nastala. V predmetni zadevi je pomembno, da je prišlo do šestkratnega prenosa lastninske pravice, vse mimo ZK, z odobritvijo oblasti, etažna lastnina še ni bila vzpostavljena, lastninsko pravico se je izkazovalo z originalnimi pogodbami o prenosih. Če se torej ne vzpostavi oz. pomanjkljivo vodi zemljiška knjiga, ki je posledica ravnanj oz. opustitve države, to ne more iti v škodo njenih državljanov, konkretno pritožnice. Ima tudi ugovor t.i. exceptio rei venditae et traditae. Ima torej verigo pogodb, tudi posest nepremičnine je izkazana. Bila je torej v dobri veri, ni imela razlogov za pomisleke v zvezi s prepovedjo pravnega prometa na spornem stanovanju, pogodba je bila overjena pri notarju, ta tega ne bi storil, če bi bili dokumenti pomanjkljivi, še več, pogodba med peto in šesto toženo stranko je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa in za njegovo vsebino jamči notar, ki je zahteval predložitev vseh potrebnih listin. Ni torej mogoče zaključiti, da pritožnica ni bila v dobri veri.

Sedmi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da se z razširitvijo tožbe nanj ni strinjal. Tožeča stranka je sicer vložila novo tožbo. Sodišče pa odloči kot da je sedmi toženec stranka tega postopka in ga obsodi na solidarno plačilo pravdnih stroškov. Opozarjal je tudi, a to ni storjeno, naj mu sodišče vroči vse do sedaj vložene tožbe in nadaljnje vloge v postopku, kršena je določba 7. čl. ZPP, odločba je oprta na dejstva, glede katerih tožencu ni bila dana možnost, da se izjasni. Podana je bistvena postopkovna kršitev iz 8. tč. 2. odst. 338. (očitno 339.) čl. ZPP. Nesprejemljiva in napačna je ugotovitev sodišča, da ni dobre vere tožencev. Pridobili so posest. Zakon mora ščititi tudi dobrovernega pridobitelja in ne le upravičenca do denacionaliziranega premoženja. Gre za ravnanje z zahtevano skrbnostjo, tožeča stranka ni na kakršenkoli način skušala preprečiti nadaljnje prodaje ali označiti v zemljiški knjigi, da na nepremičnini ni dokončan denacionalizacijski postopek. Podana je lahko le relativna ničnost, načelo pa je, naj se pogodba ohrani v veljavi, varuje se dobra vera, zaupanje v zemljiško knjigo, opozarja na načelo skladnosti dejanskega z zemljiškoknjižnim stanjem in podobno. V zemljiški knjigi pa je bila vpisana družbena lastnina v uporabi Občine K. Opozarja še, da so bile pogodbe sklenjene pred notarjem, ki tudi ni preveril pri upravni enoti, pa je pravni strokovnjak, ali je morebiti v teku kak postopek v zvezi z nepremičnino ali ne. Ne more sodišče naprtiti stranki tolikšno stopnjo pazljivosti, če nič hudega sluteč sklepa pogodbo v dobri veri.

Tretja toženka je odgovorila na pritožbo prve toženke, pete toženke in sedmega toženca. V odgovoru navaja, da je šlo za sklepanje poslov v dobri veri. Gre za pridobitev posesti, zato morajo toženci uživati pravno varstvo svoje lastninske pravice. Opozarja tudi na dejstvo, da Zakon o prepovedi sečnje ni veljal v času sklenitve pogodbe, ki jo je sklenila prva toženka, za stavbe. Tudi sedmi toženec se utemeljeno sklicuje na dobro vero. Priglasila je stroške sestave odgovora na pritožbe.

Pritožbe zoper odločitev o glavni stvari so neutemeljene, utemeljeni pa sta pritožbi druge toženke in sedmega toženca zoper odločitev o stroških.

Po 1. odst. 88. čl. ZDen z dnem uveljavitve tega zakona (Ur. l. RS, št. 2/91 z dne 29.11.1991, ki je začel veljati 7.12.1991, s poznejšimi spremembami) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. 2. odst. pa določa, da so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični.

ZDen je bil sprejet z namenom, da se popravijo krivice, prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja med II. svetovno vojno in po njej. Zakon je torej prisilne narave in se izvaja na podlagi akta državnega organa in tudi proti volji zavezancev. Upravičencem omogoča, da lahko svoje zahtevke iz denacionalizacije uveljavljajo na različne načine in v različnih oblikah, med drugim zahtevajo lahko tudi, da se jim podržavljeno premoženje vrne v naravi, ugotovljeno pa je in ni sporno, da je v teku denacionalizacijski postopek, v katerem tožniki kot dediči upravičenca zahtevajo vračilo v naravi. Da bi bila podana ovira v tej smeri, se ni zatrjevalo in tega tudi pritožniki ne trdijo. Obstoji torej možnost vrnitve. Namen določbe iz člena 88 je ta, da se začasno, torej do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov oz. do odločitve o njih zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet vračanja. Prepoved razpolaganja je torej ius cogens, kršitev ima za posledico ničnost posla, prepoved je v javnem interesu, da se omogoči izvedba denacionalizacije in je zakonodajalec s to prepovedjo ustavil promet s premoženjem, ki je bilo s strani države odvzeto zasebnikom za določen čas, izvzel torej iz pravnega prometa. Stranke v pravnem prometu res lahko svobodno urejajo obligacijska razmerja, toda pri tem so vezane na ustavna načela družbene ureditve, na prisilne predpise in družbeno moralo in torej s tem tudi na prepoved, ki je uzakonjena v 88. čl. ZDen (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-123/95 z dne 5.3.1998, Ur. l. RS št. 27/98).

Pritožniki načenjajo vprašanje, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno, ker je bila sporna nepremičnina po njihovem v prostem prometu, saj se je pogodba med prvo in drugo toženko sklepala pred uveljavitvijo ZDen. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje prvostopenjskim razlogom, ki so materialnopravno pravilni. Pogodba je bila namreč sklenjena v nasprotju z določbami Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 26/90 s spremembami, v nadaljevanju Zakon o začasni prepovedi sečnje), zato je že na podlagi 4. čl. tega zakona nična. Ta zakon je namreč zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov v 2. odst. 1. čl. prepovedal promet s tistimi nepremičninami, s katerimi so razpolagale družbenopolitične skupnosti in to tudi s tistim premoženjem, ki je med drugim prešlo nanje po določbi 2. tč. 1. odst. 2. čl. (v državno oz. družbeno lastnino) na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list bivše federacije št. 52/58 – v tem delu zato ni pritrditi razlogom pritožnikov, pač pa razlogom prvostopenjskega sodišča – iz odločbe iz leta 1959, ki jo pritožbe izpostavljajo, je jasno razvidno, da je šlo za nacionalizacijo na podlagi tega predpisa) ter je bila prepoved prometa za tem podaljšana do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 2/91). Dejansko je torej ZDen le podaljšal prepoved iz Zakona o prepovedi sečnje, s tem, da je ZDen prepovedal vse posle, kot prej navedeno s predmetnimi nepremičninami.

Nepravilno si pritožniki razlagajo tudi vsebino odločbe komisije za nacionalizacijo pri OBLO K. št. 1 z dne 25.11.1959. Iz izreka je jasno, da je bila, kot je to jasno zapisano, nacionalizirana zgradba na parc. št. 457 vl. 189 k.o. K. na naslovu Trg B. št. 6 (zatem Trg R. 5 in sedaj Trg B. 5, kot ugotovljeno v sodbi). O ugovoru aktivne legitimacije se je sodišče prve stopnje izreklo, nobenega dvoma ni, da so tožniki dediči upravičenca, ki mu je bilo premoženje nacionalizirano s predmetno odločbo in razlogom sodišča prve stopnje v tem delu ni kaj dodati.

Pritožniki opozarjajo na vpise v vložku (stara knjiga) št. 198 k.o. K. Spregledajo pa, da so bili opravljeni do leta 1963, zatem je očitno prišlo do nastavitve nove zemljiške knjige, predmetna stavba je bila vpisana v vl. št. 599 k.o. K. št. 3, spremenjen je bil naslov v Trg R. 5, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Iz teh pa izhaja tudi, da se je na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo OBLO K. z dne 25.11.1959 vknjižila tudi na parceli stoječa hiša v K., Trg R. 5, kot družbena lastnina v uporabi Občine K. Ni bilo nacionalizirano le zemljišče, pač pa tudi zgradba in je bila odločba izvedena tudi v zemljiški knjigi. Le ugibanja pritožb predstavlja teza, da je bila z odločbo leta 1961 spremenjena odločba iz leta 1959. Pritožniki, ki menijo, da iz zahtevka ni jasno razvidno, za katero nepremičnino gre, neutemeljeno oporekajo tudi sklepčnost zahtevka, iz dejanskih očitkov je jasno, da gre lahko le za vprašanje, ali je zahtevek določen. Po določbi 1. odst. 180. čl. ZPP mora med drugim tožba res obsegati tudi določen zahtevek. Pritožniki pa prezrejo, da gre za obligacijski zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe, povsem jasno je, ničnost katerih pogodb se zahteva in tudi za katero stanovanje gre, ter je to tudi dovolj določno opredeljeno v izreku, gre za stanovanje v I. nadstropju predmetne zgradbe, ki je bila nacionalizirana, stanovanje je opredeljeno v izmeri, nahaja se v I. nadstropju, naveden je tudi naslov in identifikator stavbe – 1520.ES. Vprašanje dobre vere v tem sporu ni pravno pomembno. Odločilno vprašanje, ki ga je moralo sodišče razrešiti je bilo, ali gre za ničen posel zaradi prepovedanega prometa. To je ugotovljeno. Da morebitna dobrovernost pogodbenikov glede na določbo 88. čl. ZDen ne vpliva na presojo veljavnosti pravnega posla, pa je bilo večkrat že poudarjeno (na primer odločba VS RS opr. št. II Ips 141/2004). Sicer pa bi bilo tudi v nasprotnem sklicevanje pritožnikov na dobro vero neuspešno glede na dolžno skrbnost, ki jo morajo tudi sami pokazati v pravnem prometu, v zvezi z nepremičnino, ko se sklicujejo na t.i. verigo pogodb, v zemljiški knjigi (kjer je ob sklepanju pogodb bila še vedno vpisana družbena lastnina v uporabi Občine K.) je bilo jasno zapisano, da je bila nepremičnina nacionalizirana, torej bi se ob potrebni skrbnosti lahko pozanimali ali teče denacionalizacijski postopek, pri upravnem organu. Niso razumljive navedbe sedmega toženca o potrebi do privolitve v razširjeno tožbo, saj že sam ugotavlja, da je tožeča stranka zoper sedmega toženca vložila novo tožbo, sodišče prve stopnje pa je s sklepom pravde združilo v skupno obravnavanje (sklep z dne 13.12.2007). Gre pa za sklep procesnega vodstva. Na tem naroku je bil pooblaščenec sedmega toženca tudi prisoten. Pritožnik še trdi, da mu niso bile izročene določene listine, čeprav je to zahteval, zato mu ni bila dana možnost obravnavanja. Po eni strani je ta očitek pavšalen, podatki spisa kažejo, da je razširitev tožbe (ko je tožeča stranka zoper sedmega (in šestega) toženca postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe) prejel, dne 10.12.2007, na tožbo je odgovoril, prejel je tudi vlogo z dne 20.12.2007, kot je izkazano z vročilnico na list. št. 201 spisa, katere so tiste vloge, ki se nanj nanašajo, pa jih ni prejel, ne pojasni, podatki spisa pa tudi kažejo, da je toženec na narokih sodeloval, potem, ko sta bili zadevi združeni in ko je bila nanj tožba razširjena, le na zadnji narok ni pristopil, kljub izkazanemu vabilu (zapisnik naroka z dne 13.12.2007 in 31.1.2008)). Ne drži torej, da mu možnost obravnavanja pred sodiščem ni bila dana, in tudi ni jasno, zakaj naj bi bil kršen 7. čl. ZPP oz. pritožnik tudi ne pove, v čem naj bi ta (morebitna) kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeni razlogi tako niso podani, glede na dejanske ugotovitve je materialno pravo pravilno uporabljeno in tudi ne uveljavljenih in ne uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev prvostopenjsko sodišče ob odločanju o glavni stvari ni storilo (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato neutemeljene pritožbe zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Stroškovna odločba sicer deli usodo odločbe o glavni stvari, vendar so pritožbe zavrnjene in sodba potrjena. S sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje dopolnilo odločbo o stroških, so bili ti odmerjeni, naloženo je solidarno plačilo tožencem. Zoper ta sklep se stranke niso pritožile, odmere same sedaj iz teh razlogov pritožniki (druga toženka meni, da so za nekatere obrazložene dopise priznani stroški v previsokih postavkah) v tem pritožbenem postopku ne more-jo napadati. Pravilno pa sedmi toženec in druga toženka opozarjata, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da morajo (vsi) toženci solidarno povrniti tožeči stranki vse stroške, ki so ji nastali v postopku. Združitev pravd zaradi skupnega obravnavanja (313. člen ZPP) ne ustvarja sosporništva. Zato tudi ne prihajajo v poštev določbe 161. člena

ZPP o delitvi stroškovnega bremena med sospornike, (3. odst.) in tudi glede glavnega zahtevka ne gre pri tožencih za solidarne zavezance. Sicer pa iz razlogov stroškovne odločbe niti ne izhaja, kako je prišlo sodišče prve stopnje do zaključka, da gre za solidarno obveznost vseh tožencev. Ker zaradi te pomanjkljivosti in obravnavanja tožencev kot eno(tno) stranko (sodišče prve stopnje je namreč stroške tožnice seštelo in jih naložilo v plačilo solidarno tožencem) izpodbijane stroškovne odločbe ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP. Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama ugodilo, stroškovno odločbo razveljavilo glede druge toženke in sedmega toženca in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP). Ob ponovnem odločanju o stroških postopka naj sodišče prve stopnje ločeno odloča o stroških postopka v breme druge toženke in sedmega toženca, upoštevaje določbe 161. čl. ZPP, ta namreč prvenstveno določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih (1. odst.), če pa je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov.

Ker pritožniki s pritožbami niso uspeli, tudi ne v pretežnem delu druga toženka in sedmi toženec (nista uspela s pritožbo glede glavne stvari), morajo sami nositi pritožbene stroške, sama jih mora trpeti tudi tretja toženka za odgovor na pritožbe, saj ni šlo za navedbe, s katerimi je prispevala k rešitvi zadeve, zato ni šlo za potrebne stroške (155. in 165. ter 154. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo, saj je bila odločba na prvi stopnji, s katero se je postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008).