VSK sodba Cp 771/2009

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklenilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 886,55 EUR postopek v tem delu ustavi ter razsodilo tako, da je naložilo tožencem, da so dolžni plačati tožniku 4.822,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1998 dalje do plačila; da je prvi toženec dolžan plačati tožniku 1.502,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1998 dalje do plačila; da je prvi toženec dolžan plačati tožniku za obdobje od 1.1.1997 do 30.10.2006 po 267,89 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (1. v mesecu za pretekli mesec) posameznega mesečnega zneska do plačila in za obdobje od 1.11.2006 do 5.12.2008 po 438,13 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (1. v mesecu za pretekli mesec) posameznega mesečnega zneska do plačila, ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencem je naložilo, da so dolžni plačati tožniku 3.602,70 EUR pravdnih stroškov v roku 15-ih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo v delu, ko je tožencem naloženo plačilo 4.822,01 EUR z obrestmi ter zoper stroškovni izrek se pritožuje druga toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov z obrestmi, podrejeno, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnik vložil tožbo zoper prvega toženca in V. I., sodišče je tožbo prejelo 26.6.1998. V. I. je dne 12.8.1998 umrla, zato je tožnik z vlogo z dne 9.12.1998 sodišču predlagal, da naj kot njeni dediči postopek prevzamejo sedanji toženci. Sodišče postopka zaradi smrti V. I. ni prekinilo in toženih strank ni pozvalo, da prevzamejo pravdo. To bi moralo storiti glede na določbe ZPP in dediče pozvati, naj postopek prevzamejo. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 205. in določbo 208. čl. ZPP. Opozarja, da je Okrajno sodišče v Sežani zapuščinski postopek po pokojni V. I. zaključilo šele 7.3.2006 in istega dne je sklep postal pravnomočen. Nato je isto sodišče dne 5.1.2007 izdalo dodatni sklep o dedovanju in dne 6.2.2007 še popravni sklep. Šele po tem je bilo pravnomočno ugotovljeno, kdo so dediči in kaj zapuščina obsega. Na podlagi 142. čl. Zakona o dedovanju (ZD) je dedič odgovoren za dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja. Sodišče je z izdano sodbo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tudi pritožnico obsodilo na plačilo uporabnine, čeprav slednja po pokojni V. I. ni podedovala premoženja v taki vrednosti in se torej sodba glasi na višji znesek, kot znaša njena obveznost glede na dednopravne predpise. Poleg tega je celotna vrednost prisojenega zneska višja kot pa je vrednost celotne zapuščine, ki so jo po pokojni V. I. podedovali vsi toženci skupaj. Pred izdajo sklepa o dedovanju je sodišče v tem pravdnem postopku opravilo že tri naroke, po izdaji sklepa o dedovanju pa samo enega, dne 5.12.2008. Na tem naroku pritožnice ni zastopal kvalificirani pooblaščenec. Na podlagi 12. čl. ZPP, stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. V nadaljevanju pritožnica povzema besedilo 285. čl. ZPP. Navaja, da iz pravdnega spisa ne izhaja, da bi sodišče do zaključka glavne obravnave razpolagalo s sklepom o dedovanju, na podlagi katerega bi lahko ugotovilo, ali so toženci pasivno legitimirani v tem postopku. Na podlagi določil 285. čl. ZPP bi sodišče moralo pritožnico, upoštevaje, da je ni zastopal odvetnik, pozvati oziroma opozoriti, naj predloži sklep o dedovanju in da v tem postopku nastopa kot dedič po stranki, zoper katero je bila najprej vložena tožba. Iz vsebine zapisnikov z glavnih obravnav izhaja, da se je pritožnica tožbenemu zahtevku upirala tako, da je trdila, da sama spornih nepremičnin ni uporabljala in jih ne uporablja, čeprav to ni relevantno, saj se je presojalo zgolj to, kaj in koliko je nepremičnine uporabljala pokojna V. I. Očitno je, da pritožnica zaradi nevednosti in prava neukosti, ni uporabila vseh pravic, ki ji gredo ter tako tudi ni ugovarjala, da lahko odgovarja za dolgove zapustnice le do višine podedovanega premoženja. Sicer pa meni, da gre v tem primeru za ugovor materialnega prava, s katerim še vedno ne more biti prepozna. Zato ga podaja v pritožbi. Zapuščina po pokojni V. I. je obsegala 267 rednih delnic V. H. in 112 točk (investicijskih kuponov) vzajemnega sklada D. E. V. na dan 30.1.2007. To zapuščino je pritožnica podedovala do 1/3. Koliko je vredna zapuščina, se lahko ugotovi z izračunom in vpogledom v tečajnico Ljubljanske borze. Tako znaša celotno podedovano premoženje pritožnice 711,96 EUR, skupna zapuščina pa 2.135,88 EUR (preračunano na dan 24.3.2009). Zato je odločitev sodišča v prvem odstavku izreka sodbe v nasprotju z materialnim pravom, saj pritožnica dejansko odgovarja za dolgove pokojne V. I. več kot pa znaša vrednost podedovanega premoženja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve na tretji strani izhaja, da je tožnik od doma odšel zaradi groženj prvega toženca in da prvi toženec ključev tožniku nikoli ni izročil, kljub temu sodišče ugotavlja, da je za obdobje od 1.1.1997 do 1.7.1998 zavezanka za plačilo uporabnine tudi pokojna V. I. Nelogična je odločitev sodišča, da je zavezanka za plačilo uporabnine tudi pokojna V. I. oziroma sedaj njeni dediči, ko pa se je tožnik odselil zaradi groženj prvega toženca. Nadalje je sodišče v zvezi s plačilom uporabnine za obdobje od 1.1.1997 do 1.7.1998 zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem neupravičene obogatitve. Pokojna V. I. je do svoje smrti prebivala v stari hiši, tožnik ji ni nikoli odrekal pravice bivanja v tej hiši, ni je nikoli pozval k izselitvi. V nobenem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi pokojna V. I. v sporni hiši prebivala brez pravnega naslova in šele taka ugotovitev bi lahko bila podlaga za plačilo uporabnine. Ravno tako dokazni postopek ni pokazal, da bi bila ona tista, ki bi tožniku preprečevala dostop in uporabo spornih nepremičnin, saj je bil to le prvi toženec, zato pritožnica za to ne more odgovarjati. Bistveno je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sodišče namreč v obrazložitvi ne navede razlogov, zakaj naj bi bila pokojnica dolžna plačati uporabnino za vtoževano obdobje in zakaj naj bi bila slednja obogatena. Ugotovitev obogatitve je namreč odločilno dejstvo, o tem pa sodba nima razlogov. Ravno tako sodišče ne navede razlogov, zakaj šteje, da tožnik do svojih nepremičnin ni mogel v vseh teh letih in je bil zato prikrajšan. Sodišče tudi ne pove, kako (če sploh) je pokojnica tožniku preprečevala dostop do njegovega premoženja. Pokojna V. I. je v stari hiši živela do svoje smrti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi pokojnica uporabljala tudi druge nepremičnine oziroma, da bi zaradi njenega ravnanja bil tožnik onemogočen pri uporabi drugih nepremičnin. Izvedenec je uporabnino na dan 1.7.1998 izračunal za tri nepremičnine, in sicer za parc. št. 66, 67/1 in 67/2, torej tudi za gospodarski poslopji, katerih pa pokojnica ni uporabljala in iz sodbe ne izhaja, da bi bil tožnik onemogočen pri uporabi teh poslopij ter da bi za to bila odgovorna pokojna V. I.. Sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj zmotno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi sodišče presodilo, da je pokojnica zavezanka za plačilo uporabnine, bi to lahko bila kvečjemu za stanovanjsko hišo, ne pa tudi za ostali dve nepremičnini, kateri ni uporabljala in tožniku lastninske pravice na njih ni oporekala.

Pritožba ni utemeljena.

Druga toženka v pritožbi uveljavlja najprej relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP: sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo določb 205. čl. ZPP o prekinitvi postopka, če stranka umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, in 208. čl. ZPP o nadaljevanju prekinjenega postopka, ko ga dediči prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo in kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Vzročne zveze med kršitvijo citiranih določb ZPP in njenim vplivom na pravilnost izpodbijane sodbe, drugo toženka v pritožbi ni pojasnila, pa bi jo morala. Pri relativnih kršitvah ne zadošča, da se zatrjuje obstoj kršitve, ampak tudi, kako naj bi očitana kršitev vplivala na (izpodbijano) sodbo. Postavlja se namreč vprašanje, ali je kljub kršitvi s postopkom kot celoto vendarle vse v redu, ali pa bi lahko bil izid postopka, če ne bi bilo uveljavljane kršitve, drugačen. Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljana kršitev na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala in ni bistvena. Tudi druga toženka se v pritožbi sklicuje na tožnikovo vlogo z dne 9.12.1998, v kateri je navedel tožence kot dediče po pokojni (prvotno toženi) V. I. in sodišču predlagal, naj jih povabi, da prevzamejo pravdni postopek. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje vlogo s pozivom na prevzem postopka poslalo vsem tožencem in jih nato povabilo na glavno obravnavo, čemur so se vsi odzvali in nato v postopku tudi sodelovali. Postopek se je torej po smrti V. I. nadaljeval s toženci kot njenimi dediči. Za drugo toženko tako tekom postopka ni bilo sporno, da sodeluje v pravdi kot dedinja po pokojni materi, v vlogi, vloženi dne 13.2.2002 po njenem takratnem pooblaščencu, odvetniku Ž., je jasno izpostavila dejstvo, da so toženci dediči po pokojni (materi) V. I.. V vsem navedenem je že zajet odgovor uvodoma predstavljenemu očitku relativne bistvene postopkovne kršitve – ta ni bistvena in na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na dejstvo, da je bil sklep o dedovanju po pokojni V. I. izdan in postal pravnomočen šele tekom pravdnega postopka. Ni potrebno namreč, da pravdno sodišče čaka na izid zapuščinskega postopka, temveč lahko samo reši predhodno vprašanje in ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči. Dediči namreč na podlagi zakona vstopijo v vse zapustnikove podedljive pravice in obveznosti že v trenutku smrti in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Kot že predhodno ugotovljeno, pa za tožence, tudi za drugo toženko, tekom postopka ni bil sporen status dedičev po pokojni materi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo drugo toženko na zadnjem naroku dne 5.12.2008, ko ni bila več zastopana po odvetniku (na naroku dne 16.11.2005 je sodišču povedala, da je ne zastopa več odvetnik Ž.) o tem še dodatno poučiti.

Tudi obseg zapustničinega premoženja dedičem ni bil sporen, saj je bila pravda v zvezi z zatrjevanim obsegom skupnega premoženja tožnika in pokojne V. I. (v katero naj bi spadale tudi nepremičnine, ki so predmet te pravde) končana in zahtevek tožencev pravnomočno zavrnjen že s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 26.9.2003 opr. št. P 1, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 5.7.2005 opr. št. I Cp 234/04. V tej povezavi je zato neutemeljen pritožbeni očitek opuščenega materialnega procesnega vodstva po 285. čl. ZPP. T.i. razjasnjevalna dolžnost sodišča ni neomejena. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna dolžnost sodišča iz materialnega procesnega vodstva, je treba izhajati iz temeljnjih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku, predvsem pa je v skladu z razpravnim načelom iz 7. čl. ZPP na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča. V nasprotju s to bi zato ravnalo sodišče prve stopnje v primeru, če bi drugi toženki nakazalo (manjkajoči) nepostavljen ugovor omejene odgovornosti za dolgove njene pokojne matere do višine vrednosti podedovanega premoženja (v skladu s 142. čl. ZD). Res mora sodišče vplivati na stranke, da navedejo vsa odločilna dejstva in dokaze zanje, vendar je pomembna tudi dolžnost samih strank glede navajanja dejstev in dokazov. Ker druga toženka v postopku na prvi stopnji v zvezi z omejeno odgovornostjo za dolgove pokojne matere ni podala nobenih navedb, jo namreč sodišče prve stopnje niti ni moglo pozvati, da svoje navedbe v tej smeri dopolni. Ob navedenih izhodiščih pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve 285. čl. ZPP.

Nove so zato navedbe, podane šele v pritožbi, kot podlaga za šele v pritožbi uveljavljan materialnopravni ugovor omejene odgovornosti dediča do višine podedovanega premoženja, kot ga opredeljuje 142. čl. ZD; vse prepozno, v nasprotju s 337. čl. ZPP in zato za pritožbeno sodišče neupoštevno. Druga toženka v postopku na prvi stopnji trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z ugovorom omejene odgovornosti ni zmogla, čeprav je bila sprva zastopana po kvalificiranem pooblaščencu (ne gre prezreti, da je isti pooblaščenec v pravdi vseskozi zastopal prvega pooblaščenca), v pritožbi pa je za to prepozno. Pritožbeni očitek zmotne uporabe 142. čl. ZD zato ni utemeljen.

Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sodba je ustrezno obrazložena, v njej ni nasprotij. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno in ni sporno, da so nepremičnine, na katere se nanaša vtoževano plačilo uporabnine, izključna last tožnika. Tožnik je trdil, da sta le-te po njegovi odselitvi uporabljala njegova (razvezana) žena in sin (prvi toženec) in mu preprečevala dostop in uporabo (po smrti prve leta 1998 nadalje prvi toženec), tudi v dogodku na dan odselitve dne 25.12.1995 sta oba sodelovala (tako navedeno tudi v vlogi z dne 29.3.2002) in tudi iz tožnikove izpovedi (list. št. 67 spisa) ne izhaja, da bi se pokojnica ogradila od sinovih groženj in nasilja. Temu nasprotnih trditev drugo toženka v postopku na prvi stopnji ni podala, jih ni prerekala, branila se je le s trditvami, da nepremičnin sama ni uporabljala, zgolj tako (nasprotno) trditveno podlago priznava tudi sama v pritožbi, kar pa za razsojo v tem primeru ni (bilo) pomembno. Nove in posledično neupoštevne so zato vse trditve, podane šele v pritožbi (v nasprotju s 337. čl. ZPP), ki skušajo pokojno V. I. povsem razbremeniti, in trditve, da ni preprečevala tožniku dostopa in uporabe njegovih nepremičnin in zato, da ni zavezanka (po njej pa toženci oz. druga toženka) za plačilo vtoževane uporabnine. Res je pokojnica živela v stari hiši, kot se nadalje izpostavlja v pritožbi, vendar to še ne izključuje (njene) po tožniku zatrjevane in s strani tožencev (tudi drugo toženke) neprerekane uporabe vseh nepremičnin (tudi gospodarskih poslopij). Zato so tudi take, šele v pritožbi podane trditve, prepozne (337. čl. ZPP) in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve, o pomanjkanju razlogov v zvezi z v sodbi naloženo (izpodbijano) dolžnostjo plačila uporabnine. Sodba ima o tem povsem pravilne razloge (na četrti strani sodbe) in tudi pravilno materialnopravno razlago 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika) kot pravne podlage tožnikovemu zahtevku za uveljavljano prikrajšanje zaradi posegov tožencev v njegovo lastninsko pravico. V izogib ponavljanju se na razloge prvostopenjskega sodišča v tem delu sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

Ob vsem doslej navedenem se izkaže pritožba v celoti kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe (pritožba zoper stroškovni izrek ni obrazložena) po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP) in ker ni zasledilo nobenih kršitev, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP), pri čemer zavrnitveni izrek te sodbe vsebuje tudi zavrnitev zahteve za povračilo pritožbenih stroškov (154. in 165. čl. ZPP).