VSK sklep I Cp 400/2006

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 8.470.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 42.350,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.1.2006 do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 17.1.1996, zastaralni rok je po 1. odst. 380. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR pričel teči 1.1.1997 in je terjatev do vložitve tožbe že zastarala.

Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje nekatere dejanske okoliščine ugotovilo napačno oziroma je pravni pomen teh okoliščin napačno razlagalo. Predvsem gre za dejstvo, ki med strankama sploh ni sporno, da je tožena stranka tožbeni zahtevek po temelju nesporno pripoznala. Izplačala je celo akontacijo, kar pomeni, da je lahko nastal kvečjemu spor o višini odškodnine. Pripoznave temelja tožbenega zahtevka tožena stranka ni nikoli niti preklicala niti umaknila. Prejšnjemu pooblaščencu tožnika je 14.12.1999 poslala dopis, v katerem navaja, da v navedeni odškodninski zadevi še niso prejeli dopisa, čeprav naj bi odvetnik že 14.8.1999 obljubil, da ga bo nemudoma poslal. V nadaljevanju tega dopisa tožena stranka prosi, da se odvetnik s tožnikom čim prej dogovori in sporoči zavarovalnici njegovo odločitev. Dejstvo je, da je tožena stranka še 14.12.1999 priznavala tožbeni zahtevek, bila pripravljena po temelju izplačati določeno odškodnino, pri čemer je očitno obstajala razlika med zahtevkom tožnika in ponudbo tožene stranke. Odvetnik je reagiral z dopisom dne 19.1.2001, v katerem je navedel, kako se je njegova stranka odločila. Iz navedenega izhaja, da je vsaj konec leta 1999, natančneje 14.12.1999, tožena stranka pripoznavala tožbeni zahtevek. Tudi kasneje te pripoznave ni nikoli umaknila. Tožba je bila sestavljena 25.9.2001, kar pomeni, da je znotraj roka, v katerem bi sicer tožbeni zahtevek zastaral. V obravnavanem primeru imamo opravka s človeško situacijo, ko ena stran pripoznava tožbeni zahtevek, z drugo stranjo pa se o višini ne more dogovoriti. Gre za pogost primer v zvezi z odškodninskimi zahtevki do zavarovalnic. Striktna in takšna uporaba pravil o zastaranju, kot jih je uporabilo sodišče, bi pomenilo, da ne glede na pripoznavanje temelja tožbenega zahtevka in ne glede na že opravljeno avansno plačilo na račun odškodnine, bi moral oškodovanec v primeru, da mu preti pretek zastaralnega roka, vložiti tožbo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, torej napačno ugotovilo, od kdaj dalje teče zastaralni rok. Ta lahko teče od trenutka zadnjega izrecnega ali konkludentnega priznanja temelja zahtevka in je odločitev napačna.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval 6.10.1995, tožbo zoper toženo stranko pa je vložil 25.9.2001. Zdravljenje tožnika je bilo zaključeno 17.1.1996 in je po določbi prvega odst. 380. čl. ZOR (ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) zastaralni rok pričel teči 1.1.1997. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku plačala akontacijo 29.1.1996 in ga 28.8.1996 pozvala, da predloži zdravstveno dokumentacijo, to pa je bilo pred pričetkom teka zastaralnega roka, ki se je iztekel 1.1.2000, in da ni moglo slediti stališču tožnika, da je tožena stranka z ravnanji, ki so pretrgala zastaralni rok, pripoznala tožbeni zahtevek, saj takrat pravdnega postopka in tožbenega zahtevka sploh še ni bilo ter ga zato sploh ni bilo možno priznati. Drži, da pred vložitvijo tožbe tožena stranka ni mogla pripoznati tožbenega zahtevka, lahko pa je pripoznala svoj dolg oziroma obveznost, kar izhaja iz navedb tožnika, ki se je le netočno izrazil. Pripoznava tožbenega zahtevka namreč pomeni razpolaganje s tožbenim zahtevkom, pripoznava dolga oziroma obveznosti pa pomeni razpolaganje z lastno obveznostjo in nima nobenih posledic na procesnem področju, učinkuje samo na materialnopravnem področju na tek zastaranja (prim. II Ips 306/2002). Tožnik je zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus). V pritožbi navaja, da je tožena stranka še v dopisu z dne 14.12.1999 priznavala svojo obveznost in je bila pripravljena po temelju izplačati določeno odškodnino, sklicuje pa se tudi na listine, ki so bile priložene k odgovoru na tožbo. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožniku dne 29.1.1996 plačala akontacijo odškodnine, mu dne 12.2.1998 posredovala poravnalno izjavo, v času do vložitve tožbe pa sta si izmenjali več dopisov. V dopisu z dne 14.12.1999, poslanemu prejšnjemu tožnikovemu pooblaščencu, je tožena stranka navedla, da še vedno ni prejela odgovora stranke, čeprav je v dopisu z dne 14.8.1999 obljubila, da ga bo nemudoma poslala, in prosi, da se z g. C. čim prej pogovori in nemudoma sporoči njegovo odločitev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka niti v tem dopisu ni zanikala temelja svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega stališča, da je pričel teči zastaralni rok z zaključkom zdravljenja in je štelo kot ravnanja, ki pretrgajo tek zastaralnega roka, le izplačilo akontacije dne 29.1.2006 in poziv tožniku z dne 28.8.1996, da predloži zdravstveno dokumentacijo, kar je bilo še pred pričetkom teka zastaralnega roka po 1. odst. 380. čl. ZOR. Pri tem pa ni presojalo trditev tožnika, da je tožena stranka še konec leta 1999 priznavala temelj svoje odgovornosti oziroma svojo obveznost, in so v sodbi izostali razlogi o morebitnem pretrganju teka zastaralnega roka z ravnanji tožene stranke po 1.1.1997. Dolžnik lahko pripozna dolg z enostransko izjavo volje: z izrecno izjavo ali s konkludentnim dejanjem dano izjavo. Pripoznava dolga, podana pred nastopom zastaranja, kot razlog za pretrganje zastaranja, ni vezana na nobeno obličnost, mora pa biti nedvoumna. Iz spisovnega gradiva izhaja, da tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni ugovarjala temelju svoje obveznosti, stranki se nista mogli sporazumeti le o višini zahtevane odškodnine. Teorija (dr. Stojan Cigoj: Veliki komentar ZOR, 1984, stran 1168) in sodna praksa (prim. II Ips 147/96, II Ips 306/2002) sta enotni, da pripoznava temelja zadostuje za pretrganje zastaranja, saj to pomeni, da dolžnik terjatve ne izpodbija, le njeno pravo višino je treba ugotoviti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato ostalo dejansko stanje o eni bistvenih okoliščinah spora, to je, ali je prišlo do zastaranja terjatve, nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je kakšen dopis, ki jih je poslala tožena stranka tožniku po 1.1.1997, tudi še pomenil priznanje temelja oziroma obveznosti tožene stranke iz zavarovalne pogodbe, in je pretrgal tek zastaralnega roka. Ta pritožbeni razlog pa terja razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 355. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo ugotovljeno kršitev odpravilo v nakazani smeri, torej presodilo tudi ostale listine v spisu, to je poravnalno ponudbo in dopise v prilogah A16 do A18, ocenilo, kdaj je pričel teči zastaralni rok in v primeru, da bo ugotovilo, da zastaralni rok še ni potekel in je bila tožba vložena pravočasno, odločilo še o višini tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).