VSRS Sodba II Ips 289/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 7.611,42 EUR (1.824.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2004 do plačila in odločilo, da mora tožnica toženki povrniti odmerjene pravdne stroške. Ugotovilo je, da je toženka leta 2000 na podlagi sporazuma, sklenjenega s pravnim prednikom tožnice, na dveh tožničinih parcelah (parc. št. 2809 in 2942 k.o. ...) zgradila kanalizacijski vod in da sta se pravdni stranki naknadno na sestanku 27. 5. 2002 dogovorili, da se odškodnina za poseg poravna s kompenzacijo (z brezplačnim soglasjem za priklop na vodovodno omrežje). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je presodilo, da sta se pravdni stranki z neobličnim dogovorom sporazumeli o načinu povrnitve odškodninske obveznosti toženke in da zato tožnica ni upravičena zahtevati drugačnega plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Zoper pravnomočno sodbo vlaga pravočasno revizijo tožnica zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da določba v zapisniku z dne 27. 5. 2002 ne predstavlja pogodbe. J. M. ni imela pooblastila za sklepanje pogodbe. Prav tako poravnava odškodnine z brezplačnim soglasjem za priklop na javno vodovodno omrežje ni dopustna, saj se plačilo priklopa odmeri z upravno odločbo. Pravno zgrešena je tudi obrazložitev, da za pogodbo ni potrebna obličnost, saj lahko občina glede na določila 50. člena Zakona o javnih financah prevzema obveznosti le s pisno pogodbo. Med strankama ni prišlo do sklenitve pogodbe, tudi v primeru, če bi prišlo, pa pogodbe ni bilo mogoče realizirati brez pisnega sporazuma o kompenzaciji, ki med strankami ni bil nikoli sklenjen in tudi ni več mogoč, ker je tožnica priključno takso za priklop na javno vodovodno omrežje že plačala. Sodbe višjega sodišča ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ne obrazloži, v čem je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje pravilen, da je dogovor z dne 27.5.2002 po svoji vsebini dvostranska pogodba. Navedbe sodišča o bistvenih razlogih sodbe (prve stopnje) so povsem pavšalne in neobrazložene, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Sodba sodišča druge stopnje ima jasne in konkretne razloge o vseh relevantnih pritožbenih očitkih. Tožnica zgolj pavšalno trdi, da naj bi bila podana očitana kršitev, ne da bi obrazložila, v čem naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje pomanjkljivi.

7Neutemeljeni pa so tudi očitki zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da je bil na sestanku dne 27. 5. 2002 veljavno sklenjen dogovor o plačilu škode. Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je ta dogovor sklenila tožničina hčerka, ki je bila za to tudi veljavno pooblaščena. Neupoštevne so zato revizijske trditve, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, da tožničina hčerka ni imela pooblastila za sklenitev pogodbe. Neupoštevna je tudi trditev tožnice, da izpolnitev sporazuma ni več mogoča, ker je tožnica priključno takso za javno vodovodno omrežje že plačala sama. To trditev je tožnica prvič postavila šele v pritožbi, pri čemer sploh ni trdila, da je pred tem ni mogla navesti brez svoje krivde. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP takšne navedbe niso dovoljene. Neutemeljen je nadaljnji očitek, da poravnava odškodnine na dogovorjeni način ni dopustna, ker se plačilo priklopa na vodovodno omrežje odmeri z upravno odločbo. V zvezi s tem tožnica ne obrazloži, zakaj naj bi takšen predmet obveznosti nasprotoval ustavi, prisilnim predpisom ali morali, poleg tega je do izdaje upravne odločbe dejansko tudi prišlo.

8V zvezi z očitkom o pomanjkljivi obliki sklenjenega sporazuma je res, da Zakon o javnih financah (ZJF) v 50. členu določa, da neposredni proračunski uporabniki (med drugim so to tudi občinski organi) obveznosti prevzemajo s pisno pogodbo, razen če ni z zakonom drugače določeno. V prvem odstavku 55. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tudi določeno, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Vendar gre po mnenju revizijskega sodišča pri določbi 50. člena ZJF za situacijo, ko iz namena predpisa izhaja nekaj drugega. Smisel te določbe ni namreč v tem, da bi zakon postavil konstitutiven pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, ki jo sklepa proračunski uporabnik, temveč v tem, da se evidentira obveznosti, ki bremenijo proračunske uporabnike oziroma proračun in da je podana možnost naknadne kontrole (revizije) teh postavk. Kršitev določbe 50. člena ZJF bi zato lahko imela posledice kvečjemu na upravnem področju (pri čemer kršitev te določbe niti ni navedena med hujšimi ali lažjimi kršitvami ZJF), ne more pa biti to podlaga za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki izpolnjuje vse predpostavke za veljavno sklenitev po OZ. Zahtevi iz ZJF, ki ima upravnopravni značaj, je toženka skušala zadostiti v fazi realizacije sklenjene pogodbe, ko je tožničinemu pooblaščencu poslala v podpis sporazum o kompenzaciji, ki bi tvoril podlago za izplačilo iz proračuna (primerjaj 54. člen ZJF) in evidentiranje prevzete obveznosti v breme občinskega proračuna.

9Podobno izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 86. člena OZ, po kateri ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. V tem primeru je ustni prevzem obveznosti prepovedan le za toženko, zato sankcija za kršitev te prepovedi ne more biti ničnost. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da za sklenjeni sporazum ni predpisana posebna obličnost in je zato veljaven.

10Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).