VSRS Sodba in sklep II Ips 1185/2008

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o dopolnilni sodbi.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo v plačilo 5.354,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2000 dalje do plačila ter pravdne stroške. Na predlog tožnice je sodišče prve stopnje nato izdalo še dopolnilno sodbo z dne 21. 1. 2008, s katero je sodbo dopolnilo tako, da je v izreku za številko „5.354,72 EUR“ dodalo besedilo „(pred 1. 1. 2007 1.283.205,00 SIT)“ in 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo, tako da je toženec po spremembi dolžan plačati 5.354,72 EUR in zakonite zamudne obresti v znesku 5.354,72 EUR. V ostalem je pritožbo zoper sodbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to odločitev je toženec vložil pravočasno revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), storjene pred sodiščem druge stopnje, in kršitve 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da sodišče zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident uvodoma opozarja, da ne ve, kdo v postopku nastopa kot tožnik in kdo je njegov pooblaščenec, saj se kot tožnik pojavlja Zavarovalnica d.d. iz Kranja ali iz Ljubljane, v vabilih, zapisnikih in vlogah pa se pojavljajo različni pooblaščenci. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je po vložitvi toženčeve pritožbe zoper sodbo izdalo dopolnilno sodbo, s katero je »dopolnilo« tožbeni zahtevek, o katerem se toženec ni mogel izrekati. Sodbi nižjih sodišč graja glede dokazov, ki so in niso bili izvedeni. Oškodovanec A. Š. je upravljal vozilo, ki ni bilo registrirano, na njem pa so bile nameščene registrske tablice, ki niso pripadale vozilu. Vozilo ni bilo last oškodovanca, prav tako ni mogoče ugotoviti, ali je bilo poškodovano že kdaj prej, oboje pa po mnenju revidenta predstavlja pomembna dejstva, ki jih sodišče ni razčistilo. Nadalje meni, da se sodba ne da preizkusiti, ker sodišče ni zavzelo stališča glede dejstva, da je oškodovanec iskal zdravniško pomoč šele štiri dni po nesreči. Če bi bile bolečine res tako hude, bi pomoč iskal takoj po nesreči, prav tako ni verjetno, da oškodovanec ne ve, kdo je bil z njim v trenutku prometne nesreče. Sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame tožniku in oškodovancu. Izplačila oškodovancu so zato vprašljiva. Glede na oceno policistov, da znaša škoda na oškodovančevem vozilu 50.000 SIT, je nastala relativna majhna škoda, kar dokazuje, da udarec ni mogel biti tako silovit, kot je izpovedal oškodovanec. Slednji zato verjetno ni utrpel takih posledic, kot so navedene v spisu, do obiska zdravnika pa se je lahko poškodoval še kje drugje. Sodišče ni upoštevalo predloženih izračunov zavorne poti, narejenih glede na hitrost vozil in stanje vozišča. Po mnenju revidenta ne gre za prepozno vložene dokaze, ampak za splošno znana dejstva, saj gre za vprašanja iz izpitnih testov za voznike.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz spisovnega gradiva jasno izhaja, da kot stranka pravnega postopka, tj. kot oseba, ki od sodišča zahteva pravno varstvo, ves čas nastopa pravna oseba Zavarovalnica d.d. s sedežem na naslovu ..., Ljubčjana. Ker se v okviru tožničinega poslovanja spor nanaša na njeno območno enoto v Kranju, se tožnica ponekod sklicuje tudi nanjo.

O nedovoljenosti dela revizije

6Dopolnilna sodba je bila tožencu vročena 23. 1. 2008, a se zoper njo ni pritožil. Ker lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prim. prvi odstavek 367. člena ZPP), dopolnilna sodba pa ni bila predmet pritožbenega preizkusa, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7Revizijsko sodišče in stranke so v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus (tretji odstavek 370. člena ZPP). Toženec je dne 3. 10. 1998 s svojim osebnim avtomobilom, za katerega je imel pri toženki zavarovano avtomobilsko odgovornost, v alkoholiziranem stanju povzročil prometno nesrečo, ko se je zaradi neprilagojene hitrosti vožnje zaletel od zadaj v vozilo oškodovanca A. Š. Do nezgode je prišlo na prednostni cesti, 12 metrov po ustju križišča. Glede toženčevega ugovora, da za prometno nezgodo ni odgovoren, tj. da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, je sodišče zaključilo, da toženec ni dokazal, da mu je oškodovanec izsilil prednost, niti da bi bilo z oškodovančevim vozilom kaj narobe in bi bilo nesposobno za varno vožnjo. Sicer pa je drugostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno presodilo toženčev ugovor, ko je zavzelo stališče, da okoliščini, da je oškodovanec uporabljal tujo registrsko tablico in da je registracija vozilu potekla, ne predstavljajo samostojnega vzroka nesreče in ne pretrgajo vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nesrečo. Ob tem ni pomembno, ali je bilo vozilo poškodovano že kdaj prej in ali je bilo last oškodovanca, saj tožnica uveljavlja regresni zahtevek za povrnitev izplačila odškodnine za nepremoženjsko in ne za premoženjsko škodo, sodišče prve stopnje pa teh dejstev tudi ni ugotavljalo, saj niso bila del toženčevih ugovornih navedb. Glede očitka o neupoštevanju »izračuna zavorne poti avtomobila« je pojasniti, da tega dokaznega predloga zaradi prekluzije ni upoštevalo že sodišče prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče zato ni upoštevalo v tej smeri postavljenega pritožbenega očitka, prav tako pa ga ne more revizijsko sodišče. Da naj bi šlo za splošno znano dejstvo in s tem za relativno bistveno kršitev 214. člena ZPP, pa ni bil predmet pritožbene presoje. Enako velja tudi glede okoliščine, da naj bi oškodovanec odšel na zdravstveni pregled šele štiri dni po nesreči. Ker to dejstvo zaradi prekluzije ni postalo del dejanske podlage sodbe, ga ni mogoče upoštevati in so že zato nedopustne v zvezi s tem uveljavljane bistvene kršitve določb postopka (o pomanjkljivi obrazložitvi, o nemožnosti preizkusa izpodbijane odločitve in o napačni dokazni oceni).

8Glede škode in njenega obsega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec v prometni nesreči utrpel zavrto gibljivost vratne hrbtenice in bolečo dorzifleksijo levega zapestja, tožnica pa mu je za nepremoženjsko škodo izplačala 1.200.000 SIT odškodnine in 83.205 SIT za stroške njegovega odvetnika. Ker teh ugotovitev na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati, so neupoštevni vsi tisti revizijski očitki, ki merijo na drugačne dejanske zaključke (da posledic poškodb, kot jih zatrjuje tožnik, verjetno ni bilo, in da se je oškodovanec poškodoval drugje).

9Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, z izpodbijano sodbo pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato revizija ni utemeljena in jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP v ostalem delu zavrnilo. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).