VSK sklep Cp 759/2009

Pritožbi se ugodi in se razveljavita izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 1. junija 2009 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločanje.

Dovoli se ponoven vpis plombe.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Sežani zavrnilo ugovor predlagateljice na sklep, s katerim je bil zavržen predlog za vpis lastninske pravice na predlagateljico, ker predlagateljica kljub pozivu sodišča predlogu ni priložila soglasja oziroma odobritve pristojnega organa, oziroma potrdila pristojnega organa, da takšna odobritev oziroma soglasje nista potrebna.

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica in predlaga, da pristojno sodišče pritožbi ugodi, odločitev pa spremeni, tako da dovoli vpis. Navaja, da je vpis predlagala na podlagi sporazuma, sklenjenega med Občino S. in Republiko Slovenijo, za zemljišča, ki so po določbah Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov iz leta 1993 postala last republike. Ni šlo torej za prenos s pravnim poslom, ampak za originarno pridobitev lastninske pravice. Drugi odstavek 38. člena ZZK-1, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, zahteva priložitev potrdila kot prilogo izključno zemljiškoknjižnemu dovolilu, ki je izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je po zakonu potrebno pridobiti soglasje. V obravnavanem primeru pa, kot rečeno, ne gre za pravni posel. Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ne ureja lastninjenja kmetijskih zemljišč, za kar po predloženem sporazumu gre. Poleg tega obstaja specialni predpis, to je Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč itd. (UL 32/1999). Slednji ne predvideva nikakršnega soglasja ali potrdila pristojnega organa v smislu ZKZ.

Podpise na pogodbi je overil notar, ki sporazuma očitno ni štel za pravni posel v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, saj sicer dovolila ne bi overil. Ni odveč pripomniti, da je že več kot 15 let slovenska sodna praksa večinoma usklajena in zemljiške knjige prenosa lastninske pravice iz družbene lastnine v last Republike Slovenije na podlagi tovrstnih pogodb ne štejejo kot vrsto pravnega posla, za katerega je po ZKZ določen posebni režim. Ker se zakonodaja ni spremenila, za drugačno odločitev po mnenju pritožnice ni razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Predlagateljica je predlagala vpis na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, s katero sta pogodbeni stranki med ostalim ugotovili, da so zemljišča, našteta v 3. členu pogodbe, na katerih je doslej vknjižena pravica uporabe za Občino S., na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov postala last Republike Slovenije in s pogodbo uredili prenos teh nepremičnin na Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je podlaga vpisu zasebna listina, za vse zasebne listine pa se uporablja specialna določba drugega odstavka 38. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po kateri mora biti v zvezi z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) za formalno popolnost predloga priložena zemljiškoknjižnemu dovolilu odobritev pravnega posla, oziroma potrdilo, da taka odobritev ni potrebna. Tako stališče je napačno. Drugi odstavek 38. člena ZZK-1 namreč določa, da je v primeru, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je potrebno pridobiti soglasje oziroma odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo pristojnega organa, da taka odobritev ali soglasje ni potrebno, dovolilu priložiti tudi navedeno soglasje, oziroma odobritev oziroma potrdilo. Povedano pomeni, da se odobritev oziroma soglasje ne zahteva pri vseh zasebnih listinah, ampak le pri tistih, s katerimi se prenaša lastninska pravica s pravnim poslom. Odločilno je torej vprašanje, kakšna je vsebina pogodbe, ki je bila podlaga predlogu za vpis lastninske pravice. Pritožba pravilno opozarja, da nepremičnine, ki so predmet pogodbe, na predlagateljico niso prešle na podlagi pravnega posla, ampak sta stranki s pogodbo samo uredili stanje v zemljiški knjigi glede na to, da so nepremičnine postale lastnina RS že na podlagi zakona, torej originarno in ne glede na vpise v zemljiški knjigi. Taka pogodba pa ni posel, za katerega je po določbah III. poglavja ZKZ potrebna odobritev ali soglasje. Za obravnavani primer se torej določba drugega odstavka 38. člena ZZK-1 ne nanaša, kar pomeni, da je bil predlog predlagateljice formalno popoln in je sklep o njegovem zavrženju napačen. Na podlagi 5. točke tretjega dostavka 161. člena ZZK-1 je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep in tudi sklep zemljiškoknjižne referentke ter vrnilo zadevo zemljiškoknjižnem sodišču v odločanje, hkrati pa dovolilo ponoven vpis plombe. Zemljiškoknjižno sodišče bo moralo v nadaljevanju odločiti, ali je predlog za vpis utemeljen po določbi 148. člena in naslednjih ZZK-1.