VSK sklep Cpg 197/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za odločanje v tem sporu, zato je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 1 z dne 22.5.2008 v celoti razveljavilo in tožbo zavrglo.

Zoper ta sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. V pritožbi se sklicuje na 24. člen Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 22.12.2000 (v nadaljevanju: Bruseljska uredba I), ki ga sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo, saj je napačno sklepalo, da se tožena stranka z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine še ni spustila v spor. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Upoštevati bi bilo tudi treba, da je bilo s sklepom sodišča, opr.št. VL 1 z dne 8.7.2008 tudi odločeno, da bo o zadevi odločalo Okrožno sodišče v Kopru. Zoper ta sklep se tožena stranka ni pritožila, kar potrjuje zaključek, da se je spustila v obravnavanje. Dogovor strank o reševanju sporov pred arbitražo v L. je ničen, saj je besedilo pogodbe, v kateri je vsebovana tudi ta arbitražna klavzula, pripravila tožena stranka, ki je ekonomsko superiorna pogodbena stranka. Tožeča stranka je zaradi razlogov podrejenosti pristala na takšno določbo, kar pa ni logično in smiselno, saj tožeči stranki otežuje dostop do sodišča.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Upnik terjatve iz obligacijskega razmerja ni nujno primoran od dolžnika iz tega razmerja sodno uveljavljati to terjatev zgolj s tožbo v okviru pravdnega postopka, marveč lahko to terjatev izterjuje tudi v izvršilnem postopku tako, da vloži proti dolžniku predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki vsebuje tudi zahtevo, da sodišče naloži dolžniku, da v določenem roku plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (prvi odstavek 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V konkretnem primeru je tožeča stranka (v vlogi upnika) za uveljavitev svojega premoženjskega zahtevka do tožene stranke izbrala izvršilni postopek, pri čemer je izvršilno sodišče njenemu predlogu ugodilo in 22.5.2008 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZIZ vključen tudi dajatveni del glede sporne terjatve do tožene stranke. Tožena stranka, ki je v izvršilnem postopku nastopala v vlogi dolžnika, je proti temu sklepu vložila ugovor, ki je po presoji izvršilnega sodišča ustrezal standardu obrazloženega ugovora po drugem odstavku 53. člena in petem odstavku 62. člena ZIZ, zato je izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ razveljavilo omenjeni sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, glede zahtevka in stroškov pa je odločitev prepustilo pristojnemu pravdnemu sodišču. Iz spisovnih podatkov tudi izhaja, kar sicer ni sporno, da tožena stranka v vlogi dolžnika v izvršilnem postopku v ugovoru z dne 6.6.2008 ni ugovarjala krajevni in stvarni pristojnosti sodišča, marveč je v izvršbi to storila šele z vlogo z dne 9.6.2008, s katero je dopolnila svoj ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Bruseljska uredba I uvaja zaprt pravosodni sistem pristojnosti sodne oblasti, ki podeljuje pristojnost za odločanje v čezmejnih sporih sodiščem držav članic EU. V II poglavju te uredbe (členi od 2 do 31) so urejena pravila, ki se nanašajo na pravdni postopek v gospodarskih in civilnih zadevah, medtem ko se določbe III poglavja uredbe nanašajo na priznanje in izvršitev sodnih odločb, torej tudi na izvršilni postopek, ki se na zahtevo katerekoli zainteresirane stranke vodi v državi članici. V konkretnem primeru je bil najprej v teku izvršilni postopek, zato je bila pristojnost slovenskega sodišča ( izvršba na premičnine v L.K.) oprta na določbo 2. točke 39. člena Bruseljske uredbe I (enako tudi 77. člen ZIZ). Z drugimi besedami to pomeni, da izvršilno sodišče v obravnavani zadevi ni smelo upoštevati določila 24. člena omenjene uredbe, ki ureja posebno pristojnost (pravdnega) sodišča države članice, pred katerim toženec potrdi navzočnost. Glede na to, da se je šele s pravnomočnostjo sklepa (izdanega v izvršilnem postopku) z dne 8.7.2008 izvršba prevesila v pravdo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravočasno podala ugovor pristojnosti slovenskega sodišča, torej še preden se je spustila v pravdni postopek. S sklepom z dne 8.7.2008 izvršilno sodišče tudi ni odločalo o sodni pristojnosti slovenskega sodišča, pač pa je v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ zadevo zgolj odstopilo v reševanje pristojnemu pravdnemu sodišču. Zaradi tega tožena stranka (tedaj v vlogi dolžnika) ni imela nobenega pravnega interesa, da se zoper ta sklep pritoži, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

Ker je (pravdno) sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito odločilo, da v predmetni zadevi ni podana pristojnost slovenskega sodišča po osnovnem, alternativnih ali posebnih pravilih Bruseljske uredbe I, je povsem odveč razprava o tem, ali je utemeljen ugovor tožeče stranke, da je pogodbeno dogovorjena arbitražna klavzula med strankama neveljavna. V tej zvezi pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da zgolj dejstvo, da je besedilo pogodbe (ki vključuje tudi sporno arbitražno klavzulo) vnaprej pripravila ekonomsko močnejša stranka, samo po sebi še ne pomeni, da je dogovorjena arbitražna klavzula nična. Sprejete pogodbene obveznosti je namreč treba spoštovati. Od tega temeljnega načela je sicer mogoče odstopiti, vendar ne kar tako, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba, marveč se ničnost sprejetih pogodbenih določil lahko uveljavlja le v primeru hudih pogodbenih kršitev, zlasti določenih zlorab pravic, ki izhajajo iz položaja ekonomsko močnejše stranke. Takšnih zlorab pa v trditvenem gradivu tožeče stranke ni zaslediti.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve (niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).