VSRS Sodba in sklep III Ips 26/2007

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.156,79 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstajatožnikova terjatev do toženke v višininekdanjih 10,272.144,00 SIT (zdaj 42.864,90 EUR) „z obrestmi po ZPPSL od dneva uvedbe stečaja dalje“. Tožbo na plačilo „civilne kazni v višini dvojnega tožbenega zahtevka po 168. členu ZASP“ pa je zavrglo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Z izpodbijano odločbo naj bi bile „bistveno kršene določbe ZPP“ in materialno pravo. Revident predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da sodbi in sklepa sodišč nižje stopnje razveljavi ter odredi novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

4Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, da se zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Spremembe in dopolnitve ZPP, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o vloženi reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Ur. l. RS, št. 45/08).

6Revizija ni utemeljena.

7Tožnik je bil v stečajnem postopku toženke, začetem 21. 6. 2002, napoten na pravdo zaradi ugotovitve obstoja terjatve v višini tedanjih 10,272.144,00 SIT. Po ugotovitvah iz dosedanjega sojenja si je tožnik zamislil besedno zvezo „slovenska hranilnica in posojilnica“, ki sestavlja ime toženke. Po pogodbi pravdnih strank z dne 20. 1. 1991 (v nadaljevanju: Pogodbi) mora toženka tožniku za uporabo te besedne zveze plačevati uporabnino v višini tedanjih 2.000 nemških mark na leto, 50 let (prvo leto se uporabnina ne plača). Edino plačilo, ki ga je toženka opravila, je bilo 20. 12. 2000, ko je plačala uporabnino za leto 2000.

8Revident trdi, da so bile na nižjih stopnjah odločanja storjene bistvene kršitve določb postopka, a jih pravno ne opredeli. Kršitev pred sodiščem prve stopnje vidi v tem, da je to v razlogih sodbe navedlo, da se do določenih tožnikovih navedb in dokazov ne bo opredelilo ter bo o njih podalo samo svoje mnenje. Sodba sodišča prve stopnje naj zato ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar revident ta dejstva pojmuje napačno. Pri njih namreč ne gre za „dokazne in pravne zaključke“. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Ker je to sporočilo izjemoma konkludentno, v nasprotju z revizijskim očitkom ne more biti bistveno, kako sodišče svoje razloge poimenuje (mnenje, stališče, ocena, pripomba). V tej zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje grajano „mnenje“ podalo (najbrž za vsak primer, kot alternativno utemeljitev) o dejstvih, ki po njegovi oceni niso bila odločilna (vsaj ne v prvi vrsti), je za revizijski preizkus pomembnejši poudarek, da je odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti: zavrnitev tožbenega zahtevka je to sodišče utemeljilo na dejstvu, ki je bilo s stališča prvega odstavka 373. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odločilno: tožnik v predpisani dobi ni prejel nobenega plačila uporabnine, tako da je pravica, iz katere izvira obveznost plačila uporabnin, zastarala. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Da so „razlog[i] o odločilnih dejstvih [...] v nasprotju z izvedenimi dokazi“, kar nadalje očita revident, pa niti ni razlog, ki bi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP onemogočal preizkus sodbe. Kolikor očitek morda meri na dokazno oceno, gre za razlog, ki v revizijskem stadiju ni več dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP). Očitek, ki ga je revident namenil sodišču druge stopnje, nazadnje, pa ni utemeljen zato, ker je zasnovan na tem, da to ni odpravilo kršitev sodišča prve stopnje, pri čemer, kot je bilo pravkar obrazloženo, teh kršitev ni bilo.

9Sodišči nižjih stopenj sta pravilno razložili in uporabili določbo prvega odstavka 373. člena ZOR, pravilno pa sta tudi presodili, da ni bilo pogojev za uporabo določb 366. člena ZOR. Da se ta zakon ne bi smel uporabiti, kot trdi revident, ne bi držalo niti, če bi se Pogodba dejansko morala ravnati po določbah Zakona o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ, št. 19/78 s spr.; ZAP), ki je veljal v času, ko je bila sklenjena. V splošnih določbah tedanjega avtorskega pogodbenega prava je bilo namreč izrecno določeno, da – ob odsotnosti posebnih avtorskopravnih pravil – „za avtorske pogodbe veljajo določbe zveznega zakona o obligacijskih razmerjih“ (61. člen ZAP), torej določbe ZOR. Razlogom, ki so bili o uporabi ZOR navedeni že na nižjih stopnjah, je treba dodati le obrazložitev, da zadnji stavek prvega odstavka 373. člena ZOR, ki vsebuje zahtevo, da dolžnik po najstarejši neplačani zapadli terjatvi ni izvršil nobene dajatve več, nima takega pomena, kot mu ga pripisuje revident: po njegovem naj bi plačilo uporabnine za leto 2000 učinkovalo tako, da sama pravica, iz katere izvirajo občasne obveznosti plačila uporabnin, ne zastarala, sicer naj bi bila zahteva zapisana po nepotrebnem. Vendar je ves smisel te zahteve drug. Brez nje bi namreč že ena sama neplačana terjatev, starejša od petih let, kljub plačevanju nadaljnjih občasnih terjatev povzročila zastaranje same pravice, kar bi bilo očitno neustrezno. Razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje (na 9. str. svoje odločbe), da za uporabo pravil o odpovedi zastaranju (366. člen ZOR) ni bilo (obličnostnih) pogojev, pa revizijsko sodišče nima kaj dodati.

10Revizijska (tožbena, pritožbena) teza, da je besedna zveza „slovenska hranilnica in posojilnica“ avtorsko delo, je materialnopravno zgrešena. Kot je pojasnjevalo že sodišče druge stopnje, drugih splošnih in nevtralnih izrazov, s katerimi bi še lahko neposredno označili dejavnost toženke, ni prav dosti. Gre za navaden izraz, v katerem ni mogoče razpoznati nobenih individualnih (posebnih, neobičajnih, idiosinkratičnih, presenetljivih, nenavadnih, vpadljivih, samolastnih, svojevrstnih, nebanalnih, ne zgolj premočrtnih, neepitelnih) potez ustvarjalnosti določene osebe. Uporabljene besede niso nove niti niso postavljene druga ob drugo na kak ustvarjalen (ne-navaden) način (za priročno ponazoritev: iskanje v prosto dostopni spletni knjižnični bazi „Cobiss“ prikaže okoli 20 enot iz obdobja 1891–1990, ki v naslovu vsebujejo zvezo „hranilnica in posojilnica“). Zdi se torej, da je vsakršno vpraševanje po avtorju izraza „slovenska hranilnica in posojilnica“ nesmiselno. Zaradi primerljivosti tukajšnje presoje pa še kaže dodati, da sporna besedna zveza izkazuje primerljivo nizko (ali še nižjo) stopnjo ustvarjalnosti kot sintagma „brez zavor“, glede katere to sodišče ni priznalo avtorskopravnega varstva zaradi prenizkega ustvarjalnega vložka ter zaradi neizpolnjevanja merila individualnosti iz prvega odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 s spr.; ZASP) (sodba II Ips 153/2003 z dne 6. 3. 2004). V ustrezni pravni literaturi se, nadalje, navaja, da „reklamni slogani praviloma ne bodo avtorskopravno varovani, saj zaradi njihovih značilnosti (jasnost, kratkost, razumljivost in sporočilnost) ni dovolj manevrskega prostora za ustrezno individualnost“ (Trampuž in dr.: „Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem“, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 36). Iste lastnosti in, glede na ugotovljeno nameravano rabo (v okvirih toženkine firme), ista posledica (zožen prostor ustvarjalnosti) pa so značilne tudi za sporni izraz. V odgovor na revizijske navedbe je nazadnje treba pojasniti, da se pojem ustvarjalnosti, ki v prvem odstavku 3. člena ZAP opredeljuje stvarna področja, s katerih izvirajo dela, ki pridejo v poštev kot avtorska, v veliki meri prekriva s pojmom individualnosti, ki je kot predpostavka za obstoj avtorskih del posebej izpostavljen v prvem odstavku 5. člena ZASP. Ustvarjalnost določene stvaritve je namreč največkrat ustvarjalnost posameznika (individuuma). Zato za to zadevo ni pomembno, da novejša določba omenja individualnost, medtem ko je prejšnja določba isto merilo sporočala preko pojmov ustvarjanja (ta pojem je navzoč v izrecno uporabljenem pojmu „stvaritve“) in ustvarjalnosti. V obravnavanem izrazu ni namreč zaslediti ne enega ne drugega. Uporaba novejše namesto starejše določbe s strani sodišča prve stopnje zato ni mogla voditi do nobene kršitve sojenja.

11Ni utemeljena niti revizija zoper sklep sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe na plačilo civilne kazni po ZASP. Ni sicer pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo v tem njenem delu zato, ker zaradi neobstoja njegove avtorske pravice ni upravičen do plačila iz naslova civilne kazni, ki je posebej predpisana (v 168. členu ZASP) samo za kršitve avtorske pravice. To je pač pravilen razlog, zakaj tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni ni utemeljen. Vendar pa sodišče druge stopnje sklepa sodišča prve stopnje ni smelo spreminjati, saj bi s tem ravnalo zoper prepoved, po kateri instančno sodišče izpodbijane odločbe ne sme spremeniti v škodo edinega vlagatelja pravnega sredstva (ta prepoved se glede pritožbenega sojenja izraža skozi 359. člen ZPP). Pritožil se je namreč le tožnik, z njegovega stališča pa bi bila zavrnilna sodba manj ugodna od sklepa o zavrženju tožbe. Iz istega razloga (zaradi ocene, da tožnik s tožbo v tem delu ne more uspeti) pa ne bi bila smiselna odreditev novega sojenja o tem delu tožbe. Sklep sodišča druge stopnje je zato pravilen, le da pravilno temelji na določbi 359. člena ZPP.

12Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene, izpodbijana odločitev pa je materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP in četrtega odstavka 384. člena ZPP zavrnilo.

13Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP mora revident toženi stranki povrniti vse priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti (skupaj z davkom) znašajo 1.156,79 EUR (1250 točk x 0,459 EUR/točko x 1,20 + 468,29 EUR). Tožena stranka je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov, ki ji gre, če v 15 dneh (drugi odstavek 313. člena ZPP) ne bodo povrnjeni.