VSRS Sodba in sklep III Ips 113/2009

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno razveljavi tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, s katerim je bilo razsojeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 109.588,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2002 dalje in s katerim je bilo ugotovljeno, da ne obstaja v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 109.588,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2002 dalje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki 127.007,09 EUR avansa (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2002 dalje), ki ga je tožeča stranka plačala na podlagi pogodbe, ki jo je tožena stranka razdrla, ker je tožeča stranka ni izpolnila. Zavrnilo je pobotni ugovor, s katerim je tožena stranka uveljavljala v pobot dve terjatvi: 109.588,57 EUR (z zakonskimi obrestmi od 26. 11. 2002 dalje) razlike med pogodbeno ceno blaga in kupnino pri njegovi kritni prodaji ter 17.418,52 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2002 dalje) stroškov, ki naj bi jih tožena stranka imela za izdelavo projektov za „prodajne kotičke“.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo obeh sodb ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je odgovorila, da je revizija neutemeljena, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija je delno utemeljena, delno pa ne.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče) sledi:

- da je tožena stranka odstopila od pogodbe o nakupu in dobavi blaga (v nadaljevanju: pogodba), sklenjene s tožečo stranko, ker je tožeča stranka ni izpolnila;

- da je tožeča stranka plačala toženi stranki avans v znesku 168.065,10 EUR;

- da tožena stranka tožeči ni dobavila s pogodbo dogovorjenega blaga, ampak ga je prodala drugemu kupcu za 58.476,53 EUR (kritna prodaja);

- da je tožena stranka tožeči stranki vrnila del avansa v višini 41.058,01 EUR.

8Posledica odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve je njena razveza (103. člen OZ). Učinek razveze je določen v 111. členu OZ. V prvem odstavku je predpisano, da sta stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev škode, v drugem pa, da mora vsaka stranka vrniti tisto, kar je na podlagi razvezane pogodbe prejela. Neposredno iz določbe drugega odstavka 111. člena OZ tako sledi, da mora tožena stranka tožeči povrniti prejeti avans, kar je tožena stranka deloma tudi storila. Specialna določba o povrnitvi škode zaradi razdrtja zaradi kršitve je za prodajno pogodbo vsebovana v 503. členu OZ. Tudi z njo je pogodbi zvesti stranki priznana pravica do povrnitve škode (po splošnih pravilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti). Za primer, da pogodbi zvesta stranka opravi kritno prodajo, pa je v prvem odstavku 505. člena OZ določeno, da ima pravico do razlike med pogodbeno ceno in kupnino pri kritni prodaji. Že glede na naslov oddelka v OZ „Povrnitev škode v primeru, če se prodajna pogodbe razdre“ je dovolj jasno, da gre v primeru iz prvega odstavka 505. člena OZ za posebno obliko z zakonom določene odškodnine.

9Iz zakonskih določb, opisanih v prejšnjem odstavku, za obravnavani primer sledi, da ima tožeča stranka od tožene pravico zahtevati vrnitev nevrnjenega dela avansa, o čemer sta sodišči prve in druge stopnje odločili pravilno in zakonito. Tudi o zahtevku tožene stranke za plačilo odškodnine v obliki razlike med pogodbeno ceno in kupnino pri kritni prodaji, ki ga tožena stranka uveljavlja v pobot, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravzaprav utemeljen (glej razloge prvostopenjske sodbe na koncu drugega odstavka 7. strani - listovna številka 54). Materialnopravno zmotno pa je nato nadaljevalo, da toženi stranki ni nastala škoda zato, ker je od tožeče stranke prejela avans, potem pa je dobila še kupnino iz kritne prodaje. Obema stališčema je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Stališče o tem, da toženi stranki ni nastala škoda, češ da je isto blago dobila dvakrat plačano, je zmotno zato, ker velja le za primer, da tožena stranka ne bi bila obsojena na vrnitev (nevrnjenega dela) avansa. Čim pa mora vrniti ta del avansa, ji nastane škoda v višini razlike med pogodbeno ceno in kupnino iz kritne prodaje, do katere je upravičena po določbi prvega odstavka 505. člena OZ.

10Pravdni stranki imata tako ena proti drugi naslednja denarna zahtevka: tožeča stranka proti toženi na vrnitev še nevrnjenega dela avansa, tožena pa proti tožeči na plačilo razlike med pogodbeno ceno in kupnino iz kritne prodaje. Nobene ovire ni, da teh dveh zahtevkov ne bi bilo mogoče pobotati (311. člen in naslednji OZ). V tem obsegu je revizija tožene stranke utemeljena. Zato ji je revizijsko sodišče deloma ugodilo in na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani sodbi deloma razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje, na podlagi katerega je treba odločiti o utemeljenosti ugovora, s katerim tožena stranka uveljavlja v pobot svojo terjatev v višini 109.588,57 EUR (z zakonskimi obrestmi od 26. 11. 2002 dalje) razlike med pogodbeno ceno blaga in kupnino pri njegovi kritni prodaji, namreč ni popolno ugotovljeno. Do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je prišlo zato, ker sodišči prve in druge stopnje nista uporabili določb 505. člena OZ o kritni prodaji. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje med drugim upoštevati (tudi) določbe drugega in tretjega odstavka 505. člena OZ, po katerih je treba kritno prodajo opraviti v primernem roku in na primeren način, o njej pa obvestiti dolžnika. Tako bo moralo na primer pri presoji primernosti načina kritne prodaje odgovoriti na vprašanje, ali je v okvir kritne prodaje mogoče šteti dodatni popust, ki ga je tožena stranka odobrila kupcu z aneksom k prodajni pogodbi.

11Ni pa utemeljena revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora iz naslova stroškov izdelave projektov za „prodajne kotičke“, in posledično o obveznosti tožene stranke na vrnitev ustreznega dela avansa. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da po določbi 14. člena pogodbe plačilo projektov ni obveznost tožeče, ampak tožene stranke. Tam je namreč jasno predpisano, da projekte priskrbi tožena stranka, tožeča stranka pa nosi vse stroške za izdelavo, dobavo, montažo in druge stroške za opremljanje prodajnih prostorov po teh projektih. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje direktorice tožene stranke o tem ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, kot jo uveljavlja tožena stranka z revizijo, ampak predstavlja nedovoljeni revizijski razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je glede tega dela tožbenega zahtevka in pobotnega ugovora ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je po določbi 378. člena ZPP v tem delu neutemeljeno revizijo zavrnilo.

12Izrek o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka za končno odločbo temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.