VSRS Sodba in sklep III Ips 176/2007

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrže.

Revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in je tožencu do njegovega imenovanja na skupščini družbe za direktorja družbe prepovedalo izvrševati kakršnakoli dejanja, ki jih lahko izvaja le zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o. Odločilo je še o stroških postopka in s sklepom delno ugodilo predlagani začasni odredbi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep zavrnilo in potrdilo tako sodbo kakor tudi sklep.

3Toženec z revizijo napada sodbo in sklep pritožbenega sodišča, kakor tudi sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Pri tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se izpodbijane odločbe razveljavijo in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Tožeča stranka je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev. Toženec je na njen odgovor odgovoril in odgovoru priložil nove listine.

Relevantno dejansko stanje

5Toženec je bil z Aktom o lastninskem preoblikovanju D. p.o., sprejetim dne 29. 10. 1998 na zboru delavcev, imenovan za prvega direktorja družbe z mandatom do prve seje skupščine. V sodni register je bil vpisan kot začasni direktor z datumom pooblastitve 29. 10. 1998. Prva skupščina je bila opravljena dne 25. 7. 2000. Na njej pa ni bil imenovan nov direktor družbe, pač pa je bil šele dne 19. 8. 2004 s sodnim sklepom imenovan za direktorja M. P. V revizijskem postopku (sklep št. III Ips 14/2005 z dne 11.10.2005) je Vrhovno sodišče sklep razveljavilo.

6Na 4. skupščini tožeče stranke, dne 20. 10. 2005, je bil za direktorja (zopet) imenovan M. P. V času odločanja prvostopenjskega sodišča (29. 8. 2006) še ni bil vpisan kot direktor v sodnem registru.

Razlogi za zavrnitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča

7Revident uveljavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj noben predpis „ne daje pravne podlage za tovrstno tožbo, torej gospodarske družbe zoper njenega direktorja oz. družbenika.“ Zagovarja stališče, da „t.i. opustitvena tožba sploh nima nikjer materialno pravne podlage.“

8Revident si pretirano preprosto predstavlja pojem dajatvene tožbe. Očitno meni, da je z dajatveno tožbo mogoče uveljavljati le zahtevke, s katerimi se od toženca terja, da nekaj da oziroma stori (pozitivno ravnanje). ZPP česa takega ne določa. Pove le, da mora tožba obsegati določen zahtevek (prvi odstavek 180. člena), ne pa tudi kakšnega. Zato v okvir dajatvene tožbe uvrščamo tudi dopustitveno in opustitveno tožbo (glej npr.: Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, 1961, str. 256). Materialnopravna podlaga vtoževanega zahtevka je v določbah ZGD (449. člen) in družbene pogodbe tožeče stranke (9. člen), ki določajo, kdo je poslovodja tožeče stranke. Tisti, ki to ni, se ne sme vtikati v poslovodenje družbe. Če to kljub temu počne, se pred njim družba lahko brani z opustitveno tožbo (z zahtevkom, da opusti tako ravnanje).

9Revidentu se zdi tožbeni zahtevek nejasen in nerazumljiv, poleg tega pa pogojen in neizvršljiv. Pomembna je le objektivna in ne zgolj subjektivna nerazumljivost tožbenega predloga. Take (objektivne) nerazumljivosti pa tožbeni zahtevek nima. Zahtevek tudi ni pogojen. S tem, ko se toženi stranki prepoveduje izvrševati dejanja zakonitega zastopnika „do njenega imenovanja...“, se prepoved zgolj časovno omejuje. Do tedaj pa velja brezpogojno. Tudi glede izvršljivosti zahtevka ni razumnega dvoma. Toženec ga bo izvršil tako, da ne bo izvrševal dejanj, ki jih lahko izvršuje le zakoniti zastopnik tožeče stranke. V morebitni izvršbi se uporabijo določbe 227. člena ZIZ.

10V nadaljevanju revident gradi utemeljenost revizije na predpostavki, da je prav on direktor tožeče stranke in iz tega izhodišča, torej izhodišča, ki je predmet samega spora, graja izpodbijani sodbi (da tožeča stranko lahko zastopa le revident, ki pa ni pooblastil odvetnika tožeče stranke, da jo zastopa; da družba kot taka ne more tožiti svojega direktorja, ki jo zastopa brez omejitev; da družba niti nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe ipd.).

11Revident ni direktor (poslovodja) tožeče stranke, ker je bil njegov mandat omejen le do prve seje skupščine tožeče stranke. Vpis direktorja družbe z omejeno odgovornostjo v sodni register (7. točka prvega odstavka 4. člena ZSReg) nima konstitutivnega učinka (pooblastil za zastopanje ne pridobi z vpisom), pač ima le deklaratoren učinek. Namenjen je le tretjim osebam (glej določbe 8. člena ZSReg), med katere revident ne sodi. Odločitvi nižjih sodišča sta zato materialnopravno pravilni.

12Odvetnika tožeče stranke sta (dne 17. 5. 2006) pooblastila tako M. P. kakor tudi predsednik skupščine tožeče stranke. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje je M. P. vpisan v sodnem registru kot zakoniti zastopnik tožeče stranke z upravičenostjo do zastopanja od 21. 10. 2005. Zato ni razlogov za dvom o pooblaščenosti odvetnika na strani tožeče stranke.

13Po povedanem je bilo treba revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Razlogi za zavrženje revizije

14Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP (veljavnega tako v času vložitve revizije, kakor tudi v času odločanja o reviziji), se lahko vložila revizija (le) zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Zoper prvostopenjsko odločbo zato revizije ni dovoljeno vložiti. Enako velja glede sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bilo odločeno o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi. Po določbi prvega odstavka 10. člena ZIZ zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, revizija ni dovoljena. Zato je bilo treba v tem obsegu revizijo zavreči (II. točka izreka).

Izrek o stroških postopka

15Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.