VSC sodba Cp 746/2009

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 izreka tako

spremeni, da se zavrne zahtevek za plačilo odškodnine 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 dalje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v tč. 2 izreka.

Izrek o stroških v tč. 3 izreka se tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 573,75 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa plačati zakonske zamudne obresti.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 175,60 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 dalje. Sodišče pa je zavrnilo nadaljnji tožbeni zahtevek in sicer za 1.000,00 EUR nepremoženjske škode in za 2.358,19 EUR premoženjske škode.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili tožena in tožeča stranka.Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je sicer temeljna pravica, ni ni pa osebnostna pravica. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti, saj ni podlage za odškodnino po čl. 179 Obligacijskega zakonika. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je uzakonil novo obliko nepremoženjske škode za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Sicer pa je bila pravda pravnomočno končana 21. 5. 2008, tožnica pa ni vložila pospešitvenega sredstva, kar se zahteva po čl. 19 ZVPSBNO in bi bilo treba tožbo itak zavreči. Izpodbija tudi višino odškodnine, ki jo je sodišče odmerilo po novem zakonu, čeprav tega zakona ni uporabilo. Tožena stranka izpodbija tudi dosojene zamudne obresti. Glede nepremoženjske škode tožeča stranka zahteva še zavrnjenih 1.000,00 EUR.

Tožeča stranka izpodbija tudi zavrnitev zahtevka za plačilo premoženjske škode. Izpodbija tudi ugotovitev o nesklepčnosti tožbe. Zatrjuje, da je podana vzročna zveza med dolgotrajnim sojenjem in med premoženjsko škodo, plačana uporabnina v bistvu predstavlja premoženjsko škodo. Tožena stranka objektivno odgovarja za škodo in se mora ona ekskulpirati. Premoženjska škoda je nastajala 12 let in če bi bilo razsojeno v razumnem roku, uporabnine ne bi bilo. Sodišče ni obrazložilo, v kateri časovni točki je prišlo do škode, če pa je sodišče že ugotovilo, da bi strošek za stanovanje v vsakem primeru nastajal.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Nepremoženjska škoda

Sodišče je neutemeljeno dosodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, saj po materialnem pravu taka odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnici ne pripada. V času sojenja na prvi stopnji so še obstajala različna pravna stališča o tem, ali je pravica do sojenja v razumnem roku osebnostna pravica, ali ne. V času pritožbenega odločanja je sodna praksa že ustaljena, da imenovana pravica ne spada med osebnostne pravice (II Ips 305/09 in II Ips 470/09).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je škoda nastala pred začetkom uporabe zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), to je pred 1. 1. 2007. Do zastojev v postopku je prihajalo pred Okrajnim sodiščem v Mariboru v času od leta 1993 do 2005, ko je zastoj trajal v enem primeru 7 let in deset mesecev. Sodišče je ugotovilo, da je tožničino pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršilo Okrajno sodišče do leta 2005, medtem ko je poznejši postopek pred Okrožnim sodiščem tekel tekoče.

Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni vložila nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga, ravno tako pa ni vložila zahteve za odškodnino pred mednarodnim sodiščem. Sodišče je pravilno odklonilo uporabo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je škoda nastala pred začetkom uporabe tega zakona.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za zadoščenje po čl. 25 ZVPSBNO, ker tožnica ni sprožila postopka pred mednarodnim sodiščem.

Sodišče je tako dosodilo odškodnino v nasprotju s čl. 26 Ustave in v nasprotju s čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih, oziroma čl. 179 Obligacijskega zakonika, in torej tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v odločbah II Ips 305/2009 in II Ips 470/2009 zavzelo stališče, da pravici do učinkovitega pravnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja nista osebnostni pravici, zato za kršitve obeh pravic ni mogoče dosoditi odškodnino po čl. 200 ZOR ali 179 OZ. V obeh odločbah sta zavzeti jasni stališči, da ne gre za pravno priznano škodo po zakonu o obligacijskih razmerjih in po Obligacijskem zakoniku, saj je sporno škodo priznal šele Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Škodo nastalo pred uveljavitvijo tega zakona je možno uveljavljati le ob pogojih iz čl. 25 ZVPSBNO, torej če je bil predhodno sprožen postopek pred mednarodnim sodiščem.

V konkretnem primeru bi tožnica lahko uveljavljala odškodnino, če bi sprožila pred 1. 1. 2007 postopek pred mednarodnim sodiščem, kar pa sodišče ni ugotovilo.

Po novem zakonu pa bi tožnica lahko uveljavljala odškodnino le ob pogojih iz čl. 15 ZVPSBNO, kar pa tožnica ni zatrjevala, saj nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga ni vložila.

Prvostopno sodišče je dosodilo pravno nepriznano škodo, zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi čl. 200 ZOR, oz. 179 OZ prvostopno sodbo spremenilo in zahtevek za plačilo 4.000,00 EUR odškodnine zavrnilo.

Glede na to, da odškodninski zahtevek v celoti ni utemeljene, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke glede zavrnjenega dela odškodninskega zahtevka za 1.000,00 EUR iz razlogov, ki so bili že navedeni za spremembo izpodbijane sodbe.

Premoženjska škoda

Sodišče je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode v znesku 2.358,19 EUR. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost, predvsem pa ne nastanka škode in vzročne zveze z dolgotrajnim sojenjem.

Tožnica je iztoževala kot premoženjsko škodo uporabnino za uporabo nepremičnine, na plačilo te uporabnine pa je bila pravnomočno obsojena v prejšnji pravdi. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi tožnica v vsakem primeru imela strošek za stanovanje, saj je sama povedala, da druge nepremičnine takrat ni imela. Tožnici je torej nastajal življenjski strošek, ki bi ji nastajal tudi, če ne bi bila udeležena v pravdi. To pomeni, da ta pričakovan življenjski strošek ne more predstavljati škode, ki bi jo naj povzročila tožena stranka z dolgotrajnim tekom sodnega postopka. Po čl. 155 ZOR je škoda zmanjšanje sredstev ali premoženja stranke, za kar pa mora biti odgovoren tretji. V konkretnem primeru ne more biti tožena stranka odgovorna za nastajanje običajnih življenjskih stroškov tožnice za stanovanje. Tožnica v tej pravdi tudi ne more več izpodbijati višino uporabnine za nepremičnino, saj je bilo o višini že pravnomočno odločeno v prejšnji pravdi.

Poudariti je potrebno, da je tožnica prostovoljno uporabljala nepremičnino in je lahko pričakovala plačilo uporabnine, če je na drugi strani s tožbo zahtevala vračilo investicij; v nasprotnem primeru pa bi se uporabnina štela za poravnano z investicijami tožnice v nepremičnino. Iz navedenih razlogov je tudi razvidno, da ni podana vzročna zveza med dolgotrajnim sojenjem in dolžnostjo plačila uporabnine, saj bi ta strošek nastajal v vsakem primeru in sicer glede uporabe sporne nepremičnine, ali pa glede uporabe druge nepremičnine, kamor bi se tožnica lahko preselila.

Glede na spremembo izpodbijane sodbe tožnica ni uspela z nobenim zahtevkom, zato je dolžna toženi stranki povrniti na prvi stopnji odmerjene stroške v znesku 573,35 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

Glede na zavrnitev pritožbe tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Tožena stranka je s pritožbo uspela in ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 176,60 EUR (pritožba 375 točk ali 172,00 EUR, izdatki po čl. 13 Odvetniške tarife 10 točk ali 4,60 EUR).