VSC sklep Cp 699/2009

Pritožbi se ugodi in se vmesni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje razveljavi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. tč. izreka ugotovilo, da sta oporoka pokojnega J. F. z dne 10.1.2005 in dodatek k oporoki z dne 20.6.2005 veljavna, v 2. tč. Izreka pa je za oporočno dedinjo po pokojnem J. F. razglasilo M. K. – pokojnikovo sestro.

Dedinja A. E. se je zoper vmesni sklep o dedovanju pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in v celoti. V pritožbi navaja, da je bil sklep izdan preuranjeno, saj je bil izdan znotraj roka, ki ga je sodišče samo postavilo dedinji za izjasnitev o njenih navedbah. Dedinji ni bila dana možnost, da se izjasni o navedbah, glede katerih jo je sodišče pozvalo (da sporoči, ali vztraja pri svojih zatrjevanjih glede dedne nevrednosti J. F.), zato je sklep obremenjen s kršitvijo določil člena 339/I in II, tč. 8 ZPP in kot tak nezakonit. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni niti pojasnilo, da je pritožnico z dopisom z dne 17.12.2008 pozvalo niti ni pojasnilo in odločilo o njeni prošnji z dne 29.12.2008 za podaljšanje roka za izjasnitev. Sklep zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se v tem delu ne da preizkusiti. Obremenjen je tako z bistvenimi kršitvami določb postopka po določilu čl. 339/II, tč. 14 in 15 ZPP. Pritožnica pa vmesni sklep izpodbija tudi zato, ker v zapuščinskem postopku niso predvideni vmesni sklepi. Vsebina, ki je predmet izpodbijanega vmesnega sklepa, bi morala biti predmet sklepa o dedovanju, predvsem gre za drugo točko izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče razglasilo za oporočno dedinjo M. K. Določba 214/II člena Zakona o dedovanju (ZD) je kogentne narave, kar pomeni, da so navedbe dediča in ostale navedbe iz te določbe obvezna sestavina sklepa o dedovanju. Izpodbijani sklep vsebuje le navedbo dediča, brez navedbe njegove pravice v smislu določila čl. 214/II, tč. 4 in 5 ZD, zato ni sklep o dedovanju. Iz obrazložitve sklepa izhaja pogojno dedovanje, ki je tudi sicer nedopustno in preuranjeno, vendar o tem ni odločilo v izreku sklepa. V tej fazi postopka sodišče ni imelo dovolj podlage, da bi odločalo o vsebini, ki je predmet vmesnega sklepa, niti da bi izdalo sklep o dedovanju. Sporna so ostala dejstva, ki so bistvena v tem sporu, zato je dejansko stanje nepopolno oz. napačno ugotovljeno. Pritožnica meni, da bi moralo sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranke napotiti na pravdo na podlagi 210/I in II člena ZD. V nadaljevanju pritožbe ponavlja navedbe v vlogi z dne 14.12.2005 - razloge za dedno nevrednost vdovca J. F.– in še dodaja, da je zapustničin vdovec poleg tega, da je premalo usposobljen za kmetijska opravila, neprimeren, da bi prevzel kmetijo tudi zaradi svoje starosti n bolezni. Ker se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnico oziroma ji ni hotel dati potrebne pomoči, pa je tudi dedno nevreden. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in ni izvedlo niti enega od predlaganih dokazov. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se v tem delu ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določil postopka po čl. 339/II, tč. 14. ZPP. Pritožnica nadalje meni, da ne gre za pravno vprašanje, za katerega bi bilo pristojno zapuščinsko sodišče, ampak bi moralo sodišče zapuščinski postopek prekiniti ter stranke napotiti na pravdo, kjer bi se ugotavljala veljavnost oporoke, velikost dednih deležev in utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev in utemeljenost razlogov za dedno nevrednost. Vprašanje zdravstvenega stanja vdovca J. F. ni pravo vprašanje, ampak gre za sporno dejstvo, ki bi ga bilo potrebno razrešiti s pritegnitvijo ustreznega izvedenca. Nadalje je zagotovo sporno dejstvo utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev, glede katere sodišče tudi ni izvajalo dokazov, niti ni ocenjevalo navedb pritožnice v tej smeri. O vseh navedenih vprašanjih je odločalo sodišče prve stopnje v zapuščinskem postopku, čeprav ni pristojno. S tem je podana kršitev določil postopka in sicer člena 339/II 4. tč. ZPP (pristojno je sodišče druge vrste) in 14. tč., ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato v tem delu ne da preizkusiti. Ker sklep ni izdan na ustrezni pravni podlagi oz. so določbe ZPP in ZD nepravilno uporabljene, je podana kršitev po čl. 339/I ZPP, saj je ta kršitev zagotovo vplivala na pravilnost in zakonitost izdanega vmesnega sklepa. Ta kršitev pa predstavlja tudi napačno uporabo materialnega prava, to je določb ZD, ki bi jih moralo sodišče uporabiti in jih ni oz. jih je uporabilo nepravilno. ZD ne dopušča izdaje pogojnega sklepa, zato je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. Spremeni sklep tako, da ugotovi, da predmetna oporoka pok. J. F. ni veljavna.

Dedinja M. K. je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so pritožničine navedbe glede roka za izjasnitev, ali uveljavlja dedno nevrednost pok. J. F., so brezpredmetne, saj se nanašajo na zapuščinsko zadevo po pok. P. F. (D 418/2004). Dedna nevrednost se glede pok. J. F. lahko ugotavlja ali uveljavlja le v zapuščinskem postopku po pok. P. F., zato so navedbe o dedni nevrednosti pok. J. F. in navedbe glede njegove neusposobljenosti za prevzemnika kmetije brezpredmetne za predmetni zapuščinski postopek. Pravno zmotna je tudi pritožbena navedba, da v zapuščinskem postopku niso predvideni vmesni sklepi. Dedinja M. K. meni, da je glede na številne ugovore, ki se nanašajo na vrednost zapuščine, na razdedinjenje dediča J. F. ml. in hčerke zapustnika A. E., ki se nanašajo na dedovanje nujnih deležev itd., kar vse kaže na dolgotrajnost postopkov, smotrno in ekonomično, da sodišče odloči v delu, ki je zrel za odločitev. Sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo, da je A. E. navedla le ugovore pravne narave, ki pa so v celoti neutemeljeni. Zato predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Predmet presoje je vmesni sklep o dedovanju. Po 171. čl. ZD se odločbe v zapuščinskem postopku izdajajo v obliki sklepov. V zapuščinskem postopku, v katerem se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno (163. čl. ZD), pa ni predvidena možnost izdaje vmesnega sklepa o dedovanju. 332. čl. ZPP ne določa, da določba 315. čl. ZPP (izdaja vmesne sodbe) velja smiselno tudi za sklepe, zato ni mogoče uporabiti določbe 163. čl. ZD o subsidiarni uporabi pravila, določenega v 315. čl. ZPP. Določba 315. člena ZPP, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, predvideva izdajo vmesne sodbe v primerih, ko je tožena stranka izpodbijala tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage (torej glede pravne utemeljenosti zahtevka) stvar zrela za odločitev. Izdaja vmesne sodbe je torej praviloma omejena na dajatvene zahtevke. V nepravdnih postopkih je vmesni sklep dopusten glede na vsebino zahtevkov le pri denacionalizacijskih zahtevkih in postopkih zaradi določitve odškodnin. Zapuščinski postopek pa je enotesn in samostojen (zapuščine ni mogoče razdeliti z delnim sklepom o dedovanju). Sklep o dedovanju je končna, meritorna in deklaratorna odločba, s katero sodišče ugotavlja, da je po zapustnikovi smrti določena oseba (ali več oseb) postala njegov dedič in tudi, kateri dednopravni učinki so še nastopili ko posledica zapustnikove smrti. S sklepom o dedovanju (214. čl. ZD) sodišče opredeli tudi druge dednopravne učinke. Odločitev o dejanski podlagi sodne odločitve ni v dispoziciji strank. Glede na določbo 212. čl. ZD je razumljivo, da je treba razčistiti vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje, da je mogoče izdati sklep o dedovanju. Poseben (meritorni) sklep je predviden samo za volilo in za odločitev o pozneje najdenem premoženju (dodatni sklep o dedovanju). V sklepu o dedovanju, ki ga sodišče izda šele po opravljeni zapuščinski obravnavi, so tako sprejeti zaključki o dednopravnih učinkih zapustnikove smrti, do katerih sodišče pride na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega na zapuščinski obravnavi, oziroma v morebitni pravdi in na podlagi ustreznih dednopravnih norm. S sklepom o dedovanju se tako ne le razglasi dediče, kot je sicer res določeno v prvem odstavku 214. čl. ZD, pač pa mora sklep o dedovanju obsegati vse, kar je določeno v II. odst. 214. čl. ZD. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju se dediči lahko z njim legitimirajo kot nosilci dednopravnih upravičenj, ki so jih s tem sklepom priznana, druge osebe, ki so uveljavljale določene pravice iz zapuščine, priznane s sklepom, pa se bodo na njegovi podlagi lahko sklicevale na to, da so nosilci priznanih upravičenj (tako dr. Vesna Rijavec, Dedovanje Procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999). Nenazadnje je pomembno tudi to, da lahko državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočni sklep o dedovanju in ne tudi zoper druge sklepe, izdane v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje glede na obrazloženo ni imelo zakonske podlage za odločitev, sprejeto v tč. 1 izpodbijanega vmesnega sklepa, o spornem pravnem vprašanju, to je o vprašanju, ali sta oporoka z dne 10.1.2005 in dodatek k oporoki z dne 20.6.2005 veljavna (sodišče tako odločitev le obrazloži v sklepu o dedovanju), prav tako pa tudi ne za odločitev, sprejeto v tč. 2 izpodbijanega sklepa (razglasitev M. K. za oporočno dedinjo po pok. J. F.), saj le-ta sodi v sklep o dedovanju. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo I. odst. 315. čl. ZPP v zv. s 163. čl. ZD, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, je podana pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. ZPP.

Neutemeljeni pa so očitki o preuranjenosti sklepa in očitki, da je bila pritožnici kršena pravica do izjave, saj je bil poziv z dne 17.12.2008, na katerega se sklicuje v pritožbi, pritožnici poslan v zapuščinski zadevi po pok. P. F. (D 418/2004), kot izhaja iz priloge ... Zato tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker v sklepu ni razlogov o tem pozivu in odgovoru nanj ter zato, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu pritožnice za podaljšanje roka za izjasnitev. Pritožbeno sodišče nadalje še pojasnjuje, da mu glede na določbo I. odst. 360. čl. v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP in v zv. s 163. čl. ZD ni bilo potrebno presojati navedb v pritožbi (na str. ...) v zvezi s primernostjo pok. J. F. za prevzemnika kmetije oziroma vprašanjem njegove nevrednosti, da deduje zaščiteno kmetijo, saj se le-te nanašajo na zapuščinski postopek D 418/2004.

Glede na vse zgoraj obrazloženo, je moralo sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. tč. 365. čl. v zv. s I. odst. 354. čl. in I. odst. 366. čl. ZPP, vse pa v zv. s 163. čl. ZD).