VSC sklep PRp 635/2009

Obdolženkina pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za sodno varstvo obd. B. V. K. zoper odločbo o prekršku P. p. p. C. z dne 17. 2. 2006 ter ji naložilo plačilo stroškov postopka-sodno takso.

Zoper izpodbijani sklep se je pritožila obdolženka, ki v pritožbi navaja, da je opravičilo na zaslišanje za dne 6. 2. 2009 poslala njena hči, ki pa takrat še ni imela dokazila, zato ga ni mogla priložiti. Pojasnjuje, da je mail dobila šele naslednji dan. Šlo je za obisk predavatelja profesorja dr. A. B., na katerem je sodelovala s strokovnim predavanjem in je tudi bila zadolžena za njegov uradni sprejem dopoldan 6. 2. 2009, zato je bila njena zadržanost tega dne popolnoma upravičena. Zaradi splošne preobremenjenosti pa je očitno spregledala navedbo v predzadnjem stavku vabila, da se opravičilo brez posebnega dokazila ne bo upoštevalo, zato vabilo prilaga k pritožbi. Ker je izostanek opravičila meni, da se ne sme šteti kot da je umaknila zahtevo za sodno varstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pregledu zadeve in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je prekrškovni organ PPP C. 28. 3. 2006 sodišču prve stopnje odstopil v nadaljnje reševanje zahtevo za sodno varstvo, ki jo je obdolženka vložila zoper odločbo o prekršku istega prekrškovnega organa 17. 2. 2006. V postopku v zvezi z zahtevo za sodno varstvo je sodišče prve stopnje obdolženko prvič vabilo na zaslišanje za 20. 3. 2008, vendar je obdolženka izostanek opravičila 19. 3. 2008. Zato je bila ponovno vabljena na zaslišanje za 10. 7. 2008 pa je obdolženka tega dne ponovno opravičila svoj izostanek in navedla, da ima stalno prebivališče v Ljubljani, kjer bi tudi bila rada zaslišana. Sodišče prve stopnje je potem zadevo poslalo Okrajnemu sodišču v Ljubljani s prošnjo, da se zasliši obdolženka. Zaprošeno sodišče je tako obdolženko vabilo na zaslišanje za 26. 9. 2008, pa je obdolženka tudi za ta narok poslala opravičilo, ki je na zaprošeno sodišče prispelo na dan naroka. Tako je bila obdolženka zopet vabljena na zaslišanje za 6.2.2009, vendar se naroka ni udeležila, sodišču pa je ponovno poslala opravičilo, ki je prispelo na dan naroka.

Eden izmed pogojev za to, da se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija zahtevo za sodno varstvo umaknila je, da je bila oseba, v konkretnem primeru obdolženka, v redu povabljena in da svojega izostanka ni opravičila. O tem, da je bila obdolženka v konkretni zadevi v zvezi za zahtevo za sodno varstvo v redu povabljena na zaslišanje za dne 6. 2. 2009, ni nobenega dvoma, saj je iz vročilnice pripete k list. št. 31 razvidno, da je bilo vabilo vročeno osebno obdolženki 29.1.2009, tega pa tudi obdolženka ne izpodbija. Na vabilu (list. št. ...) pa je bila obdolženka pravilno opozorjena, da če se na vabilo ne bo odzvala in svojega izostanka ne bo opravičila in ne bo zahtevala zaslišanje pri sodišču, ki vodi postopek o prekršku, bo sodišče v skladu s III. odst. 61. čl. ZP-1 štelo, da je zahtevo za sodno varstvo umaknila, posebej pa je bilo poudarjeno, da opravičila brez ustreznih dokazil ne bodo upoštevali. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi potrebno presoditi, ali je obdolženka svoj izostanek opravičila. Opravičiti v kontekstu prej navedenega pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženka naroka ne bo mogla udeležiti in k temu predložiti tudi ustrezna dokazila. Sama navedba razloga izostanka za opravičilo namreč ne zadošča. Tako je v tem primeru dokazno breme obrnjeno in je obdolženka tista, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predlaga preložitev naroka, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. Kot izhaja iz podatkov v spisu in je že bilo povedano, je v konkretnem primeru v zvezi z narokom za 6. 2. 2009 obdolženka navedla le razlog za svoj izostanek in sicer, da se ga ne more udeležiti, zaradi neodložljive službene obveznosti in strokovnega obiska s predavanji profesorja dr. A. B. iz B., ne da bi ga s čimerkoli opravičila. Potrebno pa je podariti, da je navedeno opravičilo sodišče prejelo na dan naroka. Glede na navedeno je zato po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno presodilo, da gre za neutemeljen izostanek z naroka oziroma, da se obdolženka vabilu ni odzvala in svojega izostanka ni opravičila. Za takšno presojo je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča imelo več kot dovolj podlage tudi v ostalih podatkih v spisu, saj se je obdolženka že pred obravnavanim narokom večkrat opravičevala le z navedbo razloga za izostanek z naroka in brez kakršnihkoli dokazov, ki bi lahko bili predmet presoje. Dvom v pravilnost takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti šele v pritožbi priložena dokazila o izostanku z naroka za 6.2.2009 in sicer dopis podjetja B. d.o.o. L. z dne 12. 8. 2009 in izpis iz elektronske pošte z dne 6. 2. 2009 poslan ob 9.49 uri, saj je obdolženki bilo znano, da mora svoj izostanek opravičiti tudi z dokazi, zato ni bilo nobenega razloga, da tako ne bi ravnala tudi po zamujenem naroku, pa vse do pritožbe ni predložila nobenih dokazil. Vsebina k pritožbi priloženih pisanj pa ne vnaša dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj izpis iz elektronske pošte vsebuje le obvestilo obdolženki o prispetju profesorja B., kar nikakor ni mogoče šteti kot vabilo za udeležitev obdolženke na predavanju v smislu njene neodložljive obveznosti, prav tako iz dopisa z dne 12. 8. 2009 razen splošne navedbe, da je bila obdolženka aktivno udeležena ni razvidno kakšna je bila njena konkretna udeležba. Sicer pa je pritožbeno sodišče prepričano, da bi v primeru, če bi udeležba obdolženke na navedenem predavanju imela takšno težo, kot jo le-ta poudarja v pritožbi, le-to izhajalo iz kakšnega konkretiziranega uradnega vabila z dnevnim redom in ne iz skope vrstice elektronskega sporočila, pri čemer seveda ni prezreti, da bi obdolženka najbrž za to svojo obveznost vedela že nekaj časa pred samim predavanjem in ne bi bila o tem obveščena le preko elektronske pošte istega dne, ko je bilo predavanje. Glede na navedena ključna dejstva je tako sodišče prve stopnje v skladu z določbami čl. 61/III ZP-1 pravilno štelo, da je obdolženka svojo zahtevo za sodno varstvo umaknila. V posledici takšne ugotovitve pa je glede na določbo I. odst. 63. čl. ZP-1, ki med drugim določa, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če je umaknjena, sodišče prve stopnje pravilno in v skladu z določbo 64. čl. ZP-1 zavrglo obdolženkino zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku PPP C. kot nedovoljeno.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je obdolženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (III. odst. 163. čl. ZP-1)

Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, o katerih je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi čl. 147 ZP-1, sodno takso pa bo s posebnim nalogom za plačilo sodne takse odmerilo sodišče prve stopnje.