VSRS Sodba III Ips 39/2018-4

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1V tem sporu je Mestna občina A. (tožeča stranka) od Republike Slovenije (tožene stranke) terjala povračilo sredstev, porabljenih za subvencioniranje tržnih najemnin najemnikom, upravičencem za dodelitev neprofitnega stanovanja, in sicer v delu, obračunanem od zneska v višini neprofitne najemnine.

2Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 176216/2014 z dne 19. 12. 2014 ohranilo v veljavi v 1. odstavku izreka(I. točka izreka) ter toženki naložilo povračilo 19,12 EUR tožničinih pravdnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 22/2018-7 z dne 20. 3. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je Republika Slovenija dolžna subvencionirati najemnikom tržnih stanovanj, ki so upravičenci za dodelitev neprofitnega stanovanja, 50 % subvencije, obračunane od zneska v višini neprofitnega dela najemnine.

5Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej je ob ugoditvi reviziji prvenstveno predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

6Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Uporaba ZPP(-E)

7Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 21. 11. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017;v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

8Tožnica je v letih 2012 in 2013 iz občinskega proračuna zagotavljala sredstva za subvencije najemnikom tržnih stanovanj, in sicer tako za del, ki se je nanašal na subvencioniranje tržne najemnine, kot za del, ki se je nanašal na subvencioniranje dela najemnine v višini neprofitne najemnine. Po izteku posameznega leta je tožnica od toženke zahtevala povračilo sredstev, ki so se nanašala na subvencioniranje dela najemnine v višini neprofitne najemnine. Med strankama višina sredstev ni bila sporna; sporno pa je bilo, katera od strank je dolžna ta sredstva zagotavljati.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

9Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je toženka tista, ki je dolžna pokrivati polovico sredstev za omenjene subvencije. Stanovanjski zakon(v nadaljevanju SZ-1) ureja subvencioniranje neprofitne in tržne najemnine. Subvencioniranje neprofitne najemnine v celoti bremeni občinski proračun; subvencioniranje tržne najemnine pa bremeni državni in občinski proračun, vsakega do ene polovice. Z uveljavitvijo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) so najemniki tržnih stanovanj pridobili še pravico do subvencije najemnine v višini neprofitnega dela najemnine, in sicer tako, kot to za neprofitno najemnino določa SZ-1. Ker se je ZUPJS na SZ-1 skliceval samo v zvezi z načinom priznanja subvencije glede plačila neprofitnega dela najemnine (še vedno pa je šlo za subvencijo k plačilu tržne najemnine), ni pa spreminjal ureditve SZ-1 v delu, ki določa, kdo zagotovi sredstva, potrebna za subvencijo, sta sodišči presodili, da sta sredstva dolžni zagotavljati tako občina kot država, vsaka do ene polovice.

Navedbe revidentke

10Revidentka se zavzema za razlago, da je dolžna subvencijo k neprofitnemu delu tržnih najemnin kriti občina iz občinskega proračuna. Pojasnjuje, da naj bi SZ-1 poznal dve različni subvenciji, subvencijo k neprofitni najemnini in subvencijo k tržni najemnini, ki se razlikujeta tako po višini kot po načinu izračuna; različna pa naj bi bila tudi subjekta, ki zagotavljata sredstva za subvencioniranje. Ko je ZUPJS najemnikom tržnih stanovanj poleg subvencije k tržni najemnini priznal še subvencijo k neprofitni najemnini, ni uvedel enotne subvencije za najemnike tržnih stanovanj, kar kaže na to, da je subvencijo k neprofitnemu delu najemnine dolžna kriti občina. Drugi odstavek 28. člena ZUPJS se namreč v zvezi z načinom priznanja subvencije k neprofitni najemnini sklicuje na določbe SZ-1, iz katerih jasno izhaja, da je ta del subvencij breme občine.

11Revidentka trdi, da naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje sami s seboj v nasprotju, v delu, ko sodišče druge stopnje zaključi, da ni dovolj neprofitnih stanovanj in da je eden od načinov, da se zagotovijo dodatna najemna stanovanja, tudi ta, da del stroškov za najemnine priskrbi država, ker bi bil sicer položaj upravičencev do neprofitnih stanovanj, ki takega stanovanja niso uspeli dobiti, enak kot pred uveljavitvijo ZUPJS.

Navedbe respondentke

12Respondentka navaja, da je za presojo bistveno določilo SZ-1, da sredstva za subvencioniranje tržne najemnine zagotavljata državni in občinski proračun, vsak do ene polovice. ZUPJS pa ni posegel v obstoječi sistem financiranja.

Razlogi za zavrnitev revizije

13Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določbe 121., 121.a in 121.b člena SZ-1 ter 28. člena ZUPJS.¹ SZ-1 je pred uveljavitvijo novele A v 121. členu urejal le subvencioniranje neprofitne najemnine, pri čemer je bilo v petem odstavku tega člena določeno, da znesek subvencije bremeni občinski proračun. Ker prosilci, ki so sicer izpolnjevali pogoje za subvencijo po 121. členu SZ-1, zaradi dolgih čakalnih dob niso mogli pridobiti neprofitnega stanovanja v najem in s tem subvencije k najemnini,² je zakonodajalec z novelo SZ-1A uvedel subvencije k tržnim najemninam (121.a in 121.b člen SZ-1). Za te subvencije je zakonodajalec v petem odstavku 121.b člena SZ-1 določil, da sredstva za subvencioniranje prosilcev za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja zagotavljajo državni proračun in občinski proračuni, vsak do ene polovice; da se potrebna sredstva med letom zagotavljajo iz občinskih proračunov; in da se po zaključku koledarskega leta na zahtevo občinskih organov iz državnega proračuna povrnejo založena sredstva plačanih zneskov subvencij.

14V letu 2010 je zakonodajalec s sprejemom ZUPJS uvedel še dodatno subvencijo za najemnike v tržnih stanovanjih. Po novi ureditvi se je najemnikom poleg že omenjene subvencije priznala še subvencija v višini razlike med dejansko ali priznano tržno najemnino in priznano neprofitno najemnino. S to določbo so bili izenačeni najemniki v neprofitnih stanovanjih in najemniki v tržnih stanovanjih, ki izkazujejo enake ali podobne dohodke. Dotedanja ureditev je namreč zaradi razlik v višini najemnin med tržnimi in neprofitnimi stanovanji povzročala precejšnje razlike med tistimi, ki so bili upravičeni do neprofitnega stanovanja, in tistimi, ki neprofitnega stanovanja niso uspeli pridobiti.³ Za izenačitev položaja najemnikov neprofitnih stanovanj z najemniki tržnih stanovanj (ki bi bili sicer upravičeni do neprofitnega stanovanja) je tako zakon slednjim priznal še subvencijo v zvezi z delom tržne najemnine, ki ustreza višini neprofitne najemnine.

15Drugi stavek drugega odstavka 28. člena ZUPJS je določal, da se upravičencem do subvencije v tržnih (in hišniških) stanovanjih prizna še subvencija do priznane neprofitne najemnine, na način, kot je določen za subvencije neprofitnih najemnin.

16Revidentka vztraja, da navedena določba odkazuje tudi na to, da nova subvencija pomeni breme občinskega proračuna, kot to sicer velja za subvencije neprofitnih najemnin (peti odstavek 121. člena SZ-1).

17Financiranje subvencije neprofitne najemnine ureja 121. člen SZ-1, financiranje subvencije tržne najemnine pa 121.b člen SZ-1. ZUPJS v sistem financiranja ni posegel – ni namreč posegel v nobeno določbo SZ-1, ki določa, iz katerega proračuna se subvencije financirajo. ZUPJS je uvedel le dodatno pravico najemnikov tržnih stanovanj, pri čemer pa je določil, da se ta določi na način, kot velja za določitev subvencije k neprofitni najemnini (po 121. členu SZ-1). Zapis v drugem stavku drugega odstavka 28. člena ZUPJS je napotil na 121. člen SZ-1 le glede določanja višine subvencije; ni pa spremenil določb SZ-1 v delu, ki določajo, kdo zagotovi sredstva, potrebna za subvencijo. Novo uvedena subvencija po 28. členu ZUPJS pomeni subvencijo najemnikov tržnih stanovanj; financiranje teh subvencij pa ureja peti odstavek 121.b člena SZ-1, in sicer tako, da bremenijo državni in občinske proračune, vsakega do ene polovice.

18Drži sicer navedba revidentke, da je v 154. členu SZ-1, ki ureja pristojnosti in naloge občine na stanovanjskem področju, med drugim navedeno tudi, da (občina) zagotavlja sredstva za graditev, pridobitev in oddajanje neprofitnih stanovanj ter stanovanjskih stavb, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb. Vendar na podlagi takšne splošne določbe zakona bremena pomanjkanja neprofitnih stanovanj ni mogoče v celoti prevaliti na tožnico. Tudi toženka je namreč pomembna soustvarjalka stanovanjske politike, ki zadeva široko in kompleksno področje stanovanjske problematike; kot zakonodajalec je pravzaprav najpomembnejša soustvarjalka le-te.

19Prepričljiv je zaključek sodišča druge stopnje, da je eden od načinov, da se zagotovi dovolj najemniških stanovanj, tudi ta, da del stroškov za najemnine (subvencije) priskrbi država, ker bi bil sicer položaj upravičencev enak kot pred uveljavitvijo ZUPJS. V zvezi s tem ni podana notranja protislovnost obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob sprejeti razlagi občine namreč še vedno nosijo del bremena, ker niso zagotovile dovolj neprofitnih stanovanj. Same namreč nosijo polovico bremena za subvencije za najemnike tržnih stanovanj; tudi v delu, ki se nanaša na del subvencije, odmerjene od višine neprofitne najemnine.

Odločitev o reviziji

20Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

21Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

22Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

¹ Podlago predstavlja besedilo ZUPJS, kot je veljalo od sprejema zakona do uveljavitve novele ZUPJS-C (Ur. l. RS, št. 99/2013).
² Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1A) – skrajšani postopek – EPA 1995-IV, Poročevalec 47/2008 z dne 3. 4. 2008.
³ Predlog zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) – prva obravnava –EPA 1029-V, Poročevalec 55/2010 z dne 5. 5. 2010.