VSC sodba Cp 764/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska 49.841,58 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov predvsem pa navaja absolutno bistveno kršitev določb postopka in zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Policija in sodišče niso upoštevali lastninskega vidika, saj je bilo blago zaseženo tožniku, ki ni bil lastnik, družbi lastniku pa je bila odvzeta možnost pritožbe. Z ustavitvijo kazenskega postopka se je pokazala nezakonitost odvzema stvari. Družba je uvozila snov za dovoljen namen in so odpadli vsi sumi za nedovoljeno uporabo. Protipravnega odvzema ni mogoče opravičiti s tem, da ni bilo znanega kupca. Šlo je za legalen gospodarski posel. Določba čl. 498 ZKP je protiustavna. Družba F. kot uvoznik se je že dogovarjala s kupci, zato je zaseg in odvzem snovi nezakonit. Kršena je pravica do zasebne lastnine iz čl. 33 Ustave. Zaseg je nesorazmeren ukrep, saj bi bil cilj dosežen z vrnitvijo stvari, saj je bila snov namenjena za zakonit namen. Država je vzela blago last družbe in jo prikrajšala za vrednost blaga. Nepravilno je tudi zavrnjen zahtevek za nepremoženjsko škodo. Sodišče napačno povzema izpovedbo tožnika, češ, da je sam povzročil lastno prepoznavnost. Logično je, da je deloval na trgu. Sodišče mu odvzema možnost gospodarske pobude. Informacija je povzročila, da so se razpisali drugi mediji. Informacija je v nasprotju z domnevo nedolžnosti, saj trdi, da je tožnik vedel, da je anhidrid namenjen za ilegalno proizvodnjo heroina in da je prikrival sledi z anhidridom. Informacija ni bila profesionalno pripravljena. Policija je tožnika že obsodila, drugi mediji pa so informacijo ponavljali. Informacija nasprotuje dovoljenju za uvoz. Tožnik je deloval na trgu in je normalno vzpostavljal poslovne stike. Informacija je bila ovržena z odstopom od kazenskega pregona. Do prepoznavnosti je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, s katerim pritožbeno sodišče v celoti soglaša:

Dovoljenje za uvoz je bilo izdano družbi F. za 10.000 kg anhidrida ocetne kisline z veljavnostjo do 19.10.2000. Citirana družba je bila izbrisana iz registra 22.8.2000. Drugotožnik je že leta 1995 družbo predal sinu prvotožniku. Snov je bila zasežena v obliki 200 sodov 16.8.2001 pri preiskavi prostorov H. v P., prostore pa je imel v najemu R. M. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom opr. št. Kpr 120/02 z dne 3.2.2003 odvzelo 10 kg anhidrida ocetne kisline po čl. 498 Zakona o kazenskem postopku, ker snov ni bila uporabljena v barvni industriji, za kar je bil dovoljen uvoz snovi. Substanca se po zakonu o predhodnih sestavinah za prepovedane droge lahko uporablja tudi za proizvodnjo heroina. Obstajala je nevarnost za storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 196/III Kazenskega zakonika. Glede na veliko količino snovi pa so za odvzem obstajali razlogi iz splošne varnosti, kar je izrecno poudarilo kazensko sodišče. Do odvzema je prišlo na osnovi pravnomočne sodne odločbe, na katero je pravdno sodišče vezano. Glede na to tožena stranka ni protipravno ravnala. Z zaseženo snovjo je lahko trgovala le oseba z dovoljenjem. Izbrisana družba v postopku odvzema ni mogla sodelovati. Zahteva tožnika kot pravnega naslednika pa je bila pravnomočno zavrnjena, ko je zahteval izročitev snovi. Oba tožnika sta izpovedala, da po izbrisu družbe nista pridobila lastnega dovoljenja za promet. Sodišče pred odvzemom ni imelo subjekta, kateremu bi lahko snov izročilo.

Glede nepremoženjske škode je sodišče ugotovilo, da policija ni protipravno ravnala, saj informacija temelji na členih 6 in 22 Zakona o policiji, ki ureja obveščanje javnosti o aktualnih varnostnih vprašanjih. Varstvo osebnostnih pravic je omejeno s pravicami drugih po čl. 15 Ustave. Treba je upoštevati tudi svobodo izražanja in informiranja. Za kršitev osebnosti gre tedaj, če je človek tako označen, da je prepoznaven. Tožnik je bil označen le z začetnicama imena in priimka brez vrstnega reda. Dodana je bila le starost in spol. Drugih konkretnih podatkov ni bilo, ki bi omogočali prepoznavo tožnika. Omenja se kraj zasežbe C. V informaciji pa se omenja tudi zasežba iste snovi leta 2000 tudi v M. in tudi v informaciji so omenjene še druge osebe. Tožnik je izpovedal, da je anhidrid ponujal tudi drugim podjetnikom. To kaže, da ni imel pripravljene vnaprejšnje poslovne odločitve. Tožnik je tako sam poskrbel za svojo prepoznavnost. Tožnik pa je moral računati s tem, da je lahko strogo nadzorovano snov ponujal le osebam, ki bi imele dovoljenje. Do prepoznavnosti je prišlo zaradi drugih okoliščin in ne zaradi informacije policije. Za zatrjevano napihovanje drugih medijev, ki naj bi poročali preko informacije policije, pa tožena stranka ne more odgovarjati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za zatrjevano premoženjsko škodo (čl. 131 in 164 Obligacijskega zakonika).

Sodba sodišča prve stopnje je precizno obrazložena, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana zatrjevana kršitev določb postopka.

Pritožnik je enostavno spregledal, da je zasežba temeljila na pravnomočnem sklepu kazenskega sodišča, opr. št. Kpr 120/2002 z dne 3.2.2003. Pravnomočen sklep sodišča veže tako stranke in sodišče vse dokler ni v zakonitem postopku razveljavljen ali spremenjen. Pritožniku je znano, da se pravnomočne odločbe sodišč izpodbijajo z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je brezpredmetno napadanje pravnomočnega sklepa kazenskega sodišča v tej pravdi.

Enako velja za zatrjevanje protiustavnosti čl. 498 ZKP, saj je pritožniku znano, da gre za pristojnost Ustavnega sodišča.

Pritožnik je spregledal, da je v čl. 498 ZKP predpisan poseben varnostni ukrep odvzema stvari brez odškodnine in brez denarnega nadomestila. Vprašanje odškodnine bi moral reševati pritožnik v kazenskem postopku, predno je postal sklep o odvzemu pravnomočen. Ob izreku citiranega varnostnega ukrepa so izključeni odškodninski zahtevki. Vse navedeno pomeni, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ampak je ravnala celo v javno korist, saj je pravnomočno ugotovljeno, da bi snov lahko bila uporabljena za hudo kaznivo dejanje v zvezi z mamili.

Vse zatrjevane lastninske vidike v zvezi z zasežbo bi morala tožeča stranka uveljavljati v kazenskem postopku ob izpodbijanju sklepa o odvzemu substance. Pravdno sodišče pa je vezano na pravnomočen sklep kazenskega sodišča.

Substanca je bila res uvožena za dovoljen namen, toda družba, ki je uvozila substanco, jo do izbrisa družbe ni uporabila za dovoljen namen, saj je ni uspela prodati na tržišču. S snovjo bi lahko razpolagal tožnik kot družbenik izbrisane družbe, vendar tega ni mogel storiti, ker ni imel dovoljenja za trgovanje, pa tudi sicer ni našel kupcev, čeprav jih je iskal.

Pritožnik ni uspel izpodbiti pravilnosti in zakonitosti pravnomočnega sklepa o odvzemu substance v kazenskem postopku. Zaradi izrečenega varnostnega ukrepa pa tudi ni mogel uveljavljati odškodnino ali denarno nadomestilo. Povsem jasno je, da se ob izrečenem varnostnem ukrepu ne priznava odškodnina, saj je varnostni ukrep posebna sankcija, država pa za pravnomočno izrečeno sankcijo ne daje odškodnino. Izrek sankcije ni protipravno ravnanje, saj sankcija temelji na predpisu, ki pa ne predvideva odškodnine.

Iz vseh navedenih razlogov ni utemeljena trditev, da je bila kršena pravica do zasebne lastnine.

Sodišče je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo negmotne škode.

Sodišče je pravilno ocenilo, da informacija policije ni povzročila prepoznavnosti tožnika, saj je tožnik sam iskal eventualne kupce in je s tem izdal svojo identiteto, saj je ponujal snov, s katero je možno trgovati samo na osnovi izdanega dovoljenja Ministrstva za zdravstvo.

Navedba v informaciji, da je anhidrid namenjen za ilegalno proizvodnjo heroina, ne predstavlja posega v osebnostno pravico, saj je tožnik vendar iz dovoljenja za uvoz (priloga A ...) jasno razbral, da se dovoljuje uvoz predhodne sestavine za mamila. Informacija je torej le povzemala formulacijo iz uvoznega dovoljenja ministrstva. Naša zakonodaja ne pozna legalne proizvodnje heroina, zato izraz ilegalna proizvodnja ni žaljiv, saj je po našem pravnem redu vsaka proizvodnja heroina ilegalna. Policija torej ni objavila netočnih podatkov, ampak je poročala le o dejstvih.

Tožnik tudi ne upošteva dejstva, da tožnik substance ni skladiščil v javnem skladišču, ali v poslovnih prostorih družbe, ker je bila substanca odkrita šele pri hišni preiskavi tujih prostorov (H.), ki pa jih je imela v najemu tretja oseba in ne tožnik. Sodišče je pravilno ocenilo, da informacija ni posegla v osebnostno pravico tožnika.

Tožena stranka pa ne more odgovarjati za ravnanje medijev, če so informacijo policije drugače prikazovali in zadevo komentirali.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potreben pritožbeni strošek.