VSC sklep I Ip 720/2009

Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne sodišču v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

V obravnavani zadevi je upnik predlagal izdajo predhodne odredbe z blokado transakcijskega računa dolžnika na podlagi 257. čl. in 5. točke I. odst. 258. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. V predlogu je navedel, da je v tej zadevi bila sklenjena pogojna sodna poravnava med upnikom in v pravdnem postopku prvotoženo stranko S. Š. ter drugotoženo stranko S. d.o.o, to je dolžnikom v tem postopku. Poravnava je bila sklenjena pogojno pod pogojem, da je katera od strank ne prekliče v roku 8 dni. Prvotožena stranka S. Š. je preklicala poravnavo, a prepozno, zato je sodišče njeno vlogo s sklepom zavrglo, glede česar je pritožbeni postopek še v teku, medtem ko drugotožena stranka S. d.o.o poravnave ni preklicala. Upnik je navedel, da je glede dolžnika v tem postopku, ki poravnave ni preklical, prosil prvostopenjsko sodišče, da potrdi delno pravnomočnost poravnave, a je dobil odgovor, da sodišče tega ne more storiti, ker se spis nahaja na višjem sodišču, zato je predlagal izdajo predhodne odredbe in obrazložil, da je poslovanje dolžnika v letu 2007 slabo, da obveznosti ne more redno poravnavati in da je tudi lastnik dolžnika zadolžen. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 2.6.2009 zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, saj je zaključilo, da za njeno izdajo niso izpolnjeni pogoji iz II. odst. 257. čl. ZIZ, in sicer ni izkazan pogoj obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve v primeru neizdaje predhodne odredbe onemogočena ali znatno otežena. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o domnevi glede te nevarnosti (5. tč. I. odst. 258. čl. ZIZ), saj da dolžnik sodne poravnave sploh ne izpodbija in z njo celo izrecno soglaša, ker naj bi ravno dolžnik prosil za potrditev pravnomočnosti, medtem ko dejanskega obstoja nevarnosti po oceni prvostopenjskega sodišča upnik prav tako ni izkazal.

Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za predhodno odredbo, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pritožnik izpodbija zaključek sodišča glede neobstoja domnevane nevarnosti, in sicer navaja, da je napačen zaključek sodišča, da se dolžnik s poravnavo strinja, ker je prosil za potrditev pravnomočnosti, saj je za potrditev pravnomočnosti prosil upnik. Prav tako pa pritožnik obrazloženo izpodbija zaključek sodišča glede neobstoja nevarnosti za uveljavitev terjatve in navaja, da bi rezultat potrjene pravnomočnosti bil enak kot predlagana predhodna odredba, to je blokada dolžnikovega računa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, saj v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih glede (ne)izvršljivosti obravnavane sodne poravnave nasproti dolžniku. Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, ali oziroma zakaj je štelo, da sodna poravnava ni izvršljiva oziroma zapadla, kar je eden od pogojev za izdajo predhodne odredbe po II. odst. 257. čl. ZIZ. Upnik v predlogu za predhodno odredbo smiselno navaja, da sodna poravnava nasproti dolžniku ni izvršljiva iz razloga, ker na njej ni potrdila o delni pravnomočnosti oziroma izvršljivosti. Po I. odst. 20. čl. ZIZ pa je sodna poravnava izvršljiva, če je terjatev iz nje zapadla. Pogoj za izvršljivost sodne poravnave torej ni pravnomočnost, saj zoper sklenjeno sodno poravnavo ni možna pritožba, temveč se lahko sodna poravnava izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev (392. in 393. čl. ZPP). Prav tako pa ni pogoj za izvršljivost sodne poravnave potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave v skladu z II. odst. 20. čl. ZIZ lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino oziroma v skladu s III. odst. istega člena s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati. V poravnavi, ki sta jo sklenila upnik in dolžnik v obravnavanem primeru, pa so določeni datumi zapadlosti od 15.1.2009 do 15.10.2009, vendar poravnava vsebuje tudi določbo, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka, zapade celoten dolg. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, ali je zapadel že celoten dolg oziroma kolikšen del dolga je zapadel, saj je izdaja predhodne odredbe dopustna samo za nezapadli del upnikove terjatve. Glede na navedeno izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje (354. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), z ostalimi pritožbenimi navedbami pa se zato ni ukvarjalo. Zaradi narave in obsega storjenih kršitev, zaradi katerih je potrebno zadevo glede zapadlosti terjatev iz sodne poravnave meritorno šele obravnavati, saj sodišče dejstev v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče ugotovljenih bistvenih kršitev postopka ne more samo odpraviti.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa štejejo kot nadaljnji stroški tega postopka in bo o njih odločeno s končno odločbo v skladu s III. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.