VSRS Sodba IV Ips 141/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Postaja prometne policije Ljubljana je pravni osebi T. d.o.o. zaradi prekrška po osmem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 111. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) izdala plačilni nalog, s katerim je izrekla globo v višini 4.172,93 evrov. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani z uvodoma citirano sodbo ugodilo tako, da je plačilni nalog spremenilo v pravni opredelitvi prekrška, in sicer je dejanje opredelilo kot prekršek po desetem odstavku 123. člena ZVCP-1, in v odločbi o kazenski sankciji, kjer je storilcu na podlagi citirane določbe izreklo globo 2.086,46 evrov. V ostalem je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da je prekrškovni organ, ki je s sistemom PROVIDA 2000 zaznal in dokumentiral prekršek, pravno osebo, ki je s svojim voznikom sodelovala v protestu, obvestil o ugotovljeni kršitvi in jih zaprosil za podatke o vozniku ter odgovorni osebi. Po prejemu podatkov je izdal plačilni nalog. Potem, ko je obdolžena pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, je sodišču poslal kratek opis z ugotovitvami in dejstvi. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ne da bi dopolnjevalo postopek. Obdolženi pravni osebi ni bilo omogočeno, da bi se seznanila z opisom dejanskega stanja in ugotovitvami, ki so takšne, da bi lahko pomembno vplivale na odločitev. Upoštevaje kriterije Ustavnega sodišča za presojo, ali je zagotovljen „pošten postopek“, torej jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), iz katerega izhaja pravica obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj, v povezavi z 29. členom URS, ugotavlja, da z zgoraj opisanim postopanjem prekrškovnega organa in sodišča storilcu ni bil zagotovljen »pošten postopek«. Meni, da bi moralo sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo obdolžencu omogočiti, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in dokazih v zvezi s prekrškom in njegovo odgovornostjo zanj. Ker tega ni storilo, Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. člena ZP-1 vročena pravni osebi. Na zahtevo je odgovoril zakoniti zastopnik pravne osebe S.M., ki se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti strinja.

B.

4Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18.3.1999, in odločbo Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka oziroma da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. člen v povezavi z 29. členom URS). Presoja, ali je bil obdolženec deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj.

5V konkretni zadevi izhaja iz podatkov spisa, da je bil obravnavani prekršek neposredno zaznan in dokumentiran z videonadzornim sistemom PROVIDA 2000. Prekrškovni organ je obdolženi pravni osebi poslal obvestilo o ugotovljeni kršitvi Zakona o varnosti cestnega prometa, v katerem je navedel, da je bilo pri opravljanju nadzora prometa 10.11.2006 v naselju Ljubljana ugotovljeno, da voznik z njihovim vozilom ni uporabljal ceste za cestni promet, temveč za izvajanje protesta in s tem storil prekršek, ki ga določa ZVCP-1. Zaradi tega so dolžni sporočiti podatke o vozniku in odgovorni osebi. Po prejetem odgovoru obdolžene pravne osebe je prekrškovni organ izdal plačilni nalog, s katerim je pravni osebi za prekršek po osmem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 111. člena ZVCP-1 izrekel globo v višini 4.172,93 evrov. Storilka je zoper plačilni nalog, ki je bil vročen po pošti, vložila zahtevo za sodno varstvo.

6Prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo, skupaj s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja, poslal pristojnemu sodišču. V opisu dejanskega stanja je navedel, da je imela obdolžena pravna oseba 10.11.2006 ob 08.30 uri v uporabi javnega cestnega prometa tovorno vozilo, katerega je po odredbi odgovorne osebe M.N. vozil voznik I.V. v Ljubljani po Tržaški cesti iz smeri Brezovice proti Tivolski cesti in s tem kršila določbo prvega odstavka 111. člena ZVCP-1 s tem, da ceste ni uporabljal le za cestni promet. Pravna oseba je bila udeleženec neprijavljenega protesta, ki ga je organiziral G. in je imela svoje tovorno vozilo v cestnem prometu le z namenom izvajanja protesta (kar je razvidno iz potnega naloga voznika). V času izvajanja protesta so po Ljubljani in ožji okolici oziroma po trasi, po kateri je protest potekal, tovorna vozila vozila s hitrostjo 4 km/h in manj, zaradi česar je bil promet močno oviran, prihajalo je do velike gneče in občasnih zastojev v prometu.

7Sodišče prve stopnje je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1) in se pri presoji utemeljenosti oprlo na opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ sestavil in predložil sodišču po vložitvi zahteve za sodno varstvo. Sodišče je opirajoč se na obširno listinsko dokumentacijo v spisu ugotovilo, da je bilo dejansko stanje s strani prekrškovnega organa pravilno in popolno ugotovljeno, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek, spremeniti plačilni nalog glede pravne kvalifikacije prekrška in v odločitvi o sankciji. Ocenilo je, da je neprijavljen protest, katerega se je udeležil storilec, predstavljal oviro v cestnem prometu, ki bi jo moral storilec, ki jo je brez ustreznega dovoljenja povzročil, skladno s tretjim odstavkom 123. člena ZVCP-1 v zvezi s 7. alinejo prvega odstavka navedenega člena takoj odstraniti, česar pa ni storil, s čimer je povzročil prekršek po devetem odstavku 123. člena ZVCP-1.

8Za presojo, ali je bil v obravnavani zadevi obdolženi pravni osebi zagotovljen pošten postopek oziroma ali ji je bila dana zadostna možnost, da se seznani z obremenilnimi dejstvi, ki izhajajo iz opisa dejanskega stanja ter se do njih opredeli, je odločilno, ali navedbe v opisu dejanskega stanja, ki je bil sestavljen po vložitvi zahteve za sodno varstvo in s katerim obdolžena pravna oseba ni bila seznanjena, po vsebini presegajo navedbe kratkega opisa dejanskega stanja v obvestilu o zaznavi prekrška v povezavi z navedbami v plačilnem nalogu.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanskega stanja, posredovan sodišču, glede vsebine relevantnih dejstev ne presega navedb v obvestilu, ki ga je prekrškovni organ poslal obdolženi pravni osebi pred izdajo plačilnega naloga, ob upoštevanju pravne opredelitve očitanega prekrška v plačilnem nalogu. Prekrškovni organ je pravni osebi izdal plačilni nalog zaradi prekrška po osmem v zvezi s prvim odstavkom 111. člena ZVCP-1. V prvem odstavku tega člena je določeno, da se lahko cesta uporablja le za cestni promet, za druge namene pa samo v primerih ter na način in pod pogoji, določenimi s predpisi o javnih cestah. Po določbi osmega odstavka tega člena se z globo najmanj 4.000 eurov kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ravna v nasprotju s prvim ali tretjim odstavkom tega člena, odgovorna oseba pa z globo najmanj 400 eurov. V obvestilu je prekrškovni organ pravi osebi sporočil, da je bilo ugotovljeno, da voznik z njihovim vozilom 10.11.2006 v Ljubljani ni uporabljal ceste za cestni promet, temveč za izvajanje protesta. Zaradi ugotovljene kršitve je prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 233. člena ZVCP-1 pozval pravno osebo, da poleg podatkov o vozniku sporoči tudi podatke o odgovorni osebi. Prav iz slednjega izhaja, da očitek prekrška ni bil usmerjen izključno na voznika, temveč tudi na pravno osebo oziroma njeno odgovorno osebo. Da je bila storilka seznanjena z dejstvi, ki jo obremenjujejo, izhaja tudi iz vsebine njene zahteve za sodno varstvo, v kateri oporeka pravni opredelitvi prekrška (v tem delu je sodišče zahtevi ugodilo) in trdi, da pri vožnji njihovega vozila niso bili kršeni predpisi o javnih cestah. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da storilki prekrška ni bila dana možnost, da se seznani z obremenilnimi dejstvi in se o njih izjavi ter da ji zato ni bil zagotovljen pošten postopek oziroma da ji je bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena URS v povezavi z možnostjo za pripravo obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen URS.

10Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti.