UPRS Sodba I U 686/2018-10

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kulturo št. 6140-1/2017/36 z dne 9. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo, da se mu prizna položaj stranskega udeleženca v postopkih prijaviteljev, ki so s svojimi prijavami uspeli na javnem razpisu za sofinanciranje projektov, namenjenih promociji in uveljavljanju slovenskega jezika na področju jezikovnih virov, tehnologij in digitalizacije v letih 2018 in 2019. Iz obrazložitve izhaja, da javni razpis, na podlagi katerega so bile presojane vloge prijaviteljev, nima pravne narave zakona oziroma predpisa, zato tožnik v zvezi z njim ne izkazuje pravnih koristi, kot je opredeljena v 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Javni razpis je bil voden po Zakonu o uveljavljanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in Pravilniku o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik), ob subsidiarni uporabi določb ZUP. Za vsako vlogo se vodi samostojen upravni postopek, minister pa v skladu s 120. členom ZUJIK o vsaki vlogi izda posamično odločbo. Pri odločbah, ki so bile izdane ostalim prijaviteljem na javnem razpisu, tožnik ni nosilec pravic in obveznosti, zato tudi ne more uveljavljati kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Posamezne vloge se namreč ocenjujejo samostojno, torej "neprimerjalno" z drugimi.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je želel pred odločitvijo o vložitvi pravnega sredstva zoper odločbo o njegovi prijavi na razpis preveriti, ali so bili pogoji oziroma kriteriji pri vseh prijaviteljih uporabljeni na enak način. Zato je od toženke zahteval vpogled v spis in prepis dokumentov kot stranka v postopku, kar pa mu je toženka zavrnila. Ker se je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu že iztekal, je zahteval vročitev odločb, izdanih prijaviteljem, ki so s svojimi prijavami uspeli, še na podlagi 229. člena ZUP. Ta zahteva je bila zavrnjena z izpodbijanim sklepom, tožnik pa meni, da mu je toženka s tem onemogočila učinkovito uveljavljanje pravnega sredstva zoper odločbo o njegovi prijavi na razpis.

3V tem postopku se odloča o njegovih pravicah in obveznostih, zato mu gre položaj stranke in s tem tudi pravica do vpogleda v spis. Toženka svojega drugačnega stališča praktično ne obrazlaga, tudi sicer pa tožnik meni, da je njegov pravni interes za vpogled v spis „neizpodbitno“ izkazan. Če je bil kateri od izbranih prijaviteljev neupravičeno oziroma nezakonito izbran, bi bil tožnik s svojo prijavo uspešen, saj je bila ocenjena le nekaj točk slabše od izbranih prijaviteljev. Izbor je bil opravljen na podlagi primerjave končnih ocen, izbrani pa so bili tisti, ki so zbrali višje število točk. To pomeni primerjavo posameznih prijav oziroma njihovo razvrstitev po vrstnem redu, zato ne drži, da bi pravilnost in zakonitost ocen drugih prijav ne vplivala na tožnikove pravne interese. Postopek odločanja na podlagi javnega razpisa je res specifičen, vendar ni nikjer predvideno, da bi morala toženka za vsako vlogo voditi samostojen upravni postopek. Ključna značilnost tega postopka namreč je, da so vsi prijavitelji obravnavani enakopravno, zato ima tožnik pravico, da se prepriča, ali so bili kriteriji pri vseh uporabljeni na enak način, saj bi lahko le tako konkretiziral morebiten ugovor neenakega obravnavanja. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ugodi njegovi zahtevi za vročitev prej navedenih odločb oziroma podrejeno, naj zadevo vrne Ministrstvu za kulturo v ponoven postopek, v vsakem primeru pa zahteva povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge obrazložitve izpodbijanega sklepa ter posebej poudarja, da tožnik ni nosilec pravic in obveznosti, ki izhajajo iz odločb, izdanih drugim prijaviteljem na razpis, zato te odločbe ne posegajo v njegov pravni položaj. Prijave so ocenjene samostojno, brez primerjave z drugimi prijavami, vsem prijaviteljem pa je bilo zagotovljeno enako obravnavanje. Odločanje na javnem razpisu ne pomeni odločanja o tožnikovih pravicah in obveznostih, temveč "drugo javnopravno zadevo", v zvezi z vsemi temi stališči pa se toženka sklicuje tudi na sodno prakso naslovnega sodišča. Tožnik bi lahko svojo pravico do ustreznega pravnega varstva uveljavljal z vložitvijo tožbe zoper zavrnilno odločbo, saj so v tej odločbi navedeni vsi potrebni podatki za preizkus, vendar pa iz vsebine tožbe zoper izpodbijani sklep izhaja, da tožnik te možnosti ni izkoristil. Toženka zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba je utemeljena.

6Kot že rečeno, je toženka z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnika kot udeleženca na javnem razpisu za vročitev odločb, izdanih drugim udeležencem na tem razpisu, ki so s svojimi odločbami uspeli, na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP. Po tej določbi lahko oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, pa ji ni bila vročena odločba v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe (…).

7Kot izhaja tako iz izpodbijanega sklepa kot iz navedb v tožbi ter v odgovoru na tožbo, je tožnik to zahtevo vložil po tem, ko mu je toženka odrekla vpogled v spis kot stranki v upravnem postopku, to odločitev pa je oprla na stališče, da za vsako od prijav na razpis v skladu z ZUJIK vodi ločen upravni postopek, tako da tožnik ni stranka v postopkih, v katerih so bile izdane odločbe o drugih prijavah na javni razpis.

8Tako stališče toženke nima podlage v zakonu. Že določba prvega odstavka 120. člena ZUJIK, na katero se sklicuje toženka, da minister o vsaki vlogi izda posamično odločbo, po presoji sodišča nedvoumno kaže na to, da gre za en sam postopek, saj bi bila taka določba drugače nesmiselna oziroma odveč. Tudi sicer ZUJIK že na jezikovni ravni v vseh relevantnih določbah govori o postopku na podlagi javnega razpisa v ednini, sodišče pa poleg tega še posebej opozarja na določbo drugega odstavka 116. člena, po katerem stranka do poteka roka za dopolnjevanje oziroma spreminjanje vlog (prvi odstavek 116. člena) nima pravice vpogleda v vloge drugih strank na istem razpisu. Ker zakon s tem pravico stranke do vpogleda v vloge drugih strank omejuje, očitno izhaja iz sicer neomejene pravice do vpogleda, kar je značilno za stranke v istem postopku. Zelo podobno sklepanje omogoča tudi četrti odstavek 119. člena ZUJIK, po katerem stranke ne morejo prisostvovati sprejemanju poročila iz tretjega odstavka tega člena, ki vsebuje tudi razvrstitev prijavljenih kulturnih programov oziroma projektov glede na kriterije za ocenjevanje. Tudi to po presoji sodišča povsem jasno kaže na en sam, enoten postopek odločanja o vseh prijavah na razpis.

9Ker tako tožniku gre celo položaj stranke, ne le stranskega udeleženca, je njegov pravni interes za sodelovanje v tem postopku očiten, prav tako tudi njegova pravica do vpogleda v spis oziroma posamezne listine v njem (prvi odstavek 82. člena ZUP). Tega v ničemer ne spreminja toženkino stališče, da z odločbami, izdanimi drugim udeležencem na razpisu, ni odločeno o tožnikovi pravnih interesih. Ker se z javnim razpisom financirajo le tisti programi oziroma projekti, ki so v postopku izbire ocenjeni oziroma ovrednoteni višje, je namreč očitna odvisnost odločitve, ali bo tožnik pridobil pravico do financiranja, tudi od ocenjevanja drugih programov ali projektov, prijavljenih na razpis.

10V tem pogledu se toženka ne more uspešno sklicevati niti na stališča iz sodne prakse naslovnega sodišča, ki se v nobeni od zadev, na katere se sklicuje toženka, ne nanašajo na pravico do sodelovanja v postopku oziroma do vpogleda v upravne spise zadeve. Po drugi strani drži, kot je večkrat poudarilo naslovno sodišče, in kot pravilno povzema tudi toženka, da je temeljni namen postopka javnega razpisa zagotoviti enakopravnost med prijavitelji. Kršitev enakopravnosti bi zato pomenila bistveno pomanjkljivost tega postopka, ni pa jasno, kako bi bilo mogoče uveljavljati oziroma v posledičnem postopku preveriti dejansko zagotavljanje te enakopravnosti brez možnosti primerjave med načini ocenjevanja posameznih prijaviteljev oziroma njihovih projektov, kar smiselno pomeni možnost vpogleda v upravni spis.

11Ne glede na vse ostalo pa je moralo sodišče odgovoriti še na vprašanje, ali tožnik sploh izkazuje pravni interes za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep, saj je rok za vložitev tožbe zoper odločitev o njegovi prijavi za razpis že potekel. Vendar pa sodišče meni, da tožnik ne sme nositi negativnih posledic procesne situacije, ki jo je povzročila toženka s svojim nezakonitim stališčem, da o vsaki prijavi na razpis vodi poseben upravnih postopek. Tožnik namreč na odločitev toženke, ali in koliko posamičnih upravnih postopkov bo uvedla v zadevah drugih prijaviteljev na razpis, nima možnosti neposrednega vpliva prek pravnih sredstev, zato je smiselna njegova zahteva, naj mu toženka v teh postopkih prizna (vsaj) status stranskega udeleženca. Le na ta način bi namreč v nastali procesni situaciji lahko dosegel vpogled v upravni spis, kar je njegova temeljna procesna pravica, poleg tega pa bi mu omogočalo odločitev o tem, ali bo vložil tožbo v upravnem sporu.

12Kot že rečeno, mu namreč zgolj podatki, navedeni v njegovi odločbi, ne omogočajo navedbe kakršnihkoli razlogov v zvezi s temeljnim namenom javnega razpisa, namreč zagotavljanjem enakopravnosti med udeleženci. Po tem, ko je tožnik po povedanem na dva različna načina v skladu z ZUP skušal priti do podatkov, ki bi mu omogočili odločitev o smiselnosti vložitve tožbe zoper odločitev o njegovi prijavi za razpis, od njega po presoji sodišča ni mogoče zahtevati, da bi tožbo vložil brez navedbe teh podatkov, zgolj zato, da v upravnem sporu pride do njih. Tako ravnanje bi bilo tudi v nasprotju z razlogi za vložitev tožbe v upravnem sporu (27. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1) oziroma s predpisano vsebino tožbe (30. člen ZUS-1).

13Uspeh v tem upravnem sporu torej pomeni, da se bo tožnik lahko seznanil z relevantnimi podatki iz upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, v kateri bi mu morala biti po gornji obrazložitvi (najmanj) omogočena udeležba. Gre za temeljno procesno pravico, zato se sodišče niti ne spušča v nadaljnjo oceno, kako lahko ti podatki vplivajo na tožnikov pravni položaj, zgolj hipotetično, ne da bi se spuščalo v presojo dejanske izpolnjenosti zakonskih pogojev, pa omenja npr. možnost obnove postopka po 1. točki 260. člena ZUP.

14Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka, zato je v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani sklep odpravilo. V takem primeru sodišče po tretjem odstavku istega člena vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Iz navedb stranka ne izhaja, da je bilo med njima sporno dejansko stanje, tudi sicer pa odločitev v zadevi temelji izključno na razlagi pravnih norm. Sodišče je zato lahko odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).