VSK Sodba Cpg 3/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki znesek 3.588,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2019 dalje do plačila, poleg tega pa v 15. dneh tudi pravdne stroške v višini 269,00 EUR s pp. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 897,21 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2Zoper ugodilni del sodne odločbe in posledično izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je treba Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) šteti kot specialni zakon. Šele novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2B) je z določili 190.a člena in 193. člena tožeči stranki podelila širša upravičenja glede vrste zahtevkov, katere lahko uveljavlja zoper odgovornostne zavarovalnice. Vendar pa je v konkretnem primeru škodni dogodek nastal 22.8.2012, zato omenjene novele, ki je začela veljati šele s 1.1.2016, ni mogoče uporabiti. Če bi bila odločba o odmeri višine nadomestila za invalidnost v konkretnem primeru izdana pred 1.1.2016, bi sodišče gotovo tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pa je bila citirana odločba izdana kasneje, je po prepričanju sodišča prve stopnje zahtevek utemeljen. Različno obravnavanje istih zahtevkov, ob dejstvu, da so pravna razmerja dejansko začela nastajati po škodnem dogodku, in pred novelo ZPIZ-2B, ni sprejemljivo. Upoštevati je tudi treba, da škoda izvira iz zavarovalne pogodbe, ki je veljala v času nastanka prometne nesreče (22.8.2012).

3Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5S 1.1.2016 je začela veljati novela ZPIZ-2B, s katero je bilo dodano določilo 190.a člena ZPIZ-2 in spremenjeno določilo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2. Z uveljavitvijo te novele je tožeča stranka – ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu (ZOZP) – pridobila pravico zahtevati povrnitev celotnega zneska izplačanih nadomestil za invalidnost od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je bil zavarovanec tožene stranke L.R. s.p. 28.8.2012 soudeležen v prometni nesreči, v kateri je zavarovanec tožeče stranke B.M. utrpel telesne poškodbe (soodgovornost zavarovanca tožeče stranke pa je znašala 40 %). Tožeča stranka je svojemu zavarovancu izplačala zneske iz naslova nadomestil za invalidnost v letih 2016, 2017 in 2018 v skupni višini 5.980,80 EUR, pri čemer temeljijo ta plačila na odločbah o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost¹, ki so bile izdane po 1.1.2016.

7Praviloma zapade odškodninska obveznost s trenutkom nastanka škode (prvi odstavek 165. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), vendar ne prej, preden ni znan obseg škode in posledično velikost odškodninske obveznosti. Šele takrat lahko oškodovanec določno in konkretno postavi tožbeni zahtevek. Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja, pri čemer je za presojo, kdaj je nastalo pravno razmerje, pravno pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavke za nastanek tega razmerja. V konkretnem primeru se pri ugotavljanju škode, povzročene tožeči stranki, uporabljajo določbe OZ². V konkretnem primeru je resda prišlo do škodnega dogodka že v letu 2012, vendar pa je bila škoda znana šele ob izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, to je po 1.1.2016, ko je začela veljati novela ZPIZ-2B. Pravno dejstvo (škoda), ki je določeno kot predpostavka odškodninske odgovornosti, je torej nastalo šele po 1.1.2016, ko je bila izdana odločba, s katero je tožeča stranka priznala svojemu zavarovancu pravico do nadomestila za invalidnost. Iz tega razloga v konkretnem primeru ni mogoče slediti pritožbenemu očitku o nedopustnem retroaktivnem širjenju zavez tožene stranke, in sicer ne glede na to, da zaveza tožene stranke izvira iz zavarovalne pogodbe, ki je veljala v času nastanka prometne nesreče (22.8.2012).

8Iz tega razloga, in upoštevaje, da obravnavana pritožba same višine priznane škode ne izpodbija, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

¹ Konkretne odločbe o priznanju, prenehanju in preplačilih so eksplicitno razvidne iz alinej 1 do 8 točke 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² To vprašanje v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, zato pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2.