VSL Sodba in sklep II Cpg 787/2019

I. Pritožba proti sodbi se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba proti sklepu se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Toženka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 298,66 EUR, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111205/2016 z dne 2. 11. 2016 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, o pravdnih stroških pa ni odločilo. To je storilo s sklepom z dne 13. 9. 2019, s katerim je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 542,99 EUR s pripadki.

2V sodbi je pojasnilo, da tožnik zahteva plačilo dveh računov in sicer prvega v znesku 1.393,96 EUR, ki je zapadel v plačilo 7. 9. 2016, drugega pa v znesku1.131,32 EUR, ki je zapadel v plačilo 9. 10. 2016. Oba se nanašata na subvencionirano oskrbnino, ki jo je toženka, kot navaja tožnik, dolžna plačati na podlagi 28. člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju: ZVrt) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS). Povzelo je tudi navedbe toženke, da trditvena podlaga in predložene listine ne zadoščajo za ugotovitev višine subvencionirane oskrbnine.

3Odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje oprlo na spodaj ugotovljena dejstva in na določila 28. in 32. člena Zakona o vrtcih ter na določila 6., 24., 37., 49. in 50. člena ZUPJS. Vsebino vseh teh določil je v sodbi tudi povzelo.

4Ugotovilo je, (1) da niti tožnik niti toženka nimata dostopa do odločb centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) o znižanju oziroma višini subvencionirane oskrbnine za vrtce, (2) da tožnik v upravnem postopku nima možnosti sodelovati, lahko pa preko centralne zbirke podatkov vpogleda zgolj v bistvene sestavine odločbe (odstotek znižanja plačila, čas veljavnosti odločbe, občino zavezanko), (3) da lahko do teh podatkov dostopa tudi toženka, (4) da je tožnik toženki poslal vse potrebne podatke v zvezi s plačilom vrtca, (5) da ceno programa določa občinski predpis, ki je javno objavljen in toženki znan, (6) da pravdni stranki pogodbe nista sklenili, vendar je toženka ne glede na to ves čas (omenja se datum 2012) doslej enake račune plačevala, (7) da toženka ni navedla, v katere podatke sedaj dvomi, (8) da je iz zavrnitve računov (v prilogah A5 in A7) razvidno, da so bili zavrnjeni zgolj zneski obračunane rezervacije, (9) da toženka ni zatrjevala, da otroci ali vsaj eden od staršev, na katere se računi nanašajo, nimajo stalnega bivališča v Občini R., (10) da ni prišlo do nobenega dogovora o spremembi prakse med pravdnima strankama. Presodilo je, da je tožnik svoj zahtevek dokazal s specifikacijo za Občino R. za julij 2016, s kontno kartico tožene stranke za isto obdobje, z izpisi prometa izstavljenih računov za isto obdobje in z izpisi prometa na UJP in med drugim zavzelo stališče, da bi toženka lahko v postopku ugotavljanja pravice do znižanja uporabila položaj stranskega udeleženca in da je ta pravda nepotrebna (9. stran obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožbi toženke in odgovor tožnika

5Tako proti sodbi kot tudi proti sklepu se je toženka pravočasno pritožila. V obeh pritožbah je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V obeh pritožbah je predlagala enako in sicer, da naj pritožbeno sodišče „pritožbi v celoti ugodi in samo odloči o stvari, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (oziroma sklep) razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje“. V obeh pritožbah je priglasila tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

6V odgovoru na pritožbo proti sodbi pa je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbah

7Pritožbi nista utemeljeni.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

8Tožbeni zahtevek tožnika se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je ta gospodarski spor sodišče vodilo po tistih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki veljajo za spore majhne vrednosti (495. člen). Sodbo, izdano v takem postopku, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O tem sta bili v pravnem pouku izpodbijane sodbe obe pravdni stranki pravilno poučeni.

9O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe proti sodbi

10Del pritožbenih navedb predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja za pritožbeni navedb, (1) da bi bilo le na podlagi relevantnih odločb CSD možno preveriti ali so navedbe tožnika po višini utemeljene in (2) da zato, ker pribave teh odločb tožnik ni predlagal, tožbenega zahtevka po višini ni dokazal. Kot je pojasnjeno zgoraj, pa z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga v sporih majhne vrednosti ni mogoče uspeti.

11S pritožbeno navedbo, da tožbenega zahtevka ni možno preizkusiti, pritožnica ne izpodbija sodbe, pač pa nasprotuje tožbenim navedbam. Zato so te pritožbene navedbe neupoštevne.

12Stališče sodišča prve stopnje, da je „tožena stranka imela možnost preveriti podatke in kolikor bi se želela ubraniti plačila, bi morala konkretno in specificirano ugovarjati posameznemu dejstvu, navedenemu v specifikaciji“, pomeni pravilno uporabo 212. člena ZPP. Po tem določilu mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ob sklicevanju na zgoraj citirana določila 49. in 50. člena ZUPSJ, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da lahko izplačevalci javnih sredstev vpogledajo v Centralno zbirko podatkov, pomembnih ob uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Če toženka meni, da tožnik z listinami, ki jih je predložil ni izkazal višine, je ona tista, ki bi morala navesti in dokazati, v katerem delu je tožbeni zahtevek po višini pretiran. Sicer pa ta pritožbena navedba ne pomeni uveljavljanja dovoljenih pritožbenih razlogov.

13Po določilu zadnjega odstavka 28. člena Zakona o vrtcih (ZVrt) občina ustanoviteljica z vrtcem sklene pogodbo o financiranju. Vsebino te pogodbe določajo tista določila ZVrt, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da z listinami tožnik ni dokazal temelja.

14Tožnik sicer ni zatrjeval, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, toženka pa ne, da zato, ker ta ni bila sklenjena, tožniku ničesar ne dolguje. Sicer pa je po prepričanju pritožbenega sodišča določilo iz zadnjega odstavka 28. člena ZVrt v zakonu zapisano v izogib dilemi glede pristojnosti upravne ali sodne poti v primerih, ko pride do spora med vrtci in občinami. Svoje zakonske obveznosti subvencioniranja vrtcev se zato toženka, če so pogoji izpolnjeni, ne more izogniti, tudi če pogodba ni sklenjena, saj vsebino take pogodbe determinirajo določila citiranih zakonov in ustrezni sklepi CSD. Ne drži pritožbeno stališče, da zavzeto stališče sodišča prve stopnje pomeni, da toženka ne more ugovarjati izstavljenim računom, pa čeprav upravičeno. Dejstvo, da je vtoževana računa toženca zavrnila, še ne pomeni, da je to storila upravičeno¹.

15Zakaj toženka meni, da lahko odkloni subvencijo, ki jo mora po zakonu zagotavljati, če vrtcu ne izda soglasja za obračun rezervacije, v pritožbi ni pojasnila. Če pa meni, da to ni njena zakonska dolžnost zato, ker bi jo morala zagotavljati druga občina, bi pa morala konkretno navesti, za katere otroke, ki jih je tožnik naštel v tožbi, to ne velja. Tega pa s pritožbenim zatrjevanjem, da je tožnik predložil prazen obrazec (za napoved rezervacije) ni storila.

16Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti sodbi ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev in drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbi proti sklepu

17Kot rečeno, je sodišče prve stopnje zato, ker je izpodbijano sodbo izdalo izven naroka, o stroških postopka odločilo naknadno. S sklepom z dne 13. 9. 2019 je toženko obvezalo k plačilu tožnikovih stroškov v znesku 592,99 EUR. Zato je v pritožbi proti sklepu navedena napačna vrednost spornega predmeta (2.695,28 EUR).

18V pritožbi toženka niti z besedo ni oporekala pravilnosti izpodbijanega sklepa. Pritožba je sicer izjemno obsežna, vendar z njo toženka ne izpodbije izpodbijanega sklepa, pač pa sodbo. Zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj uradni preizkus tega sklepa. Ker ob tem ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

19Odločitev o pritožbenih stroških vsake od strank je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Za sestavo odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 600 točk po Odvetniški tarifi (240,00 EUR), kar upoštevajoč 2 % materialne stroške in 22 % DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 298,66 EU.

¹ Niti v zavrnitvi z dne 9. 8. 2016 (A5 in A6) niti v tisti z dne20. 9. 2016 (A7) ni navedeno, na katere otroke, ki da ne živijo v občini R., se zavrnitev nanaša.