24. člen ZUPJS

Toženka bi morala znižanje plačila vrtca za drugega otroka v smislu delne oprostitve plačila uveljavljati pred CSD, ki o tem ne odloča (kot tudi ne vrtec) po uradni dolžnosti, saj je tudi delna oprostitev plačila vrtca vezana na odločbo CSD in je vrtec ne more upoštevati avtomatično. Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, med njimi tudi pravice do subvencioniranja plačila vrtca, gre za sistemsko ureditev, pri čemer mora biti o pravici oziroma pravnem razmerju glede plačila staršev za vrtec, ki ima sicer podlago v materialnem predpisu, odločeno z odločbo. Da se upravičencu prizna določena pravica, mora biti ta uveljavljena in o njej posledično tudi odločeno. Pravico je treba uveljavljati pred CSD in posamezniku ne pripada že na podlagi zakona, prav tako je vrtec ne more in je ni dolžan upoštevati na podlagi zakona. Ne v ZUPJS ne v ZVrt ni določeno, da se ta pravica upošteva sama po sebi, temveč jo je treba uveljavljati po za to predpisanem postopku, četudi gre za birokratsko delo.

Za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb je bistven odgovor na vprašanje, ali so bili pri odločanju o upravičenosti do otroškega dodatka in znižanem plačilu vrtca po 1. 5. 2019 pravilno upoštevani dohodki iz predpreteklega leta (2017) ter fiktivni dohodek iz tekočega leta. Zaradi prenehanja prejemanja periodičnega dohodka in uporabe podatkov iz predpreteklega leta ni podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a, da se kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače, če je oseba dejavnost šele začela opravljati (1. odst.), ta pa lahko izpodbija zakonsko domnevo tako da dokazuje, da je dohodek iz dejavnosti različen od 75 % bruto minimalne plače (2. odst.). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega, da toženka ni imela podlage za uporabo 14. člena ZUPJS-a (17. točka obrazložitve). Ni logično niti ni z ničemer izkazano, da bi tožnica kmetijsko dejavnost, na podlagi katere je bila obvezno socialno zavarovana od 1. februarja 2016 dalje, pričela opravljati šele leta 2019. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo pravil o spremembi vrst

Pritožnica pravilno poudarja, da bi pri razvrščanju v dohodkovne razrede morali biti upoštevani dohodkovni razredi iz Odredbe o uskladitvi mej dohodkov za letne pravice za leto 2019, veljavne na dan izdaje prvostopenjske odločbe 1. 2. 2019. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

Dokazni predlog z zaslišanjem prič ob nejasnih, dvoumnih oziroma nasprotujočih si trditvah ima zgolj značaj informativnega dokaza. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko takšnega dokaza ni izvajalo. Tožeča stranka zatrjuje kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.

Ker družino sestavljajo tri osebe, znese povprečni mesečni dohodek na osebo na podlagi 20. člena ZUPJS 869,60 EUR, oziroma 87,71 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR. To pa pomeni, da je bila tožnica na podlagi 24. člena ZUPJS zakonito razvrščena v 8 dohodkovni razred, za katerega je določeno 66 % plačilo staršev od cene programa vrtca, ko znaša povprečni mesečni dohodek na osebo nad 82 do 99 % neto povprečne plače.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožničinem primeru do prenehanja zunajzakonske skupnosti prišlo najkasneje v sredini leta 2010 in zato bivšega tožničinega zunajzakonskega partnerja ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja. Zato je sodišče prve stopnje odločbo v tem delu utemeljeno utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, torej da v novem postopku določi višino plačila za program vrtca.

Po 31. členu ZUPJS je center za socialno delo pooblaščen , da lahko v izjemnih primerih pri določitvi znižanega plačila vrtca poleg dohodkovnega položaja upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb, če bi plačilo vrtca ogrozilo njihovo socialno varnost, in lahko določi nižje plačilo, kot ga predpisuje 24. člen ZUPJS. Takšno dejansko stanje pri tožnici ni podano, saj plačilo 66% cene programa vrtca, kljub plačevanju najemnine za stanovanje glede na dohodkovni položaj družine, ne ogroža njene socialne varnosti.

Za tožnikovo ženo, ki v letu 2012 ni imela dohodkov, ima pa jih v letu 2013, se na podlagi 3. odstavka 15. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev upoštevajo njeni tekoči dohodki iz leta 2013, ustrezno preračunani na raven preteklega leta 2012. Za tožnika pa se kljub temu, da je zaradi invalidske upokojitve prenehal prejemati plačo, po 1. odstavku 15. člena ZUPJS lahko upošteva le plača iz leta 2012. Za upoštevanje invalidske pokojnine, kot tekočega dohodka iz leta 2013, v obravnavanem obdobju v ZUPJS ni bilo podlage. Šele s 5. členom ZUPJS-C, na katerega se je zmotno oprlo sodišče prve stopnje, je bil 15. člen ZUPJS spremenjen in dopolnjen tako, da v kolikor pride do spremembe vrste periodičnega dohodka, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več ali prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov. Ker so bili v predsodnem postopku upoštevani napačni dohodki družine, je sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno uprav

Upoštevaje opisano zakonsko ureditev in glede na to, da tožnik ni izkazal morebitnega pogodbenega dogovora, da je za uveljavitev pravice do delne oprostitve plačila za drugega otroka dolžan predložiti odločbo CSD, je utemeljeno pritožnikovo stališče, da lahko v tem postopku, sklicujoč se na četrti odstavek 32. člena ZVrt, uspešno ugovarja, da je upravičen do delne oprostitve plačila.

Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.

Z 78. členom ZUJF je bil 4. odstavek 32. člena ZVrt-D spremenjen tako, da se plačilo staršev za vrtec določi v skladu z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Določil je, da starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % obveznosti, določene v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker je ZUJF pričel veljati 31. 5. 2012, je tega dne pričel veljati tudi spremenjeni 4. odstavek 32. člena ZVrt-D. Pomeni, da dejansko ni bilo razlogov za postopanje po 67. členu ZUP-a v zvezi z zahtevo vlagateljice, vloženo 27. 12. 2011, za oprostitev plačila vrtca za drugega otroka zgolj zato, ker ni bila izpolnjena IV. točka vloge (o premoženju, ki ni razvidno iz uradnih evidenc). O tožničini vlogi je bilo v obravnavanem predsodnem postopku potrebno odločati po vsebini. Pooblaščeni organ je bil že v predsodnem upravnem postopku med drugim dolžan zavzeti materialnopravno stališče do veljavnega 4. odstavka 32. člena ZVrt-D vse do vključno 30. 5. 2012 ter pomena pričetka

Glede na tožnikovo uvrstitev v dohodkovni razred je tožena stranka pravilno odločila o tožnikovi zahtevi za znižanje plačila vrtca. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna plačilo za program vrtca za otroke v nižji višini cene programa, ni utemeljen.

Ker tožnica v preteklem letu ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino, kar izhaja iz uradne evidence DURS (potrdila), ji ni bila izdana odločba o dohodnini. Zato je nepravilna odločitev tožene stranke, ki je pri odločanju o upravičenosti do znižanja plačila vrtca upoštevala dohodke iz odločbe o odmeri dohodnine iz predpreteklega leta. Zakonsko določilo, po katerem se pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine (2. odst. 15. čl. ZUPJS), je namreč potrebno razumeti tako, da se primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi Davčna uprava RS, ne glede na to, ali so podatki razvidni iz odločbe, ali pa iz potrdila o izplačanih dohodkih iz uradnih evidenc DURS. Šele nato se uporabijo podatki iz uradnih evidenc centrov za socialno delo in drugih upravljalcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oz. pravicah iz javnih sredstev.

Ker tožnica v tekočem in preteklem letu ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino, odločitev tožene stranke, ki je pri izračunu plačila za vrtec upoštevala dohodke iz predpreteklega leta, torej dohodke prejete iz naslova dela preko študentskega servisa, ni pravilna. Pri določitvi dohodka v letu 2010 je zato potrebno upoštevati otroški dodatek, denarno socialno pomoč in preživnino ter upoštevaje, da gre za dve osebi izračunati, da dohodek na eno osebo znaša 231,11 EUR, kar predstavlja 23,90 % neto povprečne mesečne plače v RS. Upoštevaje 24. člen ZUPJS je tako tožnico potrebno razvrstiti v II. dohodkovni razred (nad 18 % do 30 %), kar pomeni, da tožnica plača zgolj 10 % cene programa vrtca in ne 30 %, kot je to določila tožena stranka.