VSL Sodba I Cp 2328/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik mora tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279 EUR v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da toženec prekliče posamezne konkretne izjave, ki jih je dal tekom kazenskega postopka zoper njega (podrobnosti glede tega, kako ga je spolno zlorabljal in mu dajal drogo), ter da mu plača en evro odškodnine. Tožnika je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov toženca v proračun RS.

2Tako je odločilo, ker je presodilo, da pravnomočna kazenska obsodba, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivih dejanj na škodo tožnika, obsega ravno dejanja, ki so predmet za tožnika spornih toženčevih izjav.

3Zoper sodbo se je pritožil tožnik, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo oz. razveljavitev. Nasprotuje stališču sodišča, da je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, saj trdi, da sporne izjave niso bile predmet kazenskega postopka in da jih ima zato pravico presojati civilno sodišče. Tožnik trdi, da mu je to pravico neutemeljeno odreklo, ker ni zaslišalo niti njega niti prič niti ni postavilo izvedenca, kar vse je predlagal. Meni, da je sodišče storilo kršitve iz 8., 14., in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da je kršilo 2., 14. ter 23. čl. Ustave RS in 6. čl. ESČP (verjetno misli EKČP; Evropske konvencije za človekove pravice). Kršilo naj bi tudi 14. čl. ZPP, saj ta ne določa vezanosti na kazensko sodbo v primeru, kot je ta. Trdi, da toženčeve izjave o njem niso zaobjete s kazensko sodbo, o tem pa v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov (katere so in katere ne). Navaja, da je dajal toženec izjave tudi na družabnih omrežjih in pred znanci ter prijatelji, tako da te niso bile evaluirane s strani sodišča. Nato se sklicuje na pravico do enakega obravnavanja, ki da naj bi mu bila kršena, v povezavi z veljavnimi dokaznimi standardi in dokazno stisko. Navaja, da toženec in njegov pooblaščenec na zadnji narok nista pristopila, zato bi bilo treba šteti, da sta umaknila dokazne predloge in tudi toženčevih stroškov ne bi smelo priznati. Nato očita, da je sodišče ravnalo arbitrarno in da ni bilo nepristransko, pa tudi naj ne bi bil ohranjen videz nepristranskosti. Omenja institut izločitve sodnika. Odločitev se mu zdi krivična in pristranska, omenja, da je brezposeln in zadolžen.

4Toženec je na pritožbo obrazloženo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom.

5Pritožba ni utemeljena.

6Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7Glede očitkov kršitve ustavnih in konvencijskih pravic je treba pritožniku najprej povedati, da pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti), in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP ni v neskladju z ustavo in tudi nima praznine. Očitki kršitve postopka se morajo torej konkretizirati glede na veljavni zakon; kršitev človekovih pravic procesne narave je mogoče subsumirati in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinskih pa kot kršitev materialnega prava.

8Izpodbijana sodba sicer nima (konkretno) očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Tožnik je imel tudi vse možnosti obravnavanja, tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so mu bile vse vloge nasprotnika, povabljen je bil na narok. Po načelu ekonomičnosti pa sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo nerelevantnih dokazov. Zato tudi kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni bila storjena. Očitka kršitve po 15. tč. istega določila, ki je v tem, da sodišče zagreši neskladje med tem, kaj je navedeno v sodbi o listinah, in med listinami samimi, pritožnik ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa te kršitve tudi ne zaznava. Konkretnejši odgovor na ta očitek zato ni možen.

9Pavšalne in delno nerazumljive so pritožbene navedbe o krivičnem in pristranskem sojenju in o izločitvi sodnice. Tožnik izločitve sodnice ni predlagal, na ostale pavšalne kritike pa tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.

10Tudi ni razumljivo, na kaj meri pritožnik, ko omenja previsok dokazni standard oz. dokazno stisko. Tega ne pojasni, pritožbeno sodišče pa ne vidi, glede česa naj bi se tožnik znašel v dokazni stiski in bi mu bil naložen previsok dokazni standard.

11Pravna podlaga in izhodišče v tej zadevi sta dve medsebojno povezani pravili Obligacijskega zakonika (OZ): vsakdo sme zahtevati, da se odstranijo posledice dejanja, s katerim se krši njegova osebnostna pravica (zadevno relevantni del 1. odst. 134. čl.), in kadar gre za kršitev takšne pravice, se lahko na stroške oškodovalca odredi med drugim to, da mora „preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino“ (178. čl.).

12Pravica do časti in dobrega imena je tipična osebnostna pravica. Prekrši se mdr. z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti.¹ Da bi tožnik uspel, bi moral torej dokazati, da so dejstva, ki jih je izjavljal toženec, neresnična, in da so taka, ki škodijo njegovemu dobremu imenu oz. časti.

13Predmet presoje so toženčeve izjave, ki jih je podal v ovadbi zoper tožnika in na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi X Kpr .../2017. Pritožnikova navedba, da je toženec izjave, ki so predmet tožbenega zahtevka, dajala tudi izven sodnega kazenskega postopka, so nedovoljena pritožbena novota (337. čl. ZPP), ki pa je tudi v nasprotju s tem, kar je sam navedel v tožbi in kasnejših vlogah, kjer izrecno in zelo natančno povzema toženčeve izjave iz ovadbe ter njegovega zaslišanja.

14Pred očmi je treba imeti najprej to, da se učinek izjave priče konzumira v tistem postopku, v katerem je bila dana. Gre namreč za dokaz, s katerim se ugotavlja resničnost pravno pomembnih dejstev v konkretnem postopku. Sodišče v tistem sporu oceni, ali je neka izjava prepričljiva in verodostojna. Smisel in sploh možnost preklicevanja izjave neke priče (oškodovanca), ki jo je bila že podala v nekem sodnem postopku, je zato skrajno omejen, tožnik pa v svojem zahtevku niti ne izrazi, na kakšen način zahteva, da toženec te izjave prekliče. Preklical bi jih namreč lahko le v tistem postopku, če bi denimo še trajal ali bil obnovljen.

15Tožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K .../2017 z dne 23. 10. 2018, ki je pravnomočna, spoznan za krivega kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, omogočanja uživanja prepovedanih drog, neupravičene proizvodnje in prometa s prepovednimi drogami, spolne zlorabe slabotne osebe, hude telesne poškodbe in neupravičenega slikovnega snemanja. Oškodovanec je bil toženec (ta je bil s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo). Vsa omenjena tožnikova kazniva dejanja so konkretno opisana v točkah I. do VI. na straneh 2 - 4 omenjene sodbe, kar ni sporno in za kar ni potrebe, da se v tej sodbi ponavlja. Jedro vseh kaznivih dejanj tožnika je, da je toženca, ki je duševno bolna oseba, drogiral in ga spolno zlorabljal sam in ga izkoriščal za prostitucijo, ga pretepal, poniževal, se nad njim izživljal, ga žalil in ga brez njegovega soglasja snemal.

16Sodišče prve stopnje je v pravilnem kontekstu presodilo svojo vezanost na pravnomočno kazensko sodbo zoper tožnika. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede na navedeno zgoraj (tč. 15) je tožnik tisti, ki bi moral konkretno navesti, pojasniti in dokazati, katere konkretne sporne izjave se ne nanašajo na posamezna konkretna kazniva dejanja, ki jih je storil na toženčevo škodo. Na prvi pogled je namreč očitno, da se te izjave nanašajo prav na kazniva dejanja, za katera je bil tožnik obsojen, kar izhaja tudi iz njegovega lastnega ravnanja: tožencu v obravnavani tožbi očita kaznivo dejanje lažne ovadbe. Vendar pa se toženčeva ovadba ni izkazala za lažno, prav nasprotno. Tožnik je bil na njeni podlagi spoznan za krivega kaznivih dejanj, kot je navedeno zgoraj. Evidentno je torej, da so bile vse za tožnika v tem postopku sporne toženčeve izjave dane pri obrambi njegovih lastnih pravic. Protipravnost v toženčevem ravnanju torej ni podana.

17Pravilna in zakonita je tudi odločitev o stroških postopka. Drži, da toženec ni pristopil na zadnji narok za glavno obravnavo in tam priglasil stroškov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bilo dolžno po uradni dolžnosti upoštevati toženčeve stroške, ker je imel ta brezplačno pravno pomoč. Pritožnik se s temi argumenti, ki so natančneje obrazloženi v tč. 19 na str. 14 izpodbijane sodbe, ne sooči, pač pa jih enostavno prezre.

18Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, tožencu pa povrniti stroške za odgovor nanjo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 375 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 2% materialnih stroškov in DDV, skupaj 279 EUR. Priznane stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana, 1. knj., str. 779, s sklicevanjem na A. Finžgarja.