VSRS Sodba VIII Ips 61/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 690,17 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 21. 3. 2016 in 13. 4. 2016, tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine po pokojnem možu F. V. od 19. 3. 2015 dalje in odmero pokojnine naložilo toženi stranki. S posebnim sklepom je toženi stranki naložilo povrniti stroške postopka tožnice. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica ob smrti moža preživljala njegovo hčerko, ki je upravičena do družinske pokojnine, zato ima tožnica pravico do vdovske pokojnine po določbi 3. alineje prvega odstavka 53. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Dolžnost preživljanja je ugotovilo tudi na podlagi 220. člena Porodničnoga zakona Federacije BiH, ki ga je uporabilo glede na določbo 44. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek skupaj z zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Obrazložilo je, da je tožena stranka pravilno zavrnila tožničino zahtevo, saj je bila tožnica hčerki preminulega moža mačeha, zakon pa v določbi 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 govori le o otrocih vdove. Ker pa ima tožnica pastorko, do vdovske pokojnine ni upravičena.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 86/2019 z dne 8. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali ima tožnica v okoliščinah konkretnega primera pravico do vdovske pokojnine.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Stališče sodišča druge stopnje postavlja v neenak položaj biološke otroke s pastorki. Ni treba, da bi šlo za skupnega otroka vdove in umrlega. Pomembna je določitev dolžnosti preživljanja, ne pa sorodstvena vez med vdovo in osebo, ki jo mora vdova preživljati. Razlikovanje glede na to, v kakšni sorodstveni povezavi sta vdova in otrok, ni stvarno utemeljeno, zato povzroča nedovoljeno neenakopravno obravnavanje. Namen zakona je zagotovitev socialne varnosti nepreskrbljenih družinskih članov umrlega. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno presodilo, da pri vprašanju glede dolžnosti preživljanja ne gre za spor z mednarodnim elementom.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena ( 371. člen ZPP).

8Tožnica v reviziji uveljavlja med drugim tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar glede tega revizija ni bila dopuščena. Zato revizijsko sodišče teh revizijskih razlogov ni presojalo.

9Tožnica je dne 1. 4. 2015 vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po možu F. V., ki je umrl ... S pokojnim možem ni imela skupnih otrok, je bila pa najmlajša hči moža A. V. (rojena ...) ob njegovi smrti še mladoletna. V času moževe smrti so živeli kot družina v BiH. Mati za A. V. že pred smrtjo očeta ni skrbela in je ni preživljala. Ne ve se, kje sploh prebiva. Tožnica pa je skrbela za hčer pokojnega moža. Bili sta tudi čustveno navezani. Tožnica je bila z odločbo Centra za socialno delo Živinice z dne 16. 4. 2015 postavljena za njeno skrbnico. Hčeri umrlega A. V. je bila priznana pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu F. V.

10V obravnavani zadevi je sporno priznanje pravice do vdovske pokojnine z vidika pogojev za pridobitev te pravice na strani vdove (3. alineja prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2), medtem ko pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic niso sporni (52. člen ZPIZ-2).

11Pravica do vdovske pokojnine je skupaj s pravico do družinske pokojnine umeščena v VI. poglavje tretjega dela ZPIZ-2 z naslovom pravice za primer zavarovančeve smrti. Te pravice torej predstavljajo uresničitev zavarovalnega primera smrti zavarovanca, zakon pa za upravičence iz tega zavarovalnega primera predvideva posameznike z najožjimi sorodstvenimi oziroma svaštvenimi vezmi s pokojnim zavarovancem oziroma uživalcem pravic (53. in 55. člen). Zakonsko določena pravica upravičencev je izvedena iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pokojnega zavarovanca (če je bil še aktiven zavarovanec in so se še vplačevali prispevki na tej podlagi) oziroma uživalca (če je tedaj že užival pravice na podlagi preteklega zavarovanja). Tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 določa, da lahko vdovsko pokojnino uveljavi vdova ali vdovec umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če ji (mu) je po njegovi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, vdova oziroma vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja.

12Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča druge stopnje glede razlage pojma otrok iz 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da so otroci po tej določbi le otroci vdove/vdovca oziroma otrok, ki ga je imela skupaj s pokojnim možem. Po stališču sodišča druge stopnje vdova po pastorku ni upravičena do vdovske pokojnine, četudi bi bil pastorek upravičen do družinske pokojnine in bi ga morala vdova preživljati po smrti zavarovanca oziroma uživalca.

13Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vdova upravičena do vdovske pokojnine, če ji je ostal po smrti zavarovanca oziroma uživalca otrok le tega – ne glede na to, ali je skupni otrok ali le njegov - če ima ta otrok pravico do družinske pokojnine in ima vdova do njega dolžnost preživljanja.

14Sodišče druge stopnje je napačno izhajalo iz zelo ozke in izolirane jezikovne razlage 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, iz katere bi sicer lahko sledilo, da zakon priznava pravico do vdovske pokojnine le za primer, če gre za otroka vdove ob pogoju, da ga je umrli zavarovanec preživljal do svoje smrti (prvi odstavek 55. člena ZPIZ-2), ne pa otroka umrlega zavarovanca ali uživalca pravic. Vendar takšna razlaga ni logična, saj bi bila po njej do vdovske pokojnine upravičena vdova, ki bi imela svojega otroka (niti ne skupnega z umrlim), ki je v odnosu do umrlega pastorek, medtem ko dolžnost preživljanja otroka umrlega (ki ne bi bil skupen z vdovcem/vdovcem) pravice do vdovske pokojnine ne bi omogočila. Ker gre pri vdovski pokojnine za izvedeno pravico iz zavarovanja umrlega, bi bila taka razlaga zakona v nasprotju s sistemskim privilegiranim obravnavanjem sorodstvenih vezi v primerjavi s svaštvenimi vezmi in naravo izvedenosti pravice iz zavarovanja umrlega¹, ki je običajno bolj zainteresiran za položaj svojega sorodnika kot svaka. Takšna razlaga pojma otrok je tudi v nasprotju s siceršnjo uporabo tega termina v VI. poglavju tretjega dela ZPIZ-2. Iz sistematike preostalih določb v tem poglavju jasno izhaja, da v primeru, ko zakon govori o otrocih, s tem naslavlja otroke umrlega zavarovanca oziroma uživalca (prvi odstavek 55. člena ZPIZ-2, prvi odstavek 57. člena ZPIZ-2).

15Revizija utemeljeno opozarja tudi na socialno-varnostni okvir instituta vdovske oziroma družinske pokojnine in vprašanje nedovoljene neenakopravne obravnave. Pravica do vdovske oziroma do družinske pokojnine varuje gmotni položaj posameznikov, ki so bili v času smrti umrlega z njim v družinsko pravni povezavi, ki je lahko vsebovala tudi njegovo dolžnost preživljanja. Čustvena in ekonomska povezanost umrlega z upravičenci se po njegovi smrti odrazi v pravici socialne varnosti, ki je izvedena iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja umrlega. Če je bil dolžan umrli preživljati otroke že ob svoji smrti in je ta dolžnost sedaj le še na vdovi, potem se mora gmotni položaj tega otroka in njegove mačehe in hkrati vdove v okviru sistema obveznega zavarovanja primerno varovati. Zakon tako v 3. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 varuje interese družinske skupnosti kot celote, saj ob priznanju družinske pokojnine za otroka določa tudi pokojnino za vdovo/vdovca. Slednja pravica je priznana pod razveznim pogojem. S prenehanjem otrokove pravice do družinske pokojnine ali s prenehanjem dolžnosti preživljanja otroka s strani vdove, preneha tudi pravica do vdovske pokojnine. Pravica do vdovske pokojnine tako ni vezana in izpeljana le iz položaja umrlega zavarovanca oziroma uživalca, temveč je zaradi varovanja družinske skupnosti vezana tudi na položaj drugega upravičenca do pravice iz naslova zavarovanja za primer smrti iz te iste družine.

16Za neenako obravnavo vdove pri priznanju pravice do vdovske pokojnine glede na dejstvo, ali gre za skupnega otroka vdove in umrlega ali pa le za otroka umrlega, ni razumno utemeljenega razloga, če je vdova v obeh primerih dolžna preživljati otroka, ki mu je priznana pravica do družinske pokojnine. Zato mora biti ta enako obravnavana pri priznanju pravice do vdovske pokojnine, ne glede na to, ali gre za skupnega otroka ali le za otroka umrlega. Če dolžnost preživljanja obstoji ob priznani pravici do družinske pokojnine tega otroka, potem je tudi vdova upravičenka do vdovske pokojnine po umrlem.

17Revizija utemeljeno navaja, da sodišče druge stopnje zmotno ni uporabilo določbe prvega odstavka 1. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP), ki določa, da ta zakon vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom. Po določbi 44. člena ZMZPP se presoja obveznost preživljanja med krvnimi sorodniki, razen za starše in otroke, ali obveznost preživljanja sorodnikov v svaštvu po pravu države, katere državljan je sorodnik, od katerega se zahteva preživljanje. V obravnavani zadevi sta tako vdova kot hči umrlega državljanki BiH in tam obe tudi stalno prebivata. Zato je treba uporabiti tujo zakonsko ureditev glede dolžnosti preživljanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi kolizijskega pravila pravilno ugotovilo obstoj dolžnosti preživljanja hčerke umrlega s strani tožnice, saj je v skladu z določbo 44. člena ZMZPP v zvezi z določbo 220. člena Porodničnoga zakona Federacije BiH tožnica kot žena umrlega dolžna preživljati svojo pastorko (hčer umrlega zavarovanca), za katero ne skrbi nihče drug.

18Ker je tožnica dolžna preživljati otroka umrlega, ki mu je priznana pravica do družinske pokojnine, je upravičena do vdovske pokojnine v skladu z določbo 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2.

19Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je odločilo enotno s sodbo, saj je odločitev o stroških postopka, če je o njih odločeno hkrati s sodbo, del te iste sodbe (četrti odstavek 163. člena ZPP).

20Glede na uspeh z revizijo mora tožena stranka tožnici povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Potrebni pravdni stroški tožnice so stroški zastopanja po odvetniku: odgovor na pritožbo 375 točk (4. točka tar. št. 15 Odvetniške tarife, OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na to storitev, upoštevajoč vrednost točke v času odločanja sodišča druge stopnje 0,459 EUR. Potrebni pravdni stroški revizijskega postopka so stroški zastopanja po odvetniku glede sestave predloga za dopustitev revizije 375 točk (7. točka tar. št. 15 OT) in revizije 450 točk (6. točka tar. št. 15), oziroma upoštevajoč še 8. točko tar. št. 15 OT, skupaj 637,50 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na to storitev, ob vrednosti točke v času odločanja revizijskega sodišča 0,60 EUR. Priznani stroški postopka tožeče stranke ob vrednosti točke 0,459 EUR tako znašajo 214,19 EUR za stroške pritožbenega postopka in 475,98 EUR za stroške revizijskega postopka, skupno torej 690,17 EUR, kar ji mora povrniti tožena stranka.

21Vrhovno sodišče je v sestavi, razvidni iz uvoda te sodbe, odločitev sprejelo soglasno.

¹ V VI. poglavju ZPIZ-2 je to razvidno še iz določb prvega odstavka 55. člena in 58. člena. Dejansko zakon pri pravicah za primer zavarovančeve smrti iz naslova svaštva predvideva poleg zakonca (vdove oz. vdovca) le pastorka.