52. člen ZPIZ-2

Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.

Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, kar je ključno. Samo dejstvo, da je bil umrli zavarovanec uživalec predčasne pokojnine po odločbi bosanskega nosilca obveznega zavarovanja, ne pomeni izpolnjenost pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz 52. člena ZPIZ-2.

Pri priznanju pravice do družinske pokojnine je ob izpolnjevanju pogojev na strani umrlega zavarovanca, potrebno izpolnjevati pogoje tudi na strani zavarovanega družinskega člana (52. in 55. člen ZPIZ-2). Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da so bili na strani umrle zavarovanke izpolnjeni zahtevani pogoji, neizpolnjen pa je zahtevani pogoj na strani tožnika.

Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.

Ni sporno izpolnjevanje starosti oziroma pokojninske dobe tožnice kot vdove po pokojnem zavarovancu, temveč izpolnjenost pogoja minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 na strani pokojnega zavarovanca, tega pa tožničin pokojni mož ne izpolnjuje.

Tožnica je kot razlog za obnovo postopka navajala, da se ji je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo ter da jo je pokojni mož s svojim zaslužkom vzdrževal do smrti. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in s čemer pritožbeno sodišče soglaša, v tem primeru niso izpolnjeni obnovitveni razlogi, določeni v 260. členu ZUP, saj tožnica ni navedla nobenih novih dejstev ali ponudila novih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče predlogu za obnovo postopka, ugoditi. Ne gre namreč niti za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi pripeljali do drugačne odločitve.

Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so javnopravne narave in določbe ZPIZ-2 kogentnega značaja, zato pravice niti ob pomanjkanju enega dne pokojninske dobe ni dopustno priznati.

Pogoji na strani umrlega zavarovanca, to je pokojnega tožničinega moža, niso bili izpolnjeni in tožnica kot vdova umrlega zavarovanca po prvem odstavku 52. člena ZPIZ-2 že samo iz tega razloga ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.

V obravnavani zadevi se ni spremenila dolžina 6 let, 8 mesecev in 7 dni pokojninske dobe, ki jih je do smrti dopolnil pokojni zavarovanec. Kot je bilo tožnici temeljito pojasnjeno v vseh dosedanjih predsodnih in sodnih postopkih, ki so že pravnomočno zaključeni, bi moral pokojni mož do svoje smrti dopolniti najmanj 12 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Le če bi bili izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca, določeni v 52. členu ZPIZ-2, bi tožnica kot vdova lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine, če bi hkrati tudi sama izpolnila pogoj predpisane starosti.

Ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru vloga za priznanje pravice do družinske pokojnine v predsodnem postopku vložena 17. 2. 2020 je pravilno presojeno, da je mogoče tožnici pokojninsko dajatev zakonito izplačevati šele od 1. 9. 2019 dalje. Torej v skladu s 3. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pokojni tožničin mož v Sloveniji ni bil uživalec pravic iz obveznega zavarovanja, dopolnil pa je tudi le 3 leta, 6 mesecev in 6 dni pokojninske dobe, zaradi česar v obravnavani zadevi zakonsko določeni pogoji na strani pokojnega tožničinega moža A.A. za priznanje pravice do vdovske pokojnine niso izpolnjeni. Že iz tega razloga, ker niso izpolnjeni pogoji na strani pokojnega zavarovanca, tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati na podlagi določbe 52. člena ZPIZ-2. Izpolnjeni pa niso niti pogoji za uporabo prehodne določbe 392. člena ZPIZ-2, na podlagi katere je odločilen datum nastanka zavarovalnega primera, torej smrti zavarovanca oziroma uživalca pravic. Tožnico je ob smrti pokojnega moža dopolnila le 31 let starosti.

Skupna pokojninska doba na strani umrlega zavarovanca nesporno znaša 10 let 7 mesecev in 23 dni.1 Pravilna je ugotovitev sodišča, da umrli zavarovanec ob dejstvu, da ni bil uživalec predčasne starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zaradi neizpolnitve pogojev iz 27. člena ZPIZ-2 ni izpolnjeval niti pogojev za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Na tej podlagi so tako nerelevantna vsa nadaljnja presojanja o izpolnjenosti pogojev na strani tožeče stranke, saj morajo biti primarno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca.

Ker ni medicinske dokumentacije, ki bi objektivizirano izkazovala tožničino popolno nezmožnost za delo ob moževi smrti, ali da bi to postala v enem letu od njegove smrti, niti na dan smrti zavarovanca ni izpolnila predpisane starosti, je sodišče pravilno presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

Pravilna je ugotovitev sodišča, da umrli zavarovanec, ob dejstvu, da ni bil uživalec predčasne starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja, prav tako ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja ter zaradi neizpolnjevanja pogojev določenih v 27. členu ZPIZ-2, ni izpolnjeval niti pogojev za pridobitev pravice do starostne predčasne ali invalidske pokojnine.

Tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca ni upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ne glede na zatrjevano nezmožnost za delo, svojo starost in socialne okoliščine. Pritožbene navedbe v smeri izkazanosti obstoja starostnega pogoja na strani tožeče stranke, slabih socialnih okoliščin in slabega zdravstvenega stanja ne morejo v ničemer vplivati na odločitev, ali je tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine in slednje je edino relevantno.

Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča druge stopnje glede razlage pojma otrok iz 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da so otroci po tej določbi le otroci vdove/vdovca oziroma otrok, ki ga je imela skupaj s pokojnim možem. Po stališču sodišča druge stopnje vdova po pastorku ni upravičena do vdovske pokojnine, četudi bi bil pastorek upravičen do družinske pokojnine in bi ga morala vdova preživljati po smrti zavarovanca oziroma uživalca. Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vdova upravičena do vdovske pokojnine, če ji je ostal po smrti zavarovanca oziroma uživalca otrok le tega – ne glede na to, ali je skupni otrok ali le njegov - če ima ta otrok pravico do družinske pokojnine in ima vdova do njega dolžnost preživljanja. Pravica do vdovske pokojnine ni vezana in izpeljana le iz položaja umrlega zavarovanca oziroma uživalca, temveč je zaradi varovanja družinske skupnosti vezana tudi na položaj upravičenca do pravice iz naslova zavarovanja za primer smrti iz te iste družine.

Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od spornega dne dalje.

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, med drugim, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 42. člena ZPIZ-2). Zavarovančeva delovna leta znašajo 56 let, ena tretjina delovnih let pa znaša 18 let in 8 mesecev. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kajti pokojni zavarovanec je dopolnil le 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, kar pa je premalo. Ker v BIH tudi nima dopolnjene pokojninske dobe, s tem odpade tudi možnost seštevanja pokojninskih dob, upoštevaje določbe Sporazuma.

Na strani umrlega zavarovanca tako ni izpolnjen dejanski stan iz 52. v zvezi z 42. in 41. členom ZPIZ-2. Četudi je tožnica ob smrti moža v letu 2017 dopolnila 61 let starosti, ji pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati, ker niso izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odst. 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca.

V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Tako je podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine oziroma njenega dela.