57. člen ZPIZ-2

Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

Pri priznanju pravice do družinske pokojnine je ob izpolnjevanju pogojev na strani umrlega zavarovanca, potrebno izpolnjevati pogoje tudi na strani zavarovanega družinskega člana (52. in 55. člen ZPIZ-2). Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da so bili na strani umrle zavarovanke izpolnjeni zahtevani pogoji, neizpolnjen pa je zahtevani pogoj na strani tožnika.

Nobeno zakonsko določilo ne omogoča, da bi bil lahko upravičenec s priznanim dodatkom za pomoč in postrežbo opredeljen kot oseba, ki jo 57. člen ZPIZ-2 določa kot upravičenca do priznanja družinske pokojnine.

Splošno načelo enakosti je okrnjeno, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje. Pri konkretni odločitvi vrsta invalidnosti ni ključna okoliščina, ki bi vplivala na priznanje pravice do družinske pokojnine. Sodišče je pravilno pojasnilo, da pri tožniku ni izpolnjen pogoj, vsebovan v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2, ki poleg pogoja nezmožnosti določa še preživljanje tožnika s strani pokojnega, kar ni bilo podano.

V konkretnem primeru je za ugotovitev, ali je tožnica popolnoma nezmožna za delo, odločilnega pomena narava in teža ter vrsta njenega obolenja. Niso pa odločilne druge okoliščine, kot na primer, da je po njenih navedbah od leta 1991 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, da si je 30 let prizadevala najti zaposlitev, pri čemer za takšne trditve ni predložila nobenega dokaza. Prav tako ni odločilno za pritožbeno rešitev zadeve, da je bila neuspešna pri prekvalifikaciji in da je v letu 2007 zdržala le 5 mesecev preizkusne zaposlitve. Zmotno je stališče pritožbe, da je s tem že dokazala, da nima zmožnosti za vključitev v ustaljen delovni proces oziroma organizirano pridobitno delo. Ta pogoj v določbi 57. člena ZPIZ-2 za pridobitev družinske pokojnine sploh ni zahtevan.

Nobenega od navedenih pogojev pa tožnica ob prenehanju otrokovega šolanja, ne izpolnjuje za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti do t. i. čakanja. Tožnica ob moževi smrti ni bila stara 55 let in 6 mesecev, niti 50 let in 6 mesecev, da bi vdovsko pokojnino pridobila pri starosti 55 let in 6 mesecev. Tožnica je bila do vdovske pokojnine upravičena na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, ker ji je po moževi smrti ostal otrok, ki je imel pravico do družinske pokojnine po očetu, vdova pa je imela do njega dolžnost preživljanja. Tožnica rojena 6. 12. 1972 je bila ob moževi smrti 7. 9. 2014 stara 41 let. Pravica do vdovske pokojnine pa ji je prenehala z zaključkom šolanja sina B.B. dne 15. 12. 2017, ko je dopolnila starost 45 let.

Ker je bila prvotožeča stranka na podlagi delovnega razmerja vključena v obvezno zavarovanje v Republiki Avstriji, to pomeni, da se ji, upoštevaje prej navedeno določbo, preneha izplačevati sorazmerni del družinske pokojnine. Posledično pa se tudi drugotožeči stranki preneha izplačevati sorazmerni del vdovske pokojnine.

Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča druge stopnje glede razlage pojma otrok iz 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da so otroci po tej določbi le otroci vdove/vdovca oziroma otrok, ki ga je imela skupaj s pokojnim možem. Po stališču sodišča druge stopnje vdova po pastorku ni upravičena do vdovske pokojnine, četudi bi bil pastorek upravičen do družinske pokojnine in bi ga morala vdova preživljati po smrti zavarovanca oziroma uživalca. Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vdova upravičena do vdovske pokojnine, če ji je ostal po smrti zavarovanca oziroma uživalca otrok le tega – ne glede na to, ali je skupni otrok ali le njegov - če ima ta otrok pravico do družinske pokojnine in ima vdova do njega dolžnost preživljanja. Pravica do vdovske pokojnine ni vezana in izpeljana le iz položaja umrlega zavarovanca oziroma uživalca, temveč je zaradi varovanja družinske skupnosti vezana tudi na položaj upravičenca do pravice iz naslova zavarovanja za primer smrti iz te iste družine.

Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od spornega dne dalje.

Tožnik je postal popolnoma nezmožen za delo šele po očetovi smrti, zato ni izpolnjen pogoj, določen v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do družinske pokojnine. V času očetove smrti je bil zaposlen, prejemal je plačo ali njeno nadomestilo, kar narekuje zaključek, da ga oče do svoje smrti ni preživljal. Zato je bil pravilno zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje nobenega pogoja, ki jih ZPIZ-2 sočasno določa za priznanje te pravice.

Ker v tožničinem primeru ni izpolnjen pogoj preživljanja in s tem pogoj, določen v 56. členu ZPIZ-2 za pridobitev pravice do družinske pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnilo.

Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.

Tožnica je ob moževi smrti dopolnila 24 let starosti, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroka pa 46 let starosti. Zakonsko določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti za t. i. čakanje na priznanje pravice ni izpolnila, zato ji je pravica do vdovske pokojnine zakonito prenehala z dnem 8. 3. 2016, njeno izplačevanje pa zakonito ustavljeno za naprej, od izdaje odločbe.

Tožnik bi pravico do družinske pokojnine ponovno pridobil le, če bi se izkazalo, da je že do dopolnitve 26 let starosti v letu 2007, ko je prenehal biti uživalec družinske pokojnine, pridobljene zaradi smrti očeta v letu 2006, bil popolnoma nezmožen za delo. To v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo prepričljivo izključeno. Glede na naravo bolezni, zgolj okoliščina, da je bila pri njem šele leta 2009 diagnosticirana paranoidna shizofrenija, da pred tem sploh ni bilo nobene diagnostične specialistične terapevtske obravnave niti zdravljenja, ne more biti zadosten strokovno medicinski razlog oceni, da pred prvim psihiatričnim pregledom ocene delazmožnosti ni mogoče podati. Ob pomanjkanju sleherne medicinske listinske dokumentacije je potrebno v okoliščinah konkretnega primera upoštevati tudi anamnestične in heteroanamnestične podatke in izvesti dokaz z zaslišanjem tožnika ter prič. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem, da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti. Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, č

Zahteva po razveljavitvi odločbe po nadzorstveni pravici je po vsebini izredno pravno sredstvo, ki se uporabi tudi v primeru očitne kršitve materialnega prava. Za očitno kršitev materialnega zakona ne gre v primeru, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila predpis lahko razume na več načinov, organ pa je odločitev oprl na eno od možnih razlag. Družinska pokojnina se v primeru otrok zavarovanca dodeljuje za čas, ko se oseba še ni zmožna sama preživljati in se usposablja, da bi pridobila znanje oziroma poklic, ki bi ji omogočal nadaljnje samostojno preživljanje. Tožnica je srednješolsko izobrazbo že pridobila in je šolanje nadaljevala na Visoki šoli, na kateri je opravila vse tri letnike in bila nato dve šolski leti vpisana kot absolventka. Tožena stranka ni uporabila materialnega predpisa tako, da bi ga očitno kršila, ko je štela, da je tožnica s tem, ko je bila 2 leti vpisana kot absolventka na Visoki šoli že izčrpala vse možnosti za pridobitev oziroma podaljšanje statusa za šolanje na tej visokošolski ustanovi. Njenega vpisa v 1. letnik izobraževalnega centra v program pek ni mogoče šteti kot nadaljevanje šolanja. To pa pomeni, da je mogoče pojem „do konca šolanja“,