VSRS Sklep I Kr 3140/2017

Predlog odvetnika AB za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 3140/2017 z dne 9. 7. 2019 (v kazenskem postopku zoper obdolženega A. A.) obdolženčevega zagovornika odvetnika AB na podlagi prvega odstavka 140. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi zavlačevanja kazenskega postopka, kaznovalo z denarno kaznijo v višini 1.500,00 EUR, ki jo je odvetnik dolžan plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa.

2Zoper navedeni sklep je odvetnik AB vložil pritožbo, v kateri je predlagal tudi prenos krajevne pristojnosti. V predlogu ni izrecno navedel, katero višje sodišče naj o pritožbi odloča, iz vsebine predloga pa je razvidno stališče, da pred Višjim sodiščem v Mariboru ne bo deležen poštenega in nepristranskega odločanja o pritožbi. Predlog za prenos pristojnosti utemeljuje z navedbami, da je Višje sodišče v Mariboru že trikrat odločilo, da se potrdi sklep o denarnem kaznovanju pritožnika, zaradi česar je okrnjen videz objektivne nepristranskosti odločanja tega pritožbenega sodišča. Predlog sklene s trditvijo, da „pred drugimi višjimi sodišči še ni bil denarno kaznovan, čeprav v pretežni meri zastopa stranke na območju Višjega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Celju.“

B.

3V skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZKP lahko predlagajo prenos krajevne pristojnosti sodišča, preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata, obdolženec, oškodovanec, zasebni tožilec ali državni tožilec. Med subjekti, ki lahko predlagajo prenos krajevne pristojnosti, niso naštete osebe, ki jih sme sodišče v skladu s prvim odstavkom 140. člena ZKP kaznovati z denarno kaznijo, če njihovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Zoper sklep o disciplinskem kaznovanju, razen, če ga izda Vrhovno sodišče, je dovoljena pritožba, ki odloži izvršitev sklepa (prvi in četrti odstavek 399. člena ZKP). O dovoljeni in pravočasni pritožbi odloča neposredno višje sodišče, razen, če je sklep o kaznovanju izdal preiskovalni sodnik. V slednjem primeru je pritožbeni organ zunajobravnavni senat.

4Določba 140. člena ZKP po vsebini predstavlja možnost disciplinskega kaznovanja procesnih subjektov, ki s svojim ravnanjem zavlačujejo kazenski postopek. V pravni dogmatiki disciplinski postopki (poleg kazenskega in prekrškovnega postopka) sodijo v okvir kaznovalnega prava. Glede na navedeno je treba tudi subjektom, ki so bili disciplinsko kaznovani po določbi 140. člena ZKP zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka. V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Eden od načinov, da se zagotovi nepristransko sojenje v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) je tudi odločanje o predlogu za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. V sodni praksi se je namreč izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti med drugim podan takrat, kadar obstajajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega sojenja.

5Ne glede na to, da v drugem odstavku 35. člena ZKP zagovornik, ki je bil kaznovan z denarno kaznijo v skladu s 140. členom ZKP, ni naštet kot subjekt, ki bi lahko ob vložitvi pravnega sredstva predlagal prenos krajevne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper sklep o disciplinskem kaznovanju, na drugo stvarno pristojno sodišče, ustavnoskladna razlaga določbe drugega odstavka 35. člena ZKP terja, da se mu takšna pravica prizna. V nasprotnem primeru bi namreč disciplinsko kaznovani zagovornik, ki se je znašel v neke vrste „sui generis kaznovalnem postopku“ ostal brez pomembnega procesnega instituta, ki zagotavlja, da bo o njegovem pravnem sredstvu odločalo neodvisno in nepristransko sodišče.

6Ker bi bila razlaga določbe drugega odstavka 35. člena ZKP v smislu, da disciplinsko kaznovani zagovornik nima pravice podati predloga za prenos krajevne pristojnosti, v nasprotju z določbo 23. člena Ustave, je Vrhovno sodišče predlog zagovornika obdolženega A. A. odvetnika AB za prenos krajevne pristojnosti za odločanje o pritožbi vsebinsko obravnavalo.

7Po prvem odstavku 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstajajo utemeljene okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskosti sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena EKČP. Pomemben element pravice do nepristranskega sojenja je med drugim zahteva, da se mora nepristranskost sojenja odražati navzven. Iz pravice do nepristranskega sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (tako imenovani objektivni vidik nepristranskosti).

8V obravnavani zadevi vložnik predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljuje z dosedanjim ravnanjem Višjega sodišča v Mariboru, ki je, kot navaja, edino višje sodišče v državi, ki je trikrat odločilo, da se potrdi sklep o denarnem kaznovanju, ki je bil izdano zoper njega.

9V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča¹ nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti v skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZKP.

C.

10Ker pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.

¹ Primerjaj npr. odločbe VS RS v zadevah I Ips 52779/2014 z dne 24. 5. 2018, I Kr 5961/2013 z dne 16. 11. 2017, I Kr 5961/2013 z dne 17. 5. 2016 in I Kr 10885/2013 z dne 29.8. 2019.