VSRS Sklep VIII Ips 62/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 447,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Toženka je predlagala obnovo postopka, ki se je pred sodiščem prve stopnje končal s sodbo z dne 19. 1. 2018, pred sodiščem druge stopnje pa 5. 6. 2018 (Pdp 202/2018). Sodišči sta odločili, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, saj tožnici, ki je bila članica sveta delavcev, ni bila ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Tožnici so bile priznane vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo, vključno s plačo v bruto mesečnem znesku 859,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Po pravnomočnosti sodbe je toženka predlagala obnovo postopka, ker naj bi šele 20. 8. 2018 izvedela, da je tožnica v obdobju med 12. 9. 2017 in 11. 3. 2018 prejemala nadomestilo za brezposelnost, za katerega prisojeni zneski iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja niso bili znižani.

3Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo kot prepozen. Ugotovilo je, da toženka za zatrjevano novo dejstvo ni izvedela šele 20. 8. 2018, ko je bila s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) pozvana, naj vrne nadomestilo, ki je bilo izplačano tožnici, temveč že z vročitvijo sklepa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 27. 7. 2018.

4Sodišče druge stopnje je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je dejanskemu zaključku, da je toženka za zatrjevano novo dejstvo, namreč, da je tožnica v obdobju po prenehanju delovnega razmerja od 12. 9. 2017 do 11. 3. 2018 prejemala nadomestilo za brezposelnost, izvedela že s prejemom sklepa ZPIZ z dne 27. 7. 2018, ki ji je bil vročen konec julija 2018 (izdan je bil v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca za tožnico na predlog toženke), in v katerem je bilo navedeno, da je bila tožnica v tem obdobju prejemnica nadomestila za primer brezposelnosti. Ker je bil predlog za obnovo vložen po poteku 30 dni od vročitve tega sklepa toženki, in sicer 19. 9. 2018, je prepozen.

5Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 87/2019 z dne 7. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, kdaj je začel teči rok za obnovo postopka.

6Toženka v reviziji navaja, da je šele naknadno, ko je bila pozvana, naj vrne nadomestilo, ki ga je ZRSZ plačal tožnici, ugotovila, da je bila tožnica prejemnica nadomestila za primer brezposelnosti. Če bi to izvedela med pravdo, bi ugovarjala plačilu celotnega zneska plače. Meni, da je sodišče napačno odločilo, ker je sklep o zavrženju predloga za obnovo vezalo na sklep ZPIZ. Sklep ZPIZ ni odločba, pač pa sklep procesne narave, poleg tega pa tožnica nadomestila za brezposelnost sploh ne bi smela prejemati, ker ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana in ponujena ustrezna zaposlitev. Kljub temu ji je ZRSZ mimo zakonskih določb priznal nadomestilo, na kar toženka ni mogla računati. Ob predpostavki, da mora delodajalec vedeti, kdaj delavec do nadomestila ni upravičen (in tožnica ni bila) je neživljenjska odločitev sodišča, da bi moral že na podlagi zapisa v sklepu ZPIZ sklepati oziroma vedeti, da je ZRSZ tožnici priznal nadomestilo v nasprotju s predpisi. Opozarja tudi na neenotno sodno prakso, saj je pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 1046/2016 z dne 23. 3. 2017 štelo, da je bil v enakih okoliščinah delodajalec z obnovitvenim razlogom seznanjen šele s prejemom odločbe ZRSZ o vrnitvi nadomestila.

7Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

8Revizija ni utemeljena.

9Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Toženka sicer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, do katerega glede na to, da je sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, procesni, sploh še ni prišlo. Ne glede na to opredelitev, pa po vsebini z revizijo dejansko uveljavlja zmotno uporabo določb ZPP, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10Toženka se je v predlogu za obnovo postopka sklicevala na obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP (če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovo postopka je predlagala v zvezi s pravnomočnim delom sodbe, s katero je bila tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznana plača, ki bi jo prejela, če bi v tem času delala. Ker je tožnica del tega obdobja prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti, je bila toženka po pravnomočni sodbi o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi prve alineje drugega odstavka 140. člena Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS št. 80/2010 in naslednji) v povezavi s tretjim odstavkom 65. člena ZUTD dolžna zavodu vrniti izplačano nadomestilo.

11Toženka ugovora, da je tožbeni zahtevek za izplačilo plače delno neutemeljen zaradi prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, ni podala že med pravnomočno končanim postopkom, ker je upravičeno računala, da ga tožnica ne prejema, saj je bil podan izključitveni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 63. člena ZUTD. Po prejemu sklepa ZPIZ, ki je bil izdan na zahtevo toženke, pa ni bilo več nobenega dvoma o tem, da je tožnica nadomestilo prejemala. Zato se toženka v reviziji neutemeljeno sklicuje na domnevno napako ZSRS, ki naj bi tožnici izplačeval nadomestilo v nasprotju z zakonom. Neutemeljeno je tudi vztrajanje, da je bil sklep ZPIZ procesne narave in ne odločba, saj ni pomembno, da s sklepom ni bi bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti. Pomembno je, kakšne informacije je toženka dobila na njegovi podlagi. V sklepu ZPIZ, ki je bil izdan v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca na pobudo toženke, je popolnoma jasno navedeno, da je tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti v času od 12. 9. 2017 do 11. 3. 2018 in da se ta pravica odpravi, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, se je toženka že s prejemom tega sklepa seznanila z dejstvom, da tožnica prejema nadomestilo, saj bil sklep ZPIZ o prekinitvi postopka izdan zaradi izdaje odločbe ZRSZ glede vračila nadomestila za primer brezposelnosti in ne zato, ker bi bilo prejemanje nadomestila še negotovo dejstvo. Z odločbo ZRSZ z dne 20. 8. 2018 je toženka izvedela le, da je bila prvotna odločba ZRSZ, na podlagi katere je tožnica prejemala nadomestilo, odpravljena, in da mora nadomestilo, ki ga je zavod izplačal tožnici, vrniti.

12Po 6. točki prvega odstavka 396. člena ZPP mora stranka vložiti predlog za obnovo postopka v 30 dneh, od dneva, ko je mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma predložiti nova dokazila. Glede na dejansko ugotovitev, da je toženka sklep ZPIZ prejela konec julija 2018 in je s trenutkom seznanitve s sklepom začel teči rok za podajo predloga za obnovo postopka (odgovor na dopuščeno vprašanje), je stališče sodišča druge in pred tem sodišča prve stopnje, da je predlog za obnovo prepozen, pravilno. Morebitno drugačno stališče v zadevi Pdp 1046/2016 na to presojo ne vpliva.

13Ker glede na navedeno sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka ni bil izdan v nasprotju s prvim odstavkom 398. člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

14Toženka z revizijo ni uspela, zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 447,98 EUR (600 točk za odgovor na revizijo, 2% materialni stroški, povečano za 22% DDV in ob vrednosti točke 0,60 EUR).

15Vrhovno sodišče je v senatu, navedenem v uvodu sklepa, odločitev sprejelo soglasno.