VSL Sodba VII Kp 15922/2016

I. Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A.,

na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP),

oprosti obtožbe,

da je dne 28. 11. 2014 okoli 02.00 ure pred gostinskim lokalom X na naslovu ... v ... B. B. po tem, ko ga je le-ta napadel tako, da ga je hotel večkrat brcniti v predel glave in je hodil proti njemu ter mu grozil, da ga bo ubil, pri tem pa ga je enkrat tudi zadel v predel prsnega koša, najprej v silobranu dvakrat udaril s pestjo v obraz, zaradi česar je B. B. padel po tleh, nato pa se je, čeprav obramba ni bila več nujno potrebna, saj napad ni več trajal, s telesom naslonil nanj in ga še dvakrat z roko udaril po obrazu, s tema udarcema pa mu je povzročil pretres možganov in več ran po obrazu, zaradi česar je bila prizadeta njegova zunanjost, njegova zmožnost za delo pa je bila začasno zmanjšana,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 122. člena KZ-1 v zvezi s 52. členom KZ-1 mu je kazen odpustilo. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 2. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oprostilo pa ga je plačila stroškov po 1. točki 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnik pravilno opozarja, da v konkretnem primeru obdolženi ni ravnal v prekoračenem silobranu, kot je to napačno zaključilo prvostopenjsko sodišče, pač pa gre za obdolženčevo ravnanje v celoti v silobranu. Po drugem odstavku 22. člena KZ-1 je dejanje storjeno v silobranu, če gre za obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Zakonska zahteva po istočasnosti napada in obrambe pomeni, da je obramba upravičena in dovoljena, dokler napad traja, zato je ključna ugotovitev, kdaj je napad prenehal. Ko namreč napad preneha, preneha tudi obramba v smislu silobrana. Poleg tega mora biti obramba neizogibno potrebna za odvrnitev napada, kar vključuje tudi pogoj, da je med napadom in obrambo podana sorazmernost. Pri presoji sorazmernosti pa je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, predvsem napadalčev namen, sredstva, ki jih je uporabil za napad, njegovo telesno moč, spretnosti in vse ostale relevantne okoliščine, ter jih primerjati z napadenim, njegovim načinom, sredstvi in možnostmi obrambe.

5V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča napačno zaključilo, da napad oškodovanca B. B. na obdolženega A. A. ni več trajal tudi v trenutku, ko mu je obdolženec zadal druga dva udarca, ko je oškodovanec že ležal na tleh. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno prva dva udarca s pestjo v obraz oškodovanca, ko je ta še stal, štelo kot ravnanje obdolženca v silobranu, napačno pa je zaključilo, da je druga dva udarca oškodovanca, ko je ta ležal na tleh, obdolženec storil v prekoračenem silobranu.

6Utemeljeno opozarja pritožnik, da se je dogodek odvil zelo hitro, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s pregledom video posnetka nadzorne kamere, ki je nameščena pred lokalom X, z izvedenskim mnenjem izvedenca za borilne veščine C. C., na podlagi zagovora obdolženca in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke travmatologa D. D. Nesporno ugotovljena dejstva, ki jih sprejema obramba in tudi pritožbeno sodišče, so, da je kritičnega dne ponoči oškodovanec napadel obdolženca popolnoma brez razloga, po tem, ko ga je v gostinskem lokalu predhodno skoraj eno uro verbalno izzival, nato pa kljub temu, da ga je obdolženec ves čas miril, od obdolženca zahteval, naj gre ven pred lokal, da se tam pogovorita. Iz kronološkega pregleda dogajanja, ki ga je na podlagi analize videoposnetka izdelal izvedenec za borilne veščine, izhaja, da je celotno dogajanje od prvega napada oškodovanca na obdolženca pa do trenutka, ko je fizični kontakt med slednjima prenehal, trajalo zgolj 25 sekund. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je oškodovančev napad na obdolženca trajal od 01:58:06 do 01:58:26 ure, obdolženčevo ravnanje v silobranu pa v času od 01:58:27 do 01:58:28 ure, ko je obdolženi v silobranu dvakrat udaril s pestjo v obraz stoječega oškodovanca. Obdolženec pa je ravnal v prekoračenem silobranu v času od 01:58:29 do 01:58:31 ure, ko je v času teh sekund obdolženec tudi sodeč po posnetku nadzorne kamere dvakrat udaril z roko oškodovanca po obrazu, ko je ta ležal na tleh.

7Sodišče prve stopnje je zgolj iz dejstva, da je oškodovanec v času zadnjih dveh obdolženčevih udarcev ležal na tleh, sklepalo, da obdolženčeva obramba takrat ni bila več potrebna, oziroma je bila nesorazmerna, ker je na tleh oškodovanec še mahal z rokami in je napad še trajal in je zato ravnal s tema dvema udarcema v prekoračenem silobranu, ko je oškodovancu povzročil pretres možganov in več ran po obrazu in s tem glede na nastale posledice tudi lahko telesno poškodbo.

8Zagovornik neutemeljeno dvomi v zaključek izpodbijane sodbe, da je obdolženec z zadnjima dvema udarcema pri oškodovancu povzročil pretres možganov. To dejstvo je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke - travmatologa, ki „ni videl drugega razloga za oškodovančevo negibnost“ in ki je izključil možnost, da bi pretres možganov lahko nastal z obdolženčevimi udarci stoječega oškodovanca in ob padcu slednjega na tla, „ker je v tej fazi pretepa oškodovanec še premikal spodnja uda“, potrjuje pa ga tudi na posnetku nadzorne kamere zaznana negibljivost oškodovanca v trajanju od 1:58:34 do 1:59:04 ure. Pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov in da je podana protispisnost, s tem pa absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je neutemeljen. V sodbi so razlogi o načinu poškodovanja oškodovanca v fazi, ki jo sodišče prve stopnje uvršča v fazo obdolženčevega prekoračenega silobrana, in o posledicah na oškodovančevi prizadetosti zunanjosti in o začasno zmanjšani zmožnosti za delo. Gibanje oškodovanca, ki ga izpostavlja pritožnik, pa se nanaša na premike oškodovanca, ki jih je v času nezavesti s svojim gibanjem povzročil obdolženec, ko je lezel dol z oškodovanca. Povsem možno je, da je tudi takrat obdolženec komuniciral z oškodovancem, vendar to na presojo, da sta obdolženčeva zadnja dva udarca povzročila pretres možganov oškodovanca, ne vpliva.

9Zagovornik v pritožbi zatrjuje protispisnost, ker dvomi v strokovne ugotovitve izvedenca travmatologa, da je pri oškodovancu prišlo do pretresa možganov, ker da ta po oceni pritožnika ni objektivno potrjena, in trdi, da je izvedenec zmotno tolmačil zapis diagnoze „commotio cerebri“ v izvidu UKC. Pritožbeno sodišče zavrača ta očitek kot neutemeljen ter zaključuje enako kot sodišče prve stopnje, da je izvedensko mnenje izvedenca travmatologa strokovno in popolno. V spisu se med dokaznim gradivom ne nahaja tudi v pritožbi citirani izvid, temveč poleg pisnega in pisno ter ustno dopolnjenega izvedenskega mnenja le obrazec o poškodbi (list. št. 22), iz katerega prav tako izhaja diagnoza pretres možganov. Izvedenec travmatolog je na pretres možganov, kot posledico dveh udarcev v glavo, sklepal iz dejstva, da je po zadnjih dveh udarcih oškodovanec na tleh za krajši čas popolnoma obmiroval in ni premikal rok in nog, kar je značilno za nezavestnega poškodovanca. Laično pritožbeno razpravljanje o nasprotnih stališčih v „strokovnih virih s področja medicinske znanosti“, „da je izguba zavesti le eden od številnih znakov ali simptomov, ki so lahko povezani s pretresom možganov... ter da le približno 10% posameznikov s pretresom možganov doživi začasno izgubo zavesti“, je po oceni pritožbenega sodišča brezpredmetno. V tem kazenskem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo vrsto poškodb oškodovanca in način poškodovanja ter posledice poškodb s postavljenim izvedencem travmatologom, ki je preučil vse podatke spisa in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter videoposnetek nadzorne kamere skupaj z izvedencem za borilne veščine, zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju zagovora o številu in usmerjenosti udarcev ter posnetka nadzorne kamere na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in v medsebojno povezavi utemeljeno presodilo, da je do pretresa možganov pri oškodovancu prišlo zaradi obdolženčevih udarcev v njegovo glavo, v sodbi pa je tudi pojasnilo, kako je to tega zaključka prišlo.

10Zagovornik problematizira tudi oškodovančeve težave s spominom, ker da se je le selektivno spominjal dogodkov, kar ga postavlja na laž. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Izvedenec travmatolog je na obravnavi pojasnil, da je izguba spomina bodisi anterogradna bodisi retrogradna, odvisno bodisi za nazaj bodisi za naprej, vedno pa za čas nezavesti, da je vedno pri pretresu možganov prisotna, ker če se nekdo spomni vsega, potem ni bil nezavesten in si izmišljuje. Po predočenju, da se oškodovanec po prispetju v bolnico dogodka ni spomnil, in oškodovančeve izpovedbe, da se je spomnil, da je odšel pred lokal na cigareto, kjer je kadil, potem pa se ni več ničesar spominjal, le da se je zbudil v reševalnem vozilu, je izvedenec pojasnil, da je to povsem možno, ker včasih anterogradna amnezija traja več ur in da pacienti lahko hodijo okrog, ne vedo pa, kje so bili, ko se jih vpraša o tem. Pa tudi, da je bilo v konkretnem primeru oškodovančevo doživljanje dogodka drugačno kot pa pri pričah okoli, zaradi anterogradne amnezije določenih stvari, ki jih je počel, ne ve.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi istih dokaznih virov ugotovilo tudi nastanek več ran na obrazu oškodovanca zaradi zadnjih dveh prejetih udarcev s pestjo v oškodovančev obraz, za katere je upoštevajoč tudi pretres možganov sklepalo na nastanek lahke telesne poškodbe. Zagovornik neutemeljeno izpodbija ta zaključek z navedbami, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so rane na obrazu nastale v fazi prekoračenega silobrana ter prilaga fotografijo (ob 1:58:28 uri), ki prikazuje zanihanje oškodovančeve glave po prejetem udarcu v glavo, v stoječem položaju, v fazi silobrana in da je glede na udarec v predel ust in nosu verjetno, da je do teh ran na obrazu prišlo med prvim udarcem, sploh pa ne dosegajo kriterijev za lahko telesno poškodbo. Pritožbeno sodišče sicer lahko razume zavzemanje zagovornika, da se posledice vseh obdolženčevih udarcev umesti v fazo silobrana, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker pa se je postavljeni izvedenec travmatolog opredelil ravno do poškodb in s tem nastalih posledic pri oškodovancu glede na posamezne prejete udarce v različnih časovnih trenutkih, pritožbeno sodišče sprejema razloge sodbe kot prepričljivejše od drugačnih zagovornikovih pritožbenih dilem in ocen ter ugibanj. Pritožbeno sodišče sprejema sodbene razloge, da sta z zadnjima dvema udarcema v obraz ležečega oškodovanca nastali poškodbi, zaradi katerih je bila prizadeta oškodovančeva zunanjost in začasno zmanjšana zmožnost za delo.

12Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja intenzivnost oškodovančevega fizičnega napada na obdolženca, ko mu je tudi ves čas grozil, da ga bo ubil, kar se zatrjuje tudi v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe, obdolženec pa je pojasnil v zagovoru, da se je v času napada oškodovanca nanj ves čas umikal, se pred njim branil, ga miril, predvsem pa mu je oškodovanec ves čas govoril in grozil, kaj mu bo naredil, da ga bo ubil, zbil zobe, zlomil čeljust, vmes pa je med napadom obdolženec tudi prejel udarce z nogo in tudi udarec oškodovanca z roko.

13Celotno dogajanje je obdolženec opisal natančno in prepričljivo, njegovo izpovedbo potrjujeta posnetek video nadzorne kamere in izvedensko mnenje sodnega izvedenca za borilne veščine, iz katerih izhaja, da je bil obdolženi pretežni del uporabe fizične sile v obrambnem položaju in oškodovanec v napadu. Izvedenec C. C. je zaključil, da je oškodovanec treniral karate, ker so bili njegovi udarci z roko in nogo tehnično korektno izvedeni, vsi oškodovančevi udarci z nogo usmerjeni v predel glave obdolženca pa so bili ogrožajoči in nevarni. Če bi oškodovanec z nogo zadel obdolženca v glavo, bi lahko bile poškodbe podobne, kot pri oškodovancu. Na glavni obravnavi je izvedenec C. C. pojasnil, da če bi bil vsak udarec, ki bi dosegel cilj, ki je bil nakazan ali pa začetek izvedbe ali izveden, bi lahko povzročil v bistvu hude, lahko tudi najhujše posledice. Izvedenec je opisal, kako so potekali oškodovančevi polkrožni udarci z desno nogo proti obdolžencu in kako je izgledal udarec z nogo iz obrata, ko je oškodovanec izvedel polkrožni udarec z levo nogo nazaj v višino glave obdolženca.

14Iz kronološkega pregleda uporabe fizične sile in iz posnetka je razvidno, da je v napadu, ki je trajal 20 sekund, oškodovanec sedemkrat napadel obdolženca, šestkrat z izvedbo polkrožnih udarcev z nogo v predel obdolženčeve glave ali v višino njegove rame, enkrat pa je izvedel tudi napad z udarcem z desno roko v višino pasu obdolženca. Ves čas se je obdolženec oškodovancu umikal nazaj, postavljal roke v obrambni položaj, po drugem udarcu z nogo sta se celo oddaljila za trenutek, pa je oškodovanec ponovno prešel v napad in izvedel dva udarca z nogo proti A. A. glavi, nato je prišlo do medsebojnega stika, ko je obdolženec oškodovanca potisnil proti klopi v bližini (ob 01:58:16 do 01:58:17 ure), nato je sledil medsebojni stik in odmik, pa spet ob 01:58:22 do 01:58:23 uri napad oškodovanca ponovno s polkrožnim udarcem desne noge v višini obdolženčeve glave, čez dve sekundi ponoven napad oškodovanca s polkrožnim udarcem desne noge v višini obdolženčeve glave, ob 01:58:26 uri napad oškodovanca z udarcem z desno roko v višino pasu obdolženca, slednji se je med izvedbo tega udarca pomaknil nazaj in zaustavil ter blokiral napadalčevo roko.

15Teh 20 sekund dogajanja je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot oškodovančev napad na obdolženca. V sodbi je zaključilo, da je bil ta napad protipraven, da je oškodovanec intenzivno, vztrajno in skrajno ogrožajoče za življenje in zdravje obdolženca tega napadal, da je oškodovanec napad izvajal s pomočjo profesionalnih karate udarcev, obdolženi pa je bil ves čas v obrambnem, varovalnem položaju, ves čas se je umikal in želel preprečiti, da bi ga dosegli oškodovančevi udarci, katerih cilj je bil poškodovati obdolženca. Tudi izvedenec za borilne veščine je povedal, da so bili oškodovančevi karate udarci zelo ogrožajoči, saj je z njimi meril v vitalne organe obdolženca. Obdolženi se je ves čas napada oškodovancu umikal, bil je v obrambnem položaju do trenutka, ko se ni več mogel umikati, ker mu je to za njegovim hrbtom preprečevalo delovišče in varovalni trak ter izkopan jarek za njim. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je v tem trenutku oškodovanec stopil naprej proti obdolžencu in takrat je od obdolženca prejel dva udarca, ter da se je obdolženec takrat branil in v silobranu udaril oškodovanca, da je bila ta obramba sorazmerna napadu, ker je oškodovanec obvladal borilne veščine, konkretno karate in je bila edina možnost, da se obdolženi ubrani oškodovančevega napada, da ga je s silo svoje roke udaril in tako preprečil njegovo stalno napadanje. Ugotovilo je, da obdolženec oškodovanca ni z ničemer izzval, da ga je oškodovanec neupravičeno ves čas močno napadal in to z uporabo borilnih veščin in je zato bila reakcija obdolženca povsem naravna in logična.

16Na podlagi posnetka dogajanja, zagovora obdolženca, izvedenskih mnenj izvedencev za borilne veščine in travmatologa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženčev silobran trajal od 01:58:27 do 01:58:28 ure, torej dve sekundi, da je nato oškodovanec po prejetih dveh udarcih izgubil ravnotežje, takrat je prišlo tudi do poškodbe oškodovančevega gležnja in je v posledici tega oškodovanec padel na tla. Bistveno pa je, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi, da obdolženec v tistem trenutku ni mogel vedeti ali presoditi, da si je pri padcu oškodovanec poškodoval gleženj in da mu na tleh ležeči oškodovanec ne predstavlja več nobene nevarnosti, še posebej zato ne, ker se je oškodovanec še vedno gibal, se upiral in proti njemu celo dvignil oziroma zamahnil z roko. Zagovornik življenjsko logično zatrjuje, da je obdolženec takrat ravnal instinktivno in hipoma, kar dejansko potrjuje tudi izredno kratek nekajsekundni časovni potek. Obdolženec je v zagovoru opisal, da mu je oškodovanec ves čas napada grozil, skakal vanj, ga brcal, udarjal proti njemu z rokami, da je šel proti njemu in ga na tleh ležečega še prijel, saj je bil ves čas agresiven, vztrajen v napadu nanj in še ko je ležal na tleh je z roko še enkrat zamahnil proti njegovi glavi in ker je on zamahnil proti obdolženčevi glavi, ga je sam še enkrat ali dvakrat udaril. Tudi izvedenec travmatolog je ocenil, da bi se oškodovanec kljub poškodbi gležnja z rokami lahko branil ali napadel na tleh in da je oškodovanec na tleh obmiroval šele po prejetih dveh udarcih, v posledici katerih je bil v nezavesti v obdobju od 01:58:34 do 01:59:04 ure. Iz posnetka nadzorne kamere in izvedenskega mnenja izvedenca borilnih veščin ter iz mnenja izvedenca travmatologa na glavni obravnavi je razvidno, da je obdolženi na tleh ležečega oškodovanca z rokama prijel za vrat, potem pa je oškodovanec dvignil levo roko, obdolženec pa je v zagovoru pojasnil, da je takrat oškodovanec še enkrat zamahnil z roko proti njegovi glavi (kar potrjuje posnetek kamere) in ga je zato še enkrat ali dvakrat udaril, s tema dvema udarcema pa je povzročil oškodovancu poškodbe, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot lahka telesna poškodba. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe, da je sporno ali je obdolženec na tleh sploh dvakrat udaril oškodovanca, ker je to dejstvo z zagovorom, posnetkom nadzorne kamere in z izvedenskima mnenjema obeh izvedencev v izpodbijani sodbi nesporno ugotovljeno.

17Glede na intenzivnost oškodovančevega napada na obdolženca, njegovo vztrajnost pri napadu, ko je sedemkrat šel v napad obdolženca, pa čeprav sta se med tem napadom že tudi fizično oddaljila, pa čeprav je obdolženec ves čas miril oškodovanca, kar je razvidno tudi iz posnetka nadzorne kamere, in je bil obdolženec ves čas napada v obrambnem položaju, da se je umikal pred oškodovančevimi napadi, je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena pritožbena navedba, da takšen kratek časovni okvir dogajanja in izrazito intenziven napad oškodovanca že sama po sebi onemogočata togo in neživljenjsko ločevanje obdolženčevega obrambnega odziva na dva dela, ko je celotno obdolženčevo ravnanje, dvakrat po dva udarca oškodovanca (dva, ko je ta stal, dva, ko je ta ležal), trajalo manj kot pet sekund, temveč terjata, da se ta odziv v celoti presoja enotno in celovito, kot nujno potrebna obramba pred oškodovančevim napadom.

18Pravilno izpostavlja zagovornik izredno kratek 25 sekund trajajoč celotni dogodek ter zatrjuje, da obdolženčevega nekajsekundnega obrambnega odziva ni mogoče deliti na dva ločena dela oziroma na fazi, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje. Pravilno izpostavlja, da se je obdolženec počutil ogroženega, bil je v strahu, ves čas je ravnal instinktivno in hipoma in tudi ni vedel, da si je oškodovanec pri padcu poškodoval gleženj in tudi ni mogel presoditi, da mu na tleh ležeči oškodovanec ne predstavlja več nobene nevarnosti, še zlasti zato, ker se je oškodovanec tudi na tleh še vedno gibal, se upiral in proti obdolžencu dvignil oziroma zamahnil roko. Tudi se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi obdolženec lahko preprosto prenehal in odšel, sploh tudi ne zato, ker je ves čas oškodovanec obdolžencu resno grozil, pred in med napadom, da ga bo ubil, mu zlomil zobe, zlomil čeljust. Pričakovati od obdolženca trezno razmišljanje v sekundah, ko se je še po sedmem napadu umikal pred oškodovancem in nazadnje ni imel več kam, ker mu je to preprečeval nek jarek za hrbtom, in da se ne bo branil pred intenzivnim napadom oškodovanca, je po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru neživljenjsko. Nenazadnje je tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da je tudi na tleh oškodovančev napad na obdolženega še trajal, da je bila obdolženčeva obramba še potrebna, le da je ocenilo to obrambo kot nesorazmerno, s čimer pa se glede na vse že izpostavljene okoliščine v danih razmerah upravičeno pritožnik ne strinja. Oškodovanec je namreč tudi na tleh ležeč še dvignil roko in obdolženec jo je odmaknil, v tistem trenutku pa je utemeljeno in življenjsko logično ocenjeval, da napad nanj še traja in se je zato pred njim branil. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da sta tudi obdolženčeva udarca v obraz ležečega oškodovanca še vedno sodila v okvir njegove nujno potrebne obrambe pred oškodovančevim protipravnim napadom, torej, da je ravnal tudi ob zadnjih dveh udarcih, v zadnjih nekaj sekundah, v silobranu.

19Po oceni pritožbenega sodišča je bila tudi odmerjenost obrambe v tem delu ustrezna in sorazmerna, upoštevajoč predvsem izrazito intenzivnost napada kot celote in potencialne posledice, ki bi jih napad lahko povzročil pri obdolžencu. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolžencu očitalo, da bi se lahko nadaljevanju napada izognil s preprostim odhodom iz prizorišča, dogajanje presojalo preveč ozko in neživljenjsko ter povsem zanemarilo okoliščino, da v danem trenutku obdolženi ni mogel vedeti, da se napad objektivno ne more nadaljevati na način, da oškodovanec ponovno vstane in nadaljuje napad z enako mero intenzivnosti kot ga je začel. Obdolženi namreč ni mogel zaznati oškodovančeve poškodbe gležnja in posledično njegove nezmožnosti vstati in stoje nadaljevati z intenzivnim napadom. Pri tem mu ni mogoče naložiti tako neživljenjske obveznosti, da bi moral biti pri obrambi lastnega življenja pozoren na prav vse morebitne oškodovančeve poškodbe, ki bi narekovale prilagoditev obrambe glede na verjetno manjšo nadaljnjo intenzivnost napada. Tudi če bi obdolženi opazil oškodovančevo poškodbo gležnja (pa je ni), to samo po sebi še ne bi utemeljevalo zaključka, da je bila obramba nesorazmerna glede na napad. Od obdolženca namreč ni mogoče zahtevati, da zna v trenutku oceniti naravo in težo takšne poškodbe in njen vpliv na intenzivnost nadaljnjega napada oškodovanca. Takšna presoja namreč terja ustrezen čas za racionalni razmislek o nadaljnji nevarnosti, ki pa ga obdolženi glede na izredno kratek čas dogajanja ni imel. Kot navedeno, je potrebno pri presoji sorazmernosti obrambe upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, predvsem sredstva, ki jih je napadalec uporabil za napad (šest karate udarcev z obuto nogo in en udarec z roko v predel glave), njegovo telesno moč in spretnosti (izvajanje tehnično zelo zahtevnih in nevarnih karate udarcev) ter vse ostale relevantne okoliščine (intenzivnost in vztrajnost napada), istočasnost resnih groženj z ubojem, ter jih primerjati z napadenim, njegovim načinom, sredstvi in možnostmi obrambe (obdolženec je bil pretežni del dogajanja v obrambni drži in se je napadu umikal vse dokler mu to objektivno ni preprečil gradbeni jašek za njim). Spričo vseh navedenih okoliščin pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženčeva obramba kot celota nujno potrebna in sorazmerna oziroma da je obdolženi pri vseh zadanih udarcih ravnal v silobranu.

20Ker je bil obdolženec z izpodbijano sodbo obsojen za dejanje, ki je bilo storjeno v silobranu, takšno dejanje pa skladno z določbo prvega odstavka 22. člena KZ-1 ni protipravno in posledično tudi ne kaznivo, je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter obdolženega na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

21Zaradi izreka oprostilne sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

22Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.