VSRS Sodba III Ips 41/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji tek postopka

− Sodišče prve stopnje je razsodilo, 1. da se v razmerju med strankama razveljavi: - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožeče stranke (tožnice) 126 z dne 26. 2. 2016 v vrednosti 24.4000,00 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila z medsebojno kompenzacijo št. 001 z dne 26. 2. 2016 za znesek v višini 59.400,00 EUR, s čimer je tožena stranka (toženka) prejela poplačilo svojih terjatev v vrednosti 24.400,00 EUR; - učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na nepremičninah¹ s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 26. 2. 2016 in izročitvijo nepremičnin po sklenjeni pogodbi in po računu tožnice 127 z dne 26. 2. 2016 v vrednosti 35.000,00 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila z medsebojno kompenzacijo št. 001 z dne 26. 2. 2016 za znesek v višini 59.400,00 EUR, s čimer je toženka prejela poplačilo svojih terjatev v vrednosti 35.000,00 EUR; 2. da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 13.664,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2017 dalje do plačila; 3. da se razveljavi zgoraj omenjena pogodba o prodaji nepremičnin; 4. da se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila v omenjeni pogodbi o prodaji nepremičnin, dovoli na nepremičninah ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožnice; 5. in da je toženka v 15 dneh dolžna tožnici povrniti 3.708,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

− Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v 3. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo.

− Toženka je v skladu s sklepom III DoR 15/2019-11 z dne 19. 3. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi in se vsi tožbeni zahtevki tožnice zavrnejo, tožnici pa se v plačilo naložijo vsi pravdni stroški toženke, vključujoč stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka ter hkrati odloči, da je tožnica dolžna toženki povrniti revizijske stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Ugotovljeno dejansko stanje

− Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnimi vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena:

- Pravdni stranki sta na podlagi pogodbe o dobavi betonov v obdobju od 31. 7. 2015 do 30. 9. 2015 poslovno sodelovali, in sicer je toženka na osnovi podizvajalske pogodbe št. 1 tožnici dobavljala beton. Tožnica je toženki iz tega naslova dolgovala 110.968,24 EUR.

- V zavarovanje izpolnitve teh obveznosti sta stranki 15. 2. 2016 sklenili notarski zapis opr. št. SV 123/2016, Priznanje stanja dolga in sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), s katerim je med drugim tožeča stranka dovolila vknjižbo hipoteke na njenih nepremičninah v korist tožene stranke (v nadaljevanju notarski zapis št. 1). Nato pa sta 25. 2. 2016 sklenili še notarski zapis opr. št. SV – 93/16, Sporazum o zavarovanju terjatve po 171. členu SPZ (v nadaljevanju notarski zapis št. 2), na podlagi katerega je tožnica dovolila vknjižbo neposestne zastavne pravice na tovornem vozilu MAN.

- Že naslednji dan, 26. 2. 2016, je tožnica toženki prodala te nepremičnine (za kar je izstavila račun št. 127 v višini 35.000,00 EUR) in vozilo (za kar je izstavila račun št. 126 v vrednosti 24.400,00 EUR). Istega dne sta stranki izvedli kompenzacijo (s starejšimi terjatvami toženke do tožnice v znesku 59.400,00 EUR) za poplačilo.

- Tožeča stranka je 18. 3. 2016 vložila predlog za prisilno poravnavo, 12. 8. 2016 pa se je nad njo začel stečajni postopek.

- Pogodbi o zavarovanju obveznosti, prodajni pogodbi in kompenzacija so sklenjene v izpodbojnem obdobju, ki traja od 18. 3. 2015 do začetka stečaja 12. 8. 2016.

Dopuščena pravna vprašanja

− Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanj:

- Ali je višje sodišče v okoliščinah konkretnega primera pravilno presodilo, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)?

- Ali se za izpodbijanje pravnega dejanja prenosa lastninske pravice na nepremičninah na podlagi dvostranske pogodbe zahteva tožbeni zahtevek za razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila?

- Od katerega trenutka tečejo zamudne obresti od denarnega povračilnega zahtevka, nastalega zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka?

Glede (ne)utemeljenosti revizije

− Revizija ni utemeljena.

Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti (prvo dopuščeno vprašanje)

− Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podan pogoj po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena² ZFPPIPP, saj tožnica naj ne bi dokazala, da se je zaradi sklenitve prodajnih pogodb zmanjšala stečajna masa. Zaradi pridobljenih zastavnih pravic na nepremičnini in vozilu je toženka pridobila prednostno poplačilno pravico iz premoženja tožnice. To pomeni, da če bi tožnica prodala predmeta v okviru stečaja, bi morala po odbitju stroškov prodaje nameniti plačilo toženki kot ločitveni upnici prvega vrstnega reda. Zaključilo pa je, da je podan pogoj po drugi točki 2. alineje prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj je bila toženka privilegirana pri poplačilu terjatev zaradi zastavne pravice in posledično prodajne pogodbe, na podlagi katere je prišlo zaradi kompenzacije do nadomestne izpolnitve.

− Sodišče druge stopnje je sprejelo stališče, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Toženka je namreč delno poplačilo svoje terjatve prejela z izpodbojno nadomestno izpolnitvijo, to je s prodajo nepremičnin in tovornega vozila toženki, katere namen je bil v pridobitvi nasprotne terjatve po tožničinih računih in s posledično kompenzacijo. Zato je šlo za spremembo čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika oziroma za neenako obravnavanje upnikov. Morebitni »oživljeni« hipoteko in zastavo bo tako tožnica lahko uveljavljala v stečaju in šele ob uveljavljanju v stečaju bo stečajna dolžnica sploh imela možnost nasprotovati njunemu obstoju.

− Toženka v reviziji navaja, da v posledici izvedbe navedenih poslov ni prišlo do neenake obravnave upnikov. Zastavne pravice niso bile predmet izpodbijanja in tako posli o njihovi ustanovitvi predstavljajo veljavne pravne posle in je bila toženka v času njihove sklenitve imetnica prednostnega poplačilnega upravičenja in bi bila v vsakem primeru deležna celotne kupnine, ostali upniki pa iz tega naslova ne bi bili poplačani. Tožnica ni ponudila niti trditev, ki bi omogočale sklep o izpodbojnosti poslov zavarovanja, prav tako ni postavila ustreznega oblikovalnega zahtevka za odpravo njihovih učinkov. V takšni situaciji pa je treba zavarovalne posle obravnavati kot obstoječe. Zgolj pravni posel ustanovitve zastavne pravice pa nima značilnosti neenake obravnave upnikov.

− Po presoji Vrhovnega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke prvega dostavka 271. člena ZFPPIPP, ki določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

− Tožnica je že v tožbi navajala, da je do prikrajšanja stečajne mase prišlo zaradi vseh med seboj povezanih poslov. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja (opisanega v 4. točki obrazložitve sodbe), sta stranki, ko je toženka ugotovila, da ni možnosti, da bi prišla do poplačila svoje terjatve, saj je bilo likvidnostno stanje tožeče stranke slabo, sklenili posla o zavarovanju terjatve. Na podlagi notarskega zapisa št. 1 z dne 15. 2. 2016 sta v korist toženke ustanovili zastavno pravico na nepremičninah tožeče stranke, na podlagi notarskega zapisa št. 2 z dne 25. 2. 2016 pa še zastavno pravico na vozilu MAN. Že naslednji dan, 26. 2. 2016, pa je tožnica toženki prodala te nepremičnine (za kar je izstavila račun št. 127 v višini 35.000,00 EUR) in vozilo (za kar je izstavila račun št. 126 v vrednosti 24.400,00 EUR). Istega dne sta stranki izvedli kompenzacijo (s starejšimi terjatvami toženke do tožnice v znesku 59.400,00 EUR) za poplačilo. To pomeni, da so vsi posli, pogodbi o zavarovanju obveznosti, prodajni pogodbi in kompenzacija, sklenjeni v izpodbojnem obdobju, ki glede na 269. člen ZFPPIPP³ in prvi odstavek 287. člena ZFPPIP⁴ traja od 18. 3. 2015 do začetka stečaja 12. 8. 2016. To pomeni, da bi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če ta dejanja ne bi bila opravljena. Stališča sodne prakse v zadevah I Cpg 1792/2014 z dne 21. 1. 2015 in I Cpg 13/2016 z dne 9. 2. 2016,⁵ na katere se v reviziji sklicuje tožnica, pa so sprejeta glede na drugačno dejansko stanje.

− Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke prvega dostavka 271. člena ZFPPIPP, ko je toženka delno poplačilo svoje terjatve prejela z izpodbijano nadomestno izpolnitvijo, to je s prodajo nepremičnin in tovornega vozila toženki, katere namen je bil pridobitev nasprotne terjatve po tožničinih računih in posledično poravnava celotnih tožničinih terjatev s kompenzacijo.

Glede tožbenega zahtevka za razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila (drugo dopuščeno vprašanje)

− Toženka navaja, da je tožnica v zvezi s posli z nepremičninami napačno postavila tožbeni zahtevek, saj bi morala izpodbijati tudi učinek razpolagalnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo), česar pa naj ne bi storila.

− Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišč nižjih stopenj, da je tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi ustrezen. Prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP določa, da izpodbojni zahtevek vsebuje pravico zahtevati razveljavitev učinkov izpodbijanega pravnega dejanja (271. člen ZFPPIPP) v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo to dejanje opravljeno, ne pa pravice zahtevati razveljavitve dejanja samega. Tožnica pa je v obravnavani zadevi postavila tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka prodaje in prenosa lastninske pravice na nepremičninah, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. V tej prodajni pogodbi z dne 26. 2. 2016 sta vsebovana zavezovalni pravni posel in razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo). S tem je po stališču Vrhovnega sodišča tožnica hkrati izpodbila učinek obeh pravnih poslov in poseben oblikovalni zahtevek za razveljavitev učinkov zemljiškoknjižnega dovolila v okoliščinah obravnavanega primera ni potreben. Nato je tožnica pravilno postavila še zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in ponovno vknjižbo v korist tožnice. S tem tudi niso utemeljene revizijske navedbe, da sam zavezovalni pravni posel ne izkazuje objektivnega pogoja izpodbojnosti.

− Ta odločitev ne odstopa od sodne prakse, ki jo navaja toženka v reviziji. Iz sodbe III Ips 67/2014 z dne 28. 10. 2014 izhaja le, da je po 275. členu ZFPPIPP dovolj, da se izpodbijajo le učinki pravnih dejanj in ne sama dejanja.

Glede zamudnih obresti (tretje dopuščeno vprašanje)

− Toženka navaja, da sta sodišči nižjih stopenj napačno priznali zamudne obresti v zvezi s povračilnim zahtevkom za vozilo že od dne vložitve tožbe in ne le od pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugodeno temu zahtevku.

− Prvi odstavek 278. člena ZFPPIPP določa, da pravne posledice po drugem ali tretjem odstavku tega člena nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja po prvem odstavku 275. člena tega zakona. Drugi odstavek tega člena pa določa, da če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodbe. Po 193. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) velja, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

− Kot navaja toženka v reviziji, je sodna praksa v zvezi s tem neenotna in se sodišča pri presoji začetka teka zamudnih obresti pri izpodbojnih zahtevkih sklicujejo tudi na uporabo prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP.⁶ Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnici priznali zamudne obresti od dne vložitve tožbe (20. 7. 2017).⁷ Določba 278. člena ZFPPIPP namreč ne vsebuje pravil o zamudi in začetku teka zamudnih obresti, zato je treba v tem delu uporabiti splošna pravila, ki so urejena v OZ. Čeprav nastanejo pravne posledice sodbe za izpodbijanje dejanj skladno s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP po pravnomočnosti sodbe, se v obravnavani zadevi uveljavlja povračilni zahtevek. Zato je treba drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP uporabiti v zvezi s 193. členom OZ, ki določa, da je treba plačati zamudne obresti vsaj od dneva vložitve tožbe.

− S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na bistvene revizijske navedbe. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

− Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

¹ Specificiranih v izreku sodbe sodišča prve stopnje.
² Prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP določa: Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno:1. če je bila posledica tega dejanja:- bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno,- bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.
³ Po katerem obdobje izpodbojnosti traja 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka.
⁴ Obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona teče od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka.
⁵ Iz katerih glede na okoliščine zadev izhaja presoja višjih sodišč, da ni prišlo do oškodovanja stečajne mase, če bi lahko stranka uveljavljala ločitveno pravico v stečajnem postopku, je pa izven tega postopka dosegla poplačilo svojih zavarovanih terjatev.
⁶ Od dne pravnomočnosti sodbe zamudne obresti priznavajo npr. odločbe VSL I Cpg 930/2011, I Cpg 27/2012 in druge.
⁷ Enako stališče zastopa Igor Strnad, Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in zamuda, Pravna praksa, 2013, št. 33, str. 9.