VSRS Sklep VIII R 20/2019

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

1Okrožno sodišče v Ljubljani se je v tem sporu s sklepom III P 1038/2019 z dne 27. 6. 2019 po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je po prejemu odgovora na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, sprožilo spor o pristojnosti, saj pristojnosti za odločanje v tej zadevi ni sprejelo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za ta spor, v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu jo je tožena stranka povzročila kot država in ne kot delodajalec. Po pozivu sodišča je tožnik v vlogi pojasnil, da utemeljuje tožbeni zahtevek z odškodninsko odgovornostjo države po 26. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991/I in nadalj., Ustava RS) v povezavi s 148. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Glede na navedeno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugotavlja, da v tem sporu ni pristojno za odločanje, saj ne gre za individualni delovni spor iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj., ZDSS-1). Zato meni, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani kot sodišče splošne pristojnosti.

3Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

4Na podlagi drugega odstavka 17. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Tožnik v tožbi navaja, da vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi dela organa Ministrstva za notranje zadeve, ker ga kljub izpolnjevanju pogojev na Internem natečaju za napotitev javnih uslužbencev policije na nadaljnje izobraževanje v izobraževalnih institucijah v letu 2017/2018 (v nadaljevanju Interni natečaj) ni izbral in ni napotil na izobraževanje na evropski magistrski študij X.

5Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da je RS, Ministrstvo za notranje zadeve, kjer je bil zaposlen tudi tožnik, objavilo Interni natečaj in delavce pozvalo k podaji prijav. Na tem natečaju ni bil izbran nihče, tožnik pa ni bil izbran zaradi neizpolnjevanja vseh razpisnih pogojev, čeprav zatrjuje, da je vse zahtevane pogoje izpolnjeval (o izpolnjevanju le-teh je prijavi priložil tudi potrdila). Dodaten razlog za to, da tožnik ni bil izbran na Internem natečaju, je bil v tem, da k tožnikovemu izobraževanju ni dal soglasja niti tožnikov neposredno nadrejeni niti vodja policijske uprave.

6Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj., ZDR-1) v 170. členu, na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi, opredeljuje po eni strani pravico in dolžnost delavca do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, po drugi strani pa dolžnost delodajalca, da zagotovi izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je s tem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Za ta spor in za tožnika kot javnega uslužbenca, zaposlenega pri toženi stranki, pa sta pomembna tudi 101. člen in 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ZJU). V prvi citirani določbi je zakonodajalec opredelil pravico do kandidiranja in pogojev za napotitev na izobraževanje javnega uslužbenca v interesu delodajalca, v drugi pa odškodninsko odgovornost delodajalca za povzročeno škodo javnemu uslužbencu pri delu ali v zvezi z delom pri organu, oziroma za škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

7Ob upoštevanju kompetenčnega dejanskega stanja gre za spor za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo med tožnikom kot javnim uslužbencem (torej delavcem) in toženo stranko kot delodajalcem zaradi neizbire na Internem natečaju. Ta spor je spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, kar pomeni, da je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje o njem pristojno delovno sodišče.

8Glede na že omenjeni drugi odstavek 17. člena ZPP za določitev stvarne pristojnosti ni pomembno, da se tožnik pri uveljavljanju svojega tožbenega zahtevka sklicuje na 26. člen Ustave RS oziroma na 148. člen OZ, saj te navedbe ne spadajo v okvir opredelitve kompetenčnega dejanskega stanja. Sodišče na pravno podlago, ki jo navajajo stranke, ni vezano¹, zato tudi navedba pravne podlage v tožbi nima vpliva na stvarno pristojnost sodišča.

9Upoštevajoč navedeno je Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (25. člen ZPP).

10Vrhovno sodišče je to odločitev sprejelo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ A. Galič in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, GV Založba, komentar k 180. členu, str. 134 in naslednje.