VSM Sodba I Cp 978/2019

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da ta točka poslej v celoti glasi:

"Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni v 15 dneh od prejema te sodbe nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 3.490,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila."

II. Sicer se pritožba prve tožene stranke in v celoti pritožba druge tožene stranke zavrneta in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka, prva tožena stranka in druga tožena stranka same krijejo nastale jim stroške v pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prva toženka in druga toženka dolžni v 15 dneh nerazdelno plačati tožniku 5.158,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.200,00 EUR od 11. 4. 2016 dalje do plačila, od zneska 2.850,00 EUR od dne 26. 4. 2016 dalje do plačila in od zneska 108,78 EUR od dne 20. 6. 2016 dalje do plačila. V presežku za znesek 4.257,63 EUR in za obresti od prisojenega zneska 108,78 EUR od 18. 3. 2016 do 19. 6. 2016, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je prva toženka dolžna v 15 dneh povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 3.523,41 EUR, druga toženka pa je v istem roku dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 4.216,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Prav tako je odločilo, da je tožnik dolžan stranskemu intervenientu v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 33,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožujeta prva toženka in druga toženka.

3Prva toženka v pritožbi navaja, da se ne strinja z sodbo sodišča prve stopnje, ko to zaključuje, da je tožniku zaradi neizvrševanja nalog s strani prve toženke in zavarovanca druge toženke pri opravljanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti nastala škoda, ker ti nista ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila prometna nesreča, v kateri je tožnik dne 24. 12. 2015 utrpel škodo, posledica opustitve potrebne skrbnosti in neustreznega vzdrževanja cestišča.

Prva toženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o ugovoru prve toženke glede obstoja podlage tožbenega zahtevka. Sodišče ni upoštevalo ugovora toženk, da sta redno in strokovno opravljali svoje naloge glede vzdrževanja in upravljanja cestišča, kot to izhaja iz dnevnika dežurne knjige zavarovanca druge toženke, prav tako pa se ni opredelilo do ugovora neprilagojene hitrosti vožnje tožnika in ustrezno postavljene prometne signalizacije.

Cesta na delu odseka v smeri gibanja vozila tožnika poteka v blagem desnem ovinku, postavljen je znak za splošno nevarnost z dopolnilno tablo "poškodovano vozišče", "vozi previdno ", ki velja v dolžini 500 metrov, torej tudi na kraju škodnega dogodka, neposredno pred rezkanim odsekom je postavljen prometni znak omejitev hitrosti 60 km/h, 150 metrov pred ovinkom pa voznike na nevarnost opozarja še dodatni prometni znak "spolzko vozišče". Navedeno je razvidno tudi iz predložene tabele iz evidence prometne signalizacije in iz dnevnika izvajanja rednega vzdrževanja za postavitev prometnega znaka zaradi spolzkega vozišča, ki sta ga toženki predložili. Upravljalec in vzdrževalec ceste mora cesto vzdrževati tako, da je zagotovljena varna uporaba, vendar to ne pomeni absolutne varnosti, saj te ni mogoče zagotoviti, zato so vozniki na nevarnosti opozorjeni s prometnimi znaki. Prva toženka je izvedla tudi druge aktivnosti za zagotovitev varnosti, to je rezkanje asfalta, kar ugotavlja v svojem izvedenskem mnenju tudi izvedenec cestnoprometne stroke, dan pred škodnim dogodkom, to je 23. 12. 2015 pa je bil odsek posut s soljo ob 16.30 in 23.00 uri. Toženki sta tako naredili vse, da bi zagotovili varno uporabo ceste, kar ji nalagajo veljavni predpisi, zato jima ni mogoče očitati opustitve dolžnosti kot enega od elementov krivdne odgovornosti.

Navedeni odsek na dan prevozi povprečno 6.380 vozil v obe smeri, v letu 2015 pa so tam bile le tri prometne nesreče. Ni sporno, da je tistega dne bilo vozišče spolzko, saj je na to med drugim opozarjala tudi prometna signalizacija, vendar pa Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v 45. členu predpisuje, da mora voznik prilagoditi vožnjo takšnim okoliščinam, na kar je bil voznik tudi z ustrezno prometno signalizacijo opozorjen. V kolikor bi bilo cestišče dejansko tako neustrezno, bi škoda nastala vsem, ki so v tistem obdobju peljali čez kritično točko. Pokaže se tudi, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev sprejelo tudi na podlagi izpovedi prič glede postavitve prometne signalizacije, za katero se niso povsem dobro spomnile, ali je bila postavljena že v času škodnega dogodka. Prvostopenjsko sodišče je nekritično sledilo tožbeni navedbi, da tožnik ni bil kaznovan za cestnoprometni prekršek. Tožniku je namreč najprej bil izdan plačilni nalog, zato samo dejstvo, da se je na istem mestu zgodila še ena prometna nesreča, ne bi smelo biti razbremenilni razlog za spregled odgovornosti voznika, še posebej, če ga je precejšnje število voznikov kljub slabemu stanju ceste prepeljalo brez škodljivih posledic. Tudi izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da bi bilo kraj dogodka mogoče brez škodljivih posledic prepeljati s hitrostjo 35 do 40 km/h.

Prva toženka izpodbija tudi dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, za katero meni, da je glede na to, da poškodbe tožniku niso pustile nobenih posledic in glede na sodno prakso, znatno previsoka.

Prva toženka tudi meni, da lahko tožniku pripada le dejanska škoda, ki mu je nastala na vozilu. Obseg ugotovljene škode v nobenem primeru ne more biti enak ceni popravila z novimi deli, saj bi bil tožnik v tem primeru neupravičeno obogaten. Škodo predstavlja le amortizirana vrednost zamenjanih delov na vozilu, zato je po mnenju prve toženke odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu zmotna.

Glede odločitve o stroških prva toženka opozarja, da je bil tožnik po načelu uspeha upravičen do povrnitve 4.249,19 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ta znesek pobotalo s stroški, do katerih sta glede na uspeh v pravdi upravičeni prva toženka in druga toženka, za vsako posebej, kar je narobe. Tožnik do povrnitve tolikšne višine stroškov ni upravičen.

4Druga toženka v pritožbi poudarja predvsem, da bi tožnik v danih razmerah hitrost vožnje vozila moral prilagoditi zimskih razmeram in vlagi in ni res, da je to storil, ker je vozil s hitrostjo 57 km/h, saj je bila hitrost vožnje omejena na 60 km/h. Sodišče spregleda, da je izvedenec navedel, da bi tožnik lahko zavoj povsem normalno prevozil s hitrostjo 40 km/h. Prilagoditev hitrosti vožnje stanju vozišča narekuje uporaba materialnega prava, ki zavezuje vse udeležence v prometu.

Izvedenec cestnoprometne stroke je podal svoje stališče na podlagi fotografij starih nekaj let in je lahko samo predvideval stanje in njegova ocena zdrsnosti je samo predvidevanje. Teža in vrednost izvedenskega mnenja sta stvar presoje skupaj z drugimi dokazi. Sodišče je tako povsem ignoriralo izpoved priče A.C., ki je izpovedal, da ta odsek dnevno prevozi 6.600 vozil in da se podatki o nesrečah gibljejo med tri in deset v letu 2015 ter med 0 do 12 v letu 2016, kar sodišče celo povzema. Cestišče je bilo posoljeno in posipano s peskom, ni pa bilo zasneženo ali ledeno. Vlaga je pojav, ki ga zavarovanec ni sposoben odstraniti. Tudi če sta se v istem zavoju v istem dnevu pripetili dve prometni nesreči, je kljub temu 6.598 vozil odsek varno prepeljalo, kar vse kaže na dejstvo, da je bila signalizacija ustrezna, vozišče ustrezno, vendar je bilo zaradi zimskih razmer (vlaga in povečana zdrsnost), vožnjo potrebno temu prilagoditi. Sodišče je svojo utemeljitev sodbe podalo izključno na domnevi izvedenca o koeficientu zdrsnosti, ki sta mu toženki oporekali.

Druga toženka prav tako poudarja, da je prvostopenjsko sodišče dalo preveliko težo mnenju izvedenca in je pri tem spregledalo dokumentirano porezkanost asfalta, kar je bilo tudi posebej izpostavljeno ob njegovem zaslišanju. Tudi takšen koeficient trenja, ki odgovarja drsnosti snega, avtomatično ne predstavlja podlage za odgovornost, saj je sneg običajna zimska okoliščina. Povečana zdrsnost pozimi je običajna in pričakovana, sodišče pa ni upoštevalo materialnopravne obveznosti tožnika po prilagoditvi vožnje v zimskih razmerah.

Prvostopenjsko sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj neupravičeno navaja, da je bila prva toženka prepozna pri trditvah glede porezkanosti cestišča, te trditve je namreč podala že v samem odgovoru na tožbo. Povsem upravičeno je glede tega podala tudi vprašanja v zvezi z delom izvedenca. Tudi druga toženka je v odgovoru na tožbo take navedbe podala. Prekluzije zato v tem delu ni in gre za kršitev pravil ZPP s strani sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče v sodbi tudi zavajajoče povzema, da bi bilo zdrs mogoče preprečiti pri hitrosti 30 km/h, iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da bi bilo to mogoče že pri hitrosti 40 km/h.

5Zaradi vsega navedenega prva toženka in druga toženka pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma prisojeno odškodnino ustrezno zniža, vse s stroškovno posledico za tožnika oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Tožnik je na pritožbi prve toženke in druge toženke odgovoril in se zavzema za njuno zavrnitev.

7Pritožba prve toženke je delno utemeljena, pritožba druge toženka pa ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi tožnik od prve toženke in druge toženke zahteva odškodnino za nastalo mu materialno in nematerialno škodo v škodnem dogodku, ko je kot voznik z osebnim avtomobilom na glavni cesti II. reda, št. 112, odsek 1256, zapeljal na star porezkan in dotrajan ter od olja masten asfaltni ustroj, kjer je zaradi nenadne spremembe oprijemljivosti pnevmatik izgubil oblast nad vozilom, v posledici česar ga je zaneslo levo na nasprotno smerno vozišče, kjer je trčil v nasproti vozeče vozilo. Tožnik se je pri tem telesno poškodoval, na osebnem vozilu pa je nastala premoženjska škoda. Za nastanek škodnega dogodka objektivno in krivdno odgovarjata prva toženka kot upravljalka ceste in druga toženka, pri kateri ima vzdrževalec ceste zavarovano svojo dejavnost. Prva toženka in druga toženka za dogodek odgovarjata solidarno, saj nista zagotovili takšnega vzdrževanja ceste, da bi bila zagotovljena varna uporaba, prav tako pa nista poskrbeli za ustrezno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na uničenost in spolzkost vozišča ter predpisala takšno najvišjo dovoljeno hitrost, ki bi kljub takšnemu, za vožnjo popolnoma neprimernemu vozišču, omogočala voznikom varno vožnjo.

9Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona in tudi ne v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. V postopku je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajanem temelju in višini tožniku odmerjenih odškodnin ter je bila na tej podlagi v zvezi s tem sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (168., 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

O temelju:

10Pritožbi prve toženke in druge toženke izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča, da je temelj odškodninskega zahtevka podan, predvsem iz razloga, ker ocenjujeta, da tožnik v danih razmerah hitrosti vožnje svojega vozila ni prilagodil lastnosti in stanju vozišča, k čemer ga zavezuje prvi odstavek 45. člena ZPrCP¹. Na dolžnost prilagoditve hitrosti vožnje na spornem odseku je bil tožnik opozorjen z ustrezno prometno signalizacijo, pri čemer toženki izpostavljata predvsem prometni znak "spolzko vozišče", do česar pa se prvostopenjsko sodišče niti ne opredeli.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik na odseku, kjer je prišlo do prometne nesreče, vozil z manjšo hitrostjo od predpisane, in da je imel cestni ustroj v kritičnem ovinku neobičajno nizek koeficient trenja za mokro asfaltno površino, okoli 0,3, ki je enak koeficientu trenja vlažnega snega². Tudi po oceni pritožbenega sodišča v danih razmerah, ob sicer lepem vremenu brez padavin, nezasneženem in nepoledenelem vozišču, takšne drsnosti vozišča v ovinku tožnik ni mogel pričakovati. K pričakovanosti takšnega vozišča tožnika ne more zavezovati niti prometni znak "spolzko vozišče", na katerega se sklicujeta pritožbi in tudi prisotnost le-tega pred krajem dogodka, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja odločilnega dejstva v zvezi z oceno o pričakovanosti ovire, na kakršno je tožnik pri vožnji po glavni cesti II. reda naletel. Izvedenec namreč ugotavlja torni koeficient okoli 0,3, ki velja za vlažen sneg, medtem ko je tožnik v danih razmerah sicer bil dolžan pričakovati tudi vlago na vozišču, a je torni koeficient vlažnega zglajenega asfalta po navedbi izvedenca višji, 0,55. Tožnik je hitrost vožnje vozila tudi prilagodil prometnemu znaku za omejitev hitrosti in vozil s hitrostjo manjšo od dovoljene, ki pa vseeno ni bila dovolj nizka, da bi sporni del vozišča uspel varno prevoziti, saj tako ekstremne drsnosti vozišča v danih razmerah ni mogel pričakovati.

11Rezkanost asfalta, na katero se sklicujeta pritožbi, je v času škodnega dogodka, glede na izpovedbo izvedenca in fotografije kraja dogodka (priloga A19), bila že povsem zglajena, zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno prvi toženki in zavarovancu druge toženke očita, da nista poskrbela za ustrezno tornost oziroma hrapavost vozišča ter ustrezno prometno signalizacijo, ki se nanaša na omejitev hitrosti vožnje. Izvedenec je namreč izračunal, da bi skozi kritični ovinek tožnik moral voziti s hitrostjo okoli 35 km/h (dejansko 35 do 40 km/h), kar je precej velika prilagoditev hitrosti za razmere brez poledice ali snega na cesti.

12Prvostopenjsko sodišče zato pravilno zaključuje, da sta prva toženka in zavarovanec druge toženke opustila dolžno skrbnost ustreznega vzdrževanja cestišča in postavitve ustrezne prometne signalizacije (prometni znak za nižjo omejitev hitrosti) ter tako nista upoštevala določil Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, ki ju k temu zavezuje ter jima je zato mogoče pripisati krivdo v smislu opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka iz poklicne dejavnosti.

13Pritožba druge toženke uveljavlja, da je izvedenec cestnoprometne stroke oceno zdrsnosti vozišča podal na predvidevanju, čemur ni mogoče pritrditi. Že prvostopenjsko sodišče v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjuje, da je izvedenec, ki je strokovnjak na področju cestnoprometne stroke, na zaslišanju dodatno obrazložil, kako je prišel do izračuna koeficienta glede drsnosti tega dela cestišča. Uporabil je strokovno metodo Crash model, s katero je koeficient trenja ocenil in ne predvidel. Ob upoštevanju tudi drugih izvedenih dokazov, ki ocenjeni faktor trenja očitno potrjujejo (izpovedba tožnika, izpovedbi v postopku zaslišanih prič policistov, ki sta nezgodo tožnika obravnavala, fotografije prometne nesreče) ter ob dejstvu, da je takoj za tožnikom v istem ovinku prišlo še do ene prometne nesreče in je policija zato odredila čiščenje spornega dela ceste, po navedbi v postopku zaslišane priče A.C., pa so po dogodku ob sanaciji mostu ta del ceste na novo preplastili oziroma zrezkazli za štiri centimetre in obrabno plast zamenjali, pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

14Pritožbi zato tudi neutemeljeno uveljavljata, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ker bi naj izostala dokazna ocena sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih glede ugovora toženk o neprilagojeni hitrosti vožnje tožnika in o ustrezno postavljeni prometni signalizaciji, ter da sta toženki, kot to izhaja iz dnevnika dežurne knjige zavarovanca druge toženke, redno in strokovno opravljali svoje naloge glede vzdrževanja in upravljanja cestišča, zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov, prav tako pa ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo prvostopenjsko sodišče naj zagrešilo, ker je neutemeljeno uporabilo določbo o prekluziji trditev (286. člen ZPP) v zvezi s porezkanostjo cestišča. Res je, da prvostopenjsko sodišče navaja, da pripomb prve toženke glede rezkanosti asfalta na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ne bo obravnavalo, ker je s temi prekludirana, čeprav se je prva toženka na rezkanost asfalta sklicevala že v odgovoru na pritožbo, vendar navedeno na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Izvedenec je ugotovil koeficient drsnosti spornega dela vozišča glede na stanje, kot je bilo v času škodnega dogodka. Očitno je kljub siceršnji rezkanosti asfalta ugotovil faktor drsnosti s koeficientom okoli 0,3, saj je bila rezkanost, tako po navedbah izvedenca, kot tudi z vpogledom v fotografije, že povsem zglajena.

O višini nematerialne škode:

15Druga toženka s pritožbo graja višino odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah. Meni, da so po obeh postavkah odmerjene previsoko.

16Prvostopenjsko sodišče je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 1.800,00 EUR od zahtevanih 2.800,00 EUR. Glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel³, glede na čas trajanja bolečinskega obdobja ter glede na intenziteto bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja, kot jih ugotavlja izvedenec in vse razloge, ki jih prvostopenjsko sodišče v zvezi z odmero te odškodnine navaja v točkah 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pritrjuje, da odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ. Pritožba kot argument za zvišanje višine odškodnine iz tega naslova poudarja predvsem dejstva, da je tožnik zdravnika obiskal šele en teden po nezgodi, da nesreča pri tožniku ni zapustila nobenih organskih ali funkcionalnih okvar, ter da narava tožnikovih poškodb ne daje podlage za zaključek, da bi tožnik tekom enomesečnega zdravljenja trpel številne nevšečnosti, prisotne pa so bile le lahke bolečine, ki so izzvenele po opravljeni fizikalni terapiji. Iz priloge A17 spisovnega gradiva izhaja, da je bil tožnik obravnavan pri zdravniku na dan škodnega dogodka. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede časa trajanja bolečinskega obdobja, intenzitete bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja pa temeljijo na v prvostopenjskem postopku pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, na katerega prva toženka in druga toženka nista imeli pripomb. Višina odmerjene odškodnine tožniku iz tega naslova je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za tožniku nastalo tovrstno nepremoženjsko škodo, saj je sorazmerna s tožnikovim prikrajšanjem in je ustrezno vpeta v primerljivo sodno prakso.

17Tudi odmerjena odškodnina za prestani strah v višini 400,00 EUR, ki jo je prvostopenjsko sodišče tožniku odmerilo od zahtevanih 800,00 EUR, je po oceni prvostopenjskega sodišča ustrezna. Višina odmerjene odškodnine ima podlago predvsem v intenzivnem primarnem strahu, ki je trajal okoli pol minute ter sekundarnem strahu, ki je bil pri tožniku prisoten zaradi zdravljenja poškodb, ko je imel bolečine v predelu glave in slabšo gibljivost v vratu, levem ramenu in levem kolenu. Res je, da tožnikovo duševno ravnovesje zaradi prestajanja strahu ni bilo porušeno, vendar pa je bil tožnik kljub temu zaskrbljen zaradi izhoda zdravljenja in pred morebitnimi posledicami, zato višina odmerjene odškodnine v znesku 400,00 EUR za tožnika tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja primerno denarno satisfakcijo iz tega naslova.

O višini premoženjske škode:

18Po mnenju prve toženke se pri odmeri višine odškodnine za materialno škodo na vozilu ocenjuje upravičenost med stroški popravila in vrednostjo vozila. Obseg ugotovljene škode v nobenem primeru ne more biti enak ceni popravila z novimi deli, saj bi bil tožnik na ta način neupravičeno obogaten. Škodo predstavlja le amortizirana vrednost zamenjanih delov na vozilu, pri čemer je potrebno upoštevati starost vozila in starost zamenjanih delov, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča zmotna.

19Prvostopenjsko sodišče je tožniku priznalo odškodnino za materialno škodo na vozilu z obračunom po sistemu totalne škode na dan nezgode, kot jo je izračunal v postopku postavljeni sodni cenilec in izvedenec prometne, avtomobilske in strojne stroke. Ta je od vrednosti nepoškodovanega vozila v času nezgode, ki je znašala cca. 4.850,00 EUR odštel vrednost rešenih delov vozila 2.000,00 EUR in pri odmeri odškodnine ni bila upoštevana cena popravila vozila z novimi deli. Škoda je bila obračunana oziroma obravnavana v smislu totalne škode. Pritožbena graja prve toženke v tem delu je zato neutemeljena.

O stroških postopka:

20Je pa utemeljena pritožbena graja prve toženke, ki se nanaša na stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča navedeno v točki III. izreka izpodbijane sodbe. Višina pravdnim strankam priznanih pravdnih stroškov v prvostopenjskem postopku pritožbeno ni sporna, prav tako pritožbeno ni sporno, da je tožnik v pravdi uspel 54,78%, toženki pa 45,22%. Tožnik je glede na svoj uspeh v pravdi upravičen do povrnitve 4.249,19 EUR pravdnih stroškov. Prvi toženki je glede na uspeh v pravdi priznano 725,78 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 33,10 EUR. Skupno sta torej upravičeni do povrnitve 758,88 EUR, zato sta po pobotanju solidarno dolžni povrniti tožniku 3.490,31 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov.

21Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke delno ugodilo le v stroškovni odločitvi (III. izreka sodbe sodišča prve stopnje) in jo je ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), sicer pa pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo druge toženke zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Prva toženka je s pritožbo le delno uspela v stroškovni odločitvi, s pritožbo glavne stvari pa ni bila uspešna, zato je šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspela. Druga toženka s pritožbo v celoti ni uspela, navedbe odgovora na pritožbi prve toženke in druge toženke tožnika pa k razsoji v obravnavani zadevi niso bistveno doprinesle. Svoje pritožbene pravdne stroške morajo zato kriti sami (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Prvi odstavek 45. člena ZPrCP določa: Voznik mora hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim, tako da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine, lahko pričakuje.
² Glej izvedensko mnenje cestnoprometnega izvedenca pod 2.1 dinamika vožnje v ovinku.
³ Po navedbi izvedenca medicinske stroke je tožnik utrpel udarnino na glavi, nateg vratnih mišic, udarnino v predelu levega ramena, udarnino na levi strani prsnega koša in udarnino levega ramena.