VSM Sodba I Cp 892/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: "Ugotovi se, da obstaja ločitvena pravica za poplačilo priznane denarne terjatve v višini 165.555,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 6. 2017 dalje do plačila, na nepremičnini v lasti tožene stranke, tako imenovana trgovina T., v naravi poslovni lokal v izmeri 237,91 m2, ki še ni pravilno vpisana v zemljiško knjigo in naj bi se nahajala v poslovno stanovanjski zgradbi z identifikacijsko številko 1838 oziroma kot sedaj zavedeno nepravilno 1837, in ki stoji na parceli 698/2 k.o. M. oziroma nepravilno navedeno na parceli 698/1 k.o. M. Toženi stranki se naloži, da priznane terjatve tožeče stranke v višini 165.555,14 EUR, oziroma z že priznano ločitveno pravico, prednostno poplača iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, to je nepremičnine v lasti tožene stranke, tako imenovana trgovina T., v naravi poslovni lokal v izmeri 237,91 m2, ki še ni pravilno vpisana v zemljiško knjigo in naj bi se nahajala v poslovno stanovanjski zgradbi z identifikacijsko številko 1838 oziroma kot sedaj zavedeno nepravilno 1837, in ki stoji na parceli 698/2 k.o. M. oziroma nepravilno navedeno na parceli 698/1 k.o. M." V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 5.190,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša in meni, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče v obrazložitvi sodbe nikjer ne navede, kdaj je tožnica zvedela za napako v zemljiški knjigi, temveč zgolj zaključi, da je "tožnica za napako morala vedeti iz etažnih načrtov in geodetskih odločb o razdelitvi stavbe". Za napako pri vpisu v zemljiško knjigo se je vedelo vseskozi, ker se je ta napaka zgodila še pred sklenitvijo prodajne pogodbe v letu 2002, vendar pa nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Za etažiranje v stavbi št. 1837 je tožnica izvedela šele leta 2014, po sklenitvi zadnjega notarskega zapisa. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnica ni bila v dobri veri, saj je nemogoče trditi, da je bila tožnica seznanjena z vzpostavitvijo etažne lastnine pred sklenitvijo notarskih zapisov. V konkretnem primeru je bila zastavna pravica veljavno ustanovljena na podlagi 254. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zato je odločitev sodišča prve stopnje zmotna in bi morala biti tožnici ločitvena pravica priznana. Ker niti poslovni prostor, niti toženec, kot njegov lastnik, nista bila vpisana v zemljiško knjigo, sta tako tožnica, kot tudi notarka pravilno šteli nepremičnino za "nevpisano v zemljiško knjigo" ter je bila zastavna pravica veljavno ustanovljena na podlagi 254. člena ZIZ, z rubežem listin in objavo ustanovitve v Uradnem listu RS. Nima prav sodišče prve stopnje, da bi lahko tožnica vložila izbrisno tožbo in s tem odpravila nepravilnosti pri vpisu, saj nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se v obrazložitvi sodbe sklicuje na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se nanašajo na izločitveno in ne ločitveno pravico. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica je vložila tudi prepozno dopolnitev pritožbe, ki je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

4Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev pravilna.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo (pomota pri uporabi določb ZFPPIPP ni vplivala na pravilnost odločitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje ter dodaja:

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec v postopku osebnega stečaja. Iz končnega seznama prijavljenih terjatev z dne 2. 3. 2018 je razvidno, da je stečajni upravitelj v celoti priznal vse prijavljene terjatve tožnice, prerekal pa je ločitveno pravico na nepremičnini – poslovni lokal, ki se nahaja v stavbi št. 1838, ki stoji na parc. št. 692/2 k.o. M. Razlog je bil v tem, ker je ugotovil, da stečajni dolžnik ni lastnik te nepremičnine. Tožnica je v predmetnem pravdnem postopku uveljavljala ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba nepravilna, ker je sodišče prve stopnje namesto določb ZFPPIPP o ločitveni pravici (305. člen ZFPPIPP¹) uporabilo določbe o izločitveni pravici (310. člen ZFPPIPP²). Sodišče prve stopnje se je sicer res pomotoma sklicevalo na določbo ZFPPIPP, ki govori o izločitveni, namesto ločitveni pravici. Vendar pa je 310. člen ZFPPIPP uporabilo le z namenom ugotavljanja pravočasnosti vložitve tožbe in ne z namenom ugotavljanja, ali je tožnica s tožbo uveljavljala ločitveno ali izločitveno pravico. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da tožnica uveljavlja ločitveno, ne izločitvene pravice. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica veljavno ustanovila zastavno pravico ali ne oziroma ali je posledično v predmetnem postopku utemeljeno uveljavljala ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice. Ker je rok za vložitev tožbe tako za ločitveno, kot tudi za izločitveno pravico enak – to je en mesec po objavi sklepa o preizkusu terjatev, nepravilna navedba člena ZFPPIPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Posledično tožnica s pritožbenimi izvajanji v tej smeri ne more biti uspešna.

9Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec dne 7. 4. 2002 sklenil prodajno pogodbo (priloga A6), v kateri je kot kupec od prodajalca A. A. d.d., kupil del poslovnega prostora – sedanjo trgovino T., ki je bila označena kot "lokal B T." v izmeri 237,91 m2, "ko je bilo ugotovljeno, da predmetna nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je pa bila podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo", kakor izhaja iz točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica je kot upnica in kot zastavna upnica s tožencem, kot dolžnikom in zastavnim dolžnikom sklenila sporazum o zavarovanju terjatve, h kateremu je bilo sklenjenih več dodatkov oziroma aneksov, vsi v skladu z določbo 254. člena ZIZ³.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki vedeli, da obstaja napaka pri vpisu v zemljiško knjigo oziroma da zemljiškoknjižno stanje ne izkazuje dejanskega stanja lastništva, saj bi morali biti na naslovu Trg 1 vpisani zemljiškoknjižni lastniki vpisani na naslovu Trg 2 in obratno, vendar pritožb zoper odločbi Geodetske uprave, s katerima je bila vzpostavljena etažna lastnina, ni bilo in sta posledično odločbi postali pravnomočni.

11Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je za odločitev pomemben trenutek, ko je tožnica zvedela, da pri ureditvi oziroma vzpostavitvi etažne lastnine v poslovno-stanovanjskem prostoru na Trgu 1 in poslovnem prostoru Trg 2 zemljiškoknjižno stanje ni pravilno. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (navedeno potrjuje tudi tožnica v pritožbi), sta pravdni stranki že v času sklepanja sporazuma o zavarovanju terjatve vedeli, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, saj je po navedbah tožnice to med drugim bil razlog za uporabo 254. člena ZIZ. Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je napaka obstajala že v času sklepanja prodajne pogodbe za sporni poslovni prostor, kar je bilo potrjeno z izpovedbo notarskega pomočnika, ki je bil zaslišan kot priča.⁴

12Po oceni sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ni bistveno, kdaj je tožnica zvedela za vpis etažne lastnine, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da je že v času sklepanja sporazuma o zavarovanju terjatve vedela za napako v zemljiški knjigi. Kot je zatrjevala tekom postopka in tudi sedaj v pritožbi, je to bil razlog za uporabo postopka ustanovitve zastavne pravice po 254. členu ZIZ, saj so zaradi napake pri vknjižbi v zemljiško knjigo šteli sporno nepremičnino za "nevknjiženo". Posledično so neutemeljena pritožbena izvajanja, da sodba nima razlogov o tem, kdaj je tožnica zvedela za napačen vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo.

13Tožnica skuša v pritožbi pojasniti, zakaj je način ustanovitve zastavne pravice v skladu z določbo 254. člena ZIZ pravilen. Podaja svoje razumevanje pojma "v zemljiško knjigo nevpisana nepremičnina" in pojasnjuje razloge za takšno ravnanje. S takšnimi pritožbenimi navedbami, ki v določenem obsegu predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih sodišče druge stopnje posledično ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP⁵), ne more biti uspešna.

14Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenemu naziranju, da sta "tako tožnica, kot tudi notarka šteli nepremičnino za nevpisano v zemljiško knjigo, ker niti poslovni prostor, niti toženec kot njegov lastnik, nista bila vpisana v zemljiško knjigo". Takšno naziranje je zmotno. Če kupec nepremičnine ni vpisan v zemljiško knjigo, to še ne pomeni, da "je mogoče šteti, da gre za nevpisano nepremičnino", kot zmotno meni tožnica. Nepremičnina, ki jo je kupil toženec, je bila že v času sklenitve prodajne pogodbe v zemljiško knjigo vknjižena, prav tako druga izmed spornih nepremičnin.⁶

15Glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera je ugotoviti, da ne gre za primer, ko nepremičnina ne bi bila vpisana v zemljiški knjigi in posledično za ustanovitev zastavne pravice ni mogoče uporabiti postopka, kot ga določa 254. člen ZIZ. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na veljavnost zastavne pravice so zato neutemeljene. Nima prav pritožba, da je "glede na takšno zemljiškoknjižno stanje tožeča stranka pravilno ustanovila zavarovanje svoje terjatve z rubežem listin skladno s 254. členom ZIZ". Tožnica je tekom postopka in tudi sedaj v pritožbi navajala, da je način iz 254. člena ZIZ uporabila, ker "toženec kot lastnik ni bil vpisan v zemljiško knjigo" oziroma ker "etažna lastnina še ni bila vzpostavljena". Takšno razumevanje v 254. členu ZIZ predvidenega načina ustanovitve zastavne pravice je napačno. Uporabiti ga je mogoče le v primerih, ko gre za nepremičnino, ki še sploh ni vknjižena v zemljiško knjigo – ne pa v primerih, kot je predmetni, ko je tožnica uporabila postopek po 254. členu ZIZ, ker "etažna lastnina še ni bila vzpostavljena in toženec ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine".

16Posledično, ker tožnica ni uporabila pravilnega načina za ustanovitev zastavne pravice, le-te na sporni nepremičnini niti ni veljavno pridobila – ne glede na to, ali je bila sporna nepremičnina (nepravilno) vpisana v zemljiško knjigo. Vseeno je, ali je bila sporna nepremičnina v zemljiško knjigo vknjižena z identifikacijsko številko 1838 oziroma 1837, ker je pogoj za uporabo 254. člena ZIZ, da nepremičnina v zemljiško knjigo sploh ni vknjižena. Tudi če v zemljiški knjigi ne bi bilo pomote pri vpisu ZK teles, tožnica ne bi mogla veljavno ustanoviti zastavne pravice po načinu, ki ga je uporabila, ne glede na pritožbene navedbe, da napaka pri vpisu v zemljiško knjigo ni edini razlog za uporabo izbranega načina ustanovitve zastavne pravice.

17Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da je ustanovitev zastavne pravice po 254. členu ZIZ z objavo notarskih zapisov v Uradnem listu RS sicer res nudila publicitetni učinek, vendar tožnica ni bila v dobri veri ter glede na tekom postopka ugotovljeno dejansko stanje, za takšno ravnanje ni imela pravne podlage. Ker zastavna pravica ni bila ustanovljena na pravilen način, tožnica s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice ne more biti uspešna ter je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

18Po obrazloženem se sodišče druge stopnje z ostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo ter je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi.

¹ 305. člen ZFPPIPP določa: (1) Upnik, katerega ločitvena pravica je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ni v 306., 307. ali 308. členu tega zakona drugače določeno. (2) Če je prerekana tudi terjatev, mora upnik s tožbo iz prvega odstavka tega člena zahtevati tudi ugotovitev obstoja prerekane terjatve ne glede na to, ali terjatev temelji na izvršilnem naslovu. (3) Za tožbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prvi do tretji odstavek 300. člena tega zakona. (4) Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, prenehata: 1. njegova ločitvena pravica in 2. če je bila prerekana tudi terjatev, zavarovana s to ločitveno pravico: ta terjatev.
² 310. člen ZFPPIPP določa: (1) Izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena tega zakona, če ni v 311. ali 312, členu tega zakona drugače določeno. (2) Za tožbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljata drugi in tretji odstavek 300. člena tega zakona. (3) Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, njegova izločitvena pravica preneha.
³ 254. člen ZIZ določa: (1) Če nepremičnina oziroma posamezen del stavbe ni vpisan v zemljiški knjigi, morajo biti v notarskem zapisu iz 250. člena tega zakona navedeni podatki o legi nepremičnine oziroma posameznega dela stavbe, meji in površini, oziroma drugi podatki, potrebni za njegovo identifikacijo. (2) Notarskemu zapisu mora biti priložena listina, ki bi bila primerna za vknjižbo lastninske pravice. (3) Sklenitev notarskega zapisa iz 250. člena tega zakona ima pomen vknjižbe zastavne pravice. (4) Notarski zapis z navedbo osebnega imena oziroma firme in prebivališča oziroma sedeža zastavitelja ter s podatki iz prvega odstavka tega člena notar objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, na listini iz drugega odstavka tega člena pa zaznamuje, da je nepremičnina zastavljena na podlagi sporazuma strank. Listina se izroči v hrambo notarju.
⁴ Izpovedal je, da se je zapletlo v zemljiški knjigi z ZK telesi, saj je šlo za dve zgradbi, kot izhaja iz predloženih etažnih načrtov, ki sta se zaradi tega, ker so se pomešali določeni identifikatorji, vpisali napačno.
⁵ Pritožbenih navedb, ki glede na določbo 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnica v pritožbi niti ni navajala, niti izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (če bi bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP).
⁶ Kot izhaja iz zgodovinskega izpiska ZK sta bili obe nepremičnini, tako št. 1838, ki stoji na parceli 698/2 k.o. M., kot tudi št. 1837, ki stoji na parceli 698/1 k.o. M., vpisani v zemljiško knjigo že od začetka vzpostavitve elektronske zemljiške knjige.