VSL Sklep I Cp 2031/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 14. 6. 2019 zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, v skladu s katero bi bila dolžna prvotožena stranka nemudoma, najkasneje pa v roku 48 ur po izdaji odredbe, na lastne stroške iz elektronskega medija www.aa.si začasno odstraniti članek „S.“ z dne 27. 8. 2018, iz elektronskega medija www.bb.si članek „P.“ z dne 19. 10. 2018 in iz spletne strani www.cc.com. objavo z dne 19. 10. 2018 s povezavo na predhodno navedeni članek v mediju www.bb.si.

2S sklepom z dne 14. 8. 2019 pa je omenjeno sodišče zavrglo tožnikovo dopolnitev pritožbe (vloženo dne 16. 7. 2019) zoper sklep z dne 14. 6. 2019.

3Zoper sklep z dne 14. 6. 2019 se tožnik pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je moč fizične osebe razdeliti na absolutne javne osebe, na relativno javne osebe in zasebnike. Takšno stališče naj bi bilo nezakonito in protiustavno. Ne Ustava RS, ne zakon ne predvidevata kakršnekoli delitve fizičnih oseb na različne kategorije glede na njihovo javno izpostavljenost. Še manj ustava in zakon govorita o tem, da naj bi imele različne kategorije fizičnih oseb glede na to delitev različne pravice oziroma upravičenja, kar se tiče posegov v svojo zasebnost oziroma čast in dobro ime. Pravico do človekove zasebnosti ščiti že sama Ustava (34. in 35. člen), omejitev pa je možna le na podlagi zakona. Nikakor ne more biti vprašanje „javnosti„ delovanja neke osebe sam element presoje, ali je do civilnega delikta prišlo ali ne. Zmoten je sklep, da je tožnik „relativno javna oseba“. Sodišče nikjer ne ponudi utemeljitve svojega naziranja o delitvi fizičnih oseb na različne kategorije pričakovane zasebnosti, ki bi izhajala iz pozitivnega prava. Sklicuje se le na nek članek, ki pa ni formalni spoznavni vir prava, na katerega bi lahko oprlo svojo odločitev. Samo dejstvo, da je bil tožnik pred šestimi leti obsojen za kaznivo dejanje, še ne pomeni, da je relativno javna oseba in da ima s tem nižjo stopnjo pričakovane zasebnosti. Pritožnik pojasnjuje, zakaj je to naziranje napačno. Odpiral naj bi se precedens, da lahko mediji povsem nekaznovano širijo govorice, žalitve in neresnice na račun oseb, ki so bile predhodno kazensko obsojene, z utemeljitvijo, da imajo kot „relativno javne osebe“ tako in tako manjše pričakovanje zasebnosti. Če naj bi bilo za opredelitev neke osebe kot relativno javno potrebno šteti opravljanje manj pomembnih političnih funkcij, tudi tu odpade argument, da je tožnik takšna oseba, ker vodi lokalni odbor neke stranke. Samo članstvo v stranki kot tudi zavzemanje položaja znotraj stranke je zgolj uresničevanje ustavne pravice do združevanja in politične participacije ter kot tako ne more pomeniti, da gre za izpostavljeno vlogo. Sodišče prve stopnje tudi popolnoma zmotno zaključi glede tožnikovega pomena in vpliva, sklicujoč se na to, da je predsednik območnega zbora stranke, ki ima v Državnem zboru RS kar 10 % sedežev. To ne drži, niti ni jasno, na podlagi česa je to sodišče sklepalo. Stranka 1 (po novem: Stranka 2), ki ji pripada tožnik, je zunajparlamentarna stranka, kar je jasno vsakemu vsaj malo poučenemu opazovalcu politike v naši državi. Tudi v kolikor bi tožnika šteli za „relativno javno osebo“, to ne narekuje zaključka, da v konkretnem primeru toženi stranki nista posegli v njegovo zasebnost oziroma čast in dobro ime. Tudi javno bolj izpostavljene osebe imajo pričakovana upravičenja do varstva svoje zasebnosti, vključno s častjo in dobrim imenom. Tožnik se sklicuje na prakso ESČP v zadevah A. proti Norveški in Standard Verlag proti Avstriji. Tudi Ustava skladno s 14. členom izrecno prepoveduje različno obravnavo oseb v bistveno enakem položaju. Sodišče ni ponudilo nobenega razloga, zakaj je štelo, da je javni interes v tožnikovem primeru pretehtal nad njegovo pravico do zasebnosti, in to celo v takem primeru, ki se tiče nepreverjenih govoric. Tako nizek standard varovanja pravic zasebnosti, kot ga je sodišče namenilo tožniku, ne bi zdržal resne presoji niti za t.i. absolutno javno osebo, kaj šele za kako relativno javno osebo. Glede članka z dne 27. 8. 2018 poudarja, da upoštevaje obširne tožbene navedbe in uveljavljeno sodno prakso ne more biti dvoma, da je do posega v osebnostne pravice, čast in dobro ime in zasebnost tudi že prima facie prišlo. Prva vrednostna sodba, ki jo sodišče prve stopnje ponudi v zagovor svojega sklepa v točki 29 obrazložitve, je tudi daleč najbolj sporna in kot taka določi ton obrazložitvi, ki je v velikem delu konfuzna, nasprotujoča si in naravnost bizarna. Sodišče prve stopnje tako šteje, da iz članka z dne 27. 8. 2018 ne izhaja, da je tožeča stranka svoji tašči in njenemu partnerju nedvomno grozila s smrtjo. Tožnik šteje, da je vsakemu približno pismenemu in življenjsko vsaj minimalno izkušenemu človeku jasno, kaj je pomen stavka kot je „S.“, ki je poleg tega podkrepljen še z veliko barvno fotografijo osebe, na katero se ta stavek nanaša, na zatožni klopi v neki nepovezani zadevi. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je naslov pomensko odprt, je bizarno, sklicevanje, da je potrebno naslov presojati v kontekstu celega članka, pa povsem nesmiselno. Tako iz naslova kot iz samega teksta članka izhaja identična vsebina in povsem enak vtis, namreč, da je obtožba na račun tožnika resnična. Pri tem ni niti najmanj upoštevano sklicevanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zgolj povzela izjavo neke tretje osebe, ko pa je bil nihče drug kot tožena stranka tista, ki je postavila naslov in več podnaslovov članka, ki so te trditve tretje osebe prevzele kot svoje. Vsakemu povprečnemu bralcu je jasno, kaj v članku je izjava neke tretje osebe, kaj pa je delo avtorja članka oziroma uredništva. Ni zanemarljivo, da je bila prav drugotožena stranka kot novinarka v preteklosti že kazensko obsojena zaradi posega v zasebnost subjekta enega svojih člankov. Nobenega dvoma ni, da sta toženi stranki tisti, ki sta sestavili in objavili članek, vključno z naslovom, podnaslovom in fotografijo tožnika, v katerem pa sta nepreverjene obtožbe neke tretje osebe predstavili na način, da jih je lahko povprečen bralec razumel bodisi kot dejstvo bodisi kot zelo verjetno. Vse to je napisano v trdilni obliki, brez pogojnika, brez navednic ipd., kar ob izrazito negativnem tonu članka do tožnika in opustitvi navedbe večjega števila nasprotnih dejstev, ki jih je sam v telefonskem pogovoru navedel drugotoženki, ne more pustiti nobenega dvoma, da je do posega v osebnost tožnika že na tej točki tudi dejansko prišlo. Enako velja tudi za vse druge obtožbe v članku, navedene na njegov račun, kot je, da naj bi kradel strankam, da naj bi bil v fazi sodne preiskave glede tega, ali da bi naj mu predčasni odpust s prestajanja zapora omogočila neka konkretna (pravna) oseba, in za navedbo o nesprejemanju krivde, kar naj bi zapisal v knjigi, katere avtor je, saj to iz celotnega konteksta knjige nikakor ne sledi. Predstavljanje zgolj enega stavka kot indikacije celotne knjige je milo rečeno neumestno, saj je tudi tukaj potreben kontekst, kar pa sodišče prve stopnje povsem prezre. Obrazložitev odločbe si povsem nasprotuje oziroma je nerazumljiva. Glede stališča v 34. točki pritožbe poudarja, da je to ne le posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi protispisno. Toženi stranki dokazano nista korektno povzeli izjave, ki jo je tožnik podal drugotoženki ob priliki telefonskega pogovora v avgustu 2018 (omenja, katero njegovo izjavo sta toženki opustili). V nadaljevanju pojasnjuje, da naj bi bil (in zakaj) A. A. nekredibilen vir (kar naj bi sam drugotoženki prav tako povedal ob telefonskem pogovoru). Vse navedeno naj bi se nanašalo tudi na razlogovanje sodišča v zvezi s člankom z dne 19. 10. 2018. Argumentacija v 43. točki obrazložitve, da so nekatera dejstva, navedena v članku, resnična, recimo to, da je bil tožniku res izrečen ukrep prepovedi približevanja, je povem nerelevantna. Za presojo naj bi bilo bistveno, da je bila v času pisanja in objave članka zoper njega zgolj vložena kazenska ovadba (sklicuje se na domnevo nedolžnosti). Sodna praksa je že večkrat poudarila, da je možno civilni vidik posega v čast in dobro ime storiti tudi z razkritjem resničnih dejstev v zasebnem življenju posameznika, katerih javna objava lahko škodi njegovemu ugledu in so podane z namenom zaničevanja. Članek z dne 19. 10. 2018 je bil že drugi v kratkem času, ki ga je o tožniku v izrazito negativni luči objavila prvotoženka, napisala pa drugotoženka. Nerazumljiv je zaključek sodišča (tč. 43), da v člankih ni mogoče izluščiti kakršnokoli zaničevanje tožnika, ko pa je prav to evidentna posledica vseh posameznih navedb kakor tudi celokupnega vtisa obeh člankov kot celote. Pri tem toženi stranki pogojni stil pisanja, ki sta ga uporabili v članku z dne 19. 10. 2018, v ničemer ne ekskulpira odgovornosti za poseg v tožnikovo zasebnost. Sodišče je povsem opustilo kakršnokoli ugotavljanje škode v tožnikovem življenju, kljub temu, da so te že tožbeno obširno izkazane.

4Toženi stranki sta v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

5Tudi zoper sklep z dne 14. 8. 2019 se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je dopolnitev pritožbe prepozna, saj ne gre za vsebinsko pritožbo, temveč zgolj za posredovanje listinske dokumentacije, ki pritožniku še ni bila dostopna v času, ko je potekel pritožbeni rok. Listina, ki jo je priložil, naj bi bila izrednega pomena za razsojo zadeve (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Prav tako je zmotno stališče, da vloga ni sposobna obravnave, ker ni podpisana. Samo dejstvo, da je (pomotoma) izostal podpis, še ne zadosti kriteriju po členu 108 ZPP, da je vloga „nepopolna in nerazumljiva“, saj iz vsebine jasno izhaja, kdo je avtor vloge in na katero zadevo se nanaša. Zato je potrebno nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje ostro grajati, saj je očitno navedeno zgolj zato, da bi se preprečilo ali otežilo vsebinsko odločanje o nezakonitem sklepu.

6Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 14. 8. 2019:

7Pritožnikovo oporekanje zaključku sodišča prve stopnje o njegovi prepozni dopolnitvi pritožbe zoper sklep z dne 14. 6. 2019, z navajanjem, češ da ni šlo za vsebinsko pritožbo, ampak zgolj posredovanje listinske dokumentacije (ki mu prej ni bila dostopna), je neprepričljivo (neutemeljeno), saj zakon (ZPP¹ v zvezi s 15. členom ZIZ²) razlik med „vsebinskimi“ in „ne-vsebinskimi“ dopolnitvami ne pozna³ in morajo biti vse dopolnitve (pritožbe) vložene v pritožbenem roku. Pritožbeno navajanje pa je ne-nazadnje tudi protislovno. Namreč kmalu po tistem, ko poudari, da pri njegovi dopolnitvi ne gre za „vsebinsko pritožbo“, začne tožnik pojasnjevati, zakaj naj bi bila v dopolnitvi pritožbe predložena listina izrednega pomena za razsojo zadeve, torej za vsebinsko presojo pravilnosti sklepa sodišča prve stopnje.

8Sodišče prve stopnje je v zvezi z omenjeno dopolnitvijo pritožbe (pravilno) ugotovilo tudi, da (sploh) ni podpisana (hkrati pa pojasnilo, da morajo biti tako kot vse druge vloge tudi pritožbe podpisane, kakor tudi, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev⁴). Ker iz 335. člena ZPP jasno izhaja, da je obvezna sestavina pritožbe tudi (pritožnikov) podpis, je tožnikovo pojasnjevanje, da zaradi izostanka podpisa⁵ še ni moč govoriti o nepopolni vlogi (108. člen ZPP), neutemeljeno. Brezpredmetno je tudi njegovo pojasnjevanje, da naj bi bilo že iz vsebine vloge jasno razvidno, kdo je njen avtor. Zakon namreč kot edini izkaz avtentičnosti vloge (pritožbe) določa (pritožnikov) podpis. Posledično neprepričljivo izzveni (tudi sicer hipotetično/z ničemer izkazano) navajanje, da je sodišče prve stopnje te razloge podalo samo zato, da bi preprečilo vsebinsko⁶ odločanje o sklepu z dne 14. 6. 2019.

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 14. 6. 2019

9Sodišče prve stopnje je ključne zaključke sprejete v okviru izpodbijanega sklepa z dne 14. 6. 2019 natančno (konkretno) pojasnilo. Na drugi strani pritožba velik del teh (konkretnih) razlogov prezre in jih ustrezno (argumentirano) ne izpodbija, ali pa jih presoja izolirano (ne oziraje se na celoten sklop obrazložitve (posameznih zaključkov) oziroma glede na kontekst). Številni pritožbeni očitki so tudi preveč splošni, saj tožnik predvsem „vztraja“ pri svojih zaključkih (interpretaciji obeh spornih člankov).

10Neprepričljivo je pritožbeno oporekanje naziranju sodišča prve stopnje (glej 20. in nadaljnje točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je potrebno pri presoji, ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v tožnikove osebnostne pravice ugotoviti, ali je slednji javna oseba ali ne, kot tudi v nadaljevanju izpostavljeni delitve fizičnih oseb na absolutno javne osebe, relativno javne osebe in zasebnike, z navajanjem, da ne Ustava RS in ne zakon takšne delitve fizičnih oseb ne poznata. Sodišča so pri svojem odločanju vezana na ustavo in zakon (glej 125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih⁷). Vendar pri svojem odločanju upoštevajo tudi vire, ki sicer nimajo formalne pravne moči, a so strokovno prepričljivi (relevantni), kar prvenstveno velja za pravno teorijo in sodno prakso.⁸ In prav delitev fizičnih oseb, ki jo v zvezi s presojo posegov v njihove osebnostne pravice (pravico do zasebnosti), upravičeno izpostavlja sodišče prve stopnje,⁹ se je izoblikovala v pravni teoriji in praksi (temelji pa na podmeni, da imajo osebe, ki se na tak ali drugačen način v javnosti bolj izpostavljajo,¹⁰ tudi manjše upravičeno pričakovanje zasebnosti¹¹). „Javnost“ delovanja je v vsakem obravnavanem primeru ključna pri tehtanju pravice do svobode izražanja (pravice medijev, da poročajo¹²) na eni in posameznikove pravice do zasebnosti na drugi strani, oziroma pri presoji, ali je prišlo do protipravnega posega (ali ne). Ker so torej določene skupine oseb (zaradi svojega delovanja) bolj podvržene interesu (nadzoru) javnosti in v tem oziru v različnem položaju, ni moč slediti niti (posplošenemu) pritožbenemu sklicevanju na 14. člen Ustave RS.

11Zakaj naj bi šlo pri tožniku za relativno javno osebo,¹³ je prepričljivo obrazloženo v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem okviru je sodišče prve stopnje kot razlog za tak zaključek upravičeno izpostavilo tako okoliščino tožnikovega političnega udejstvovanja kot tudi medijsko (precej) odmeven kazenski postopek, v katerem je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja. Ni izpostavilo torej zgolj kazenske obsodbe, zaradi katere bi se moral nekdo (konkretno tožnik) za več let (doživljenjsko) odpovedati velikemu delu svoje zasebnosti, kot poskuša to prikazati pritožba.¹⁴ Upoštevaje, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi bil tožnik predsednik stranke Stranka 1 za območno enoto Z., je njegovo pritožbeno zatrjevanje opravljanja manj pomembnih političnih funkcij v najboljšem primeru nepojasnjeno. Dejstvo, da pomeni članstvo v stranki oziroma zavzemanje položaja znotraj nje uresničevanje posameznikove (ustavne) pravice do združevanja in politične participacije (kar izpostavlja pritožba), ne izključuje okoliščine, da postane takšna oseba zaradi svojega zavestnega izpostavljanja javnosti tudi predmet (javnega) interesa, kar se posledično odraža v (objektivno) manjšem pričakovanju zasebnosti. Pritožnik nadalje nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o njegovi vključenosti v politično stranko, ki naj bi imela v Državnem zboru RS 10% sedežev, češ da naj bi šlo (v njegovem primeru) za zunajparlamentarno stranko Stranka 1), kar pa na pravilnost izpodbijanega zaključka (o tožniku kot relativno javni osebi) ne vpliva. Dejstvo je, da ima tožnik očitno pomembno funkcijo (položaj) v politični stranki, ki aktivno nastopa na slovenskem političnem prostoru. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ob obravnavanju vsebine obeh spornih člankov (z dne 27. 8. 2018 in z dne 19. 10. 2018) argumentirano pojasnilo, zakaj (vsaj v trenutku odločanja o njegovem predlogu za izdajo začasno odredbo) ni moč (na ravni potrebne verjetnosti) narediti zaključka o nedovoljenem posegu v tožnikovo zasebnost (osebnostne pravice) oziroma o objavi nepreverjenih informacij ali trditev, ki bi bile podane na žaljiv način (z namenom zaničevanja).

12Pritožbeno navajanje, da upoštevaje obširne tožbene navedbe, uveljavljeno sodno prakso, ne more biti dvoma, da je do posega v osebnostne pravice, čast in dobro ime ter zasebnost s člankom z dne 27. 8. 2018 že prima facie prišlo, je posplošeno (nedokazano) in neprepričljivo. Kakšno (lastno) vrednostno sodbo naj bi v zvezi z omenjenim člankom sodišče prve stopnje podalo v 29. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni (po)jasn(jen)o. Prav tako ni moč slediti nekonkretiziranim trditvam o obrazložitvi (sodišča prve stopnje), ki naj bi bila v velikem delu konfuzna, protislovna in (celo) bizarna. Nič od tega pritožbi ne uspe izkazati. Navedbo sodišča prve stopnje, da je naslov članka „S.“ poimensko odprt, gre (glej 29. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) brati skupaj s hkratnim (pravilnim) pojasnilom (sodišča prve stopnje), da ga je potrebno razumeti v okviru konteksta (celotnega članka) oziroma ob upoštevanju izjave, ki jo je podal A. A.¹⁵ Gre torej za smiselno povzemanje izjave slednjega¹⁶ in ne za nesporno dejstvo. Upoštevaje celotno vsebino članka zato nikakor ni moč zaključiti oziroma z njim ni ustvarjen vtis (kot poskuša to prikazati pritožba), da se je to tudi v resnici zgodilo, da je obtožba resnična oziroma da je avtor teksta trditve tretje osebe prevzel kot svoje. Drži sicer, da naj bi bilo vsakemu povprečnemu bralcu jasno, kaj je izjava tretje osebe, kaj pa delo avtorja članka oziroma uredništva. A za konkretni primer bi morala biti vsakemu povprečnemu bralcu jasna tudi povezava (kontekst) med povzeto izjavo tretje osebe in (pod)naslovi v članku.

13Vse to velja tudi za ostale dele omenjenega članka, ki prav tako temeljijo na izjavi, ki jo je podal A. A. (o tem, da naj bi tožnik kradel strankam, kar naj bi bilo predmet kazenskega postopka, in da naj bi mu predčasni odpust s prestajanja kazni zapora omogočila Odvetniška družba X. iz Y., v pisarni katere naj bi se med prestajanjem kazni zaposlil¹⁷), pri čemer tudi v zvezi z njimi ni moč govoriti o morebitnem omalovažujočem (žaljivem) načinu pisanja. V zadnje omenjeni okvir sodi tudi novinarkina ugotovitev, da naj bi iz tožnikove knjige izhajalo, da svojega dejanja ne sprejema. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (31. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), je vprašanje, ali je ta interpretacija (ki ji pritožba s sklicevanjem na kontekst celotne knjige oporeka), pravilna ali ne, nebistvena, saj v nobenem primeru (torej tudi če bi bila res napačna) ne predstavlja posega v tožnikove osebnostne pravice (čast oziroma dobro ime). Omenjeno sodišče je obenem poudarilo (glej 34. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da članek vsebuje tudi tožnikovo izjavo, ki je celo poudarjena. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da naj bi bil izpuščen večji del nasprotnih dejstev, ki naj bi jih novinarki povedal ob telefonskem pogovoru, a konkretno omenja predvsem, da sta toženki opustili njegovo navedbo, da naj bi bil A. A. tisti, ki je njemu grozil s smrtjo (in ne obratno), in zakaj naj bi bil omenjeni nekredibilen vir.¹⁸ Pri tem pa ne uspe prepričljivo pojasniti, kako naj bi ta domnevna izpustitev njegovih izjav (s strani novinarke) vplivala na presojo, ali je bilo s spornim člankom poseženo v njegove osebnostne pravice (čast in dobro ime). Iz vseh teh razlogov neprepričljivo izzveni (kar se tiče predmetne presojo tudi sicer ne dovolj konkretizirana) pritožbena trditev o „nezanemarljivosti“ okoliščine, da je bila prav drugotožena stranka kot novinarka v preteklosti že kazensko obsojena zaradi posega v zasebnost subjekta enega svojih člankov, takšni pa so tudi (posplošeni) očitki o protislovnosti in nerazumljivosti (s strani sodišča prve stopnje podanih) razlogov.

14Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki v zvezi s člankom z dne 19. 10. 2018. Kot je to v 43. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo sodišče prve stopnje, je zapis o domnevnem nasilju v družini temeljil na takrat s strani policije tožniku izrečenem ukrepu približevanja ženi in hčerki, prav tako pa tudi, da iz same dikcije članka ni moč razbrati nobenega zaničevalnega namena.¹⁹ Ker je jasno govora le o domnevnem nasilju, je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na domnevo nedolžnosti. Prav tako je nebistveno njeno izpostavljanje, da je šlo že za drugi članek v kratkem času, saj tožnik glede nobenega od njiju (v tej fazi postopka) svojih trditev o protipravnem posegu ni uspel ustrezno izkazati. Uporaba pogojnega načina pisanja v članku z dne 19. 10. 2018 (ki ga pritožba izpostavlja), je samo eden od razlogov za tak zaključek. Kar se tiče sklicevanja na zapis v članku, da ima precej nekdanjih obsojencev precejšnje težave z resocializacijo po prihodu na prostost, je prav tako sodišče prve stopnje (v 46. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) ob upoštevanju tudi nadaljevanja spornega zapisa pravilno zaključilo, da naj bi glede tožnika veljalo nasprotno; upravičeno pa poudarilo tudi, da gre za (vrednostno) nevtralne ugotovitve oziroma za zaključke, ki napram tožniku ne vzbujajo ne negativnega in ne pozitivnega odnosa. Zaključka o žaljivosti (poniževalnosti) ni moč narediti niti glede navedbe (v istem članku), da naj bi se tožnik kandidaturi za župana Z. odpovedal „zaradi nedavne preteklosti“.²⁰

15Z ozirom nato, da mu ni uspelo izkazati že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe (verjetnega obstoja/nastanka terjatve), sodišču prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati obstoja druge za takšno izdajo potrebne predpostavke (glej drugi odstavek 272. člena ZIZ), oziroma (dokazno) presojati v zvezi z njo (v predlogu za izdajo začasne odredbe) podanih tožnikov trditev.

16Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.
³ Prav tako v tem oziru ni pomembno, kdaj naj bi pritožnik listino, na katero se v dopolnitvi pritožbe sklicuje, pridobil.
⁴ Glej 336. člen ZPP.
⁵ Pri čemer je nepomembna tudi okoliščina, zakaj je ta izostal.
⁶ Kar je prav tako v nasprotju z uvodnim pritožbenim navajanjem, da v konkretnem primeru dopolnitve (pritožbe) ne gre za „vsebinsko pritožbo“.
⁷ Uradni list RS, št. 19/94, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Kar ni v nobenem nasprotju z njihovo (prej omenjeno in že v ustavi predvideno) vezanostjo na ustavo in zakone.
⁹ Ki se pri tem sklicuje tudi na v tem pogledu relevantno (konkretno) pravno teorijo.
¹⁰ Oziroma so bile iz razlogov, ki so v njihovi sferi, v javnosti izpostavljene.
¹¹ Glej npr. A. Teršek, Svoboda medijev in varstvo zasebnosti: Kritika dveh precendensov, predlog razvrstitve „javnih oseb“ in predlog ustavnopravnih standardov, objavljeno v Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006, predvsem str. 3 - 6, glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009, VSRS sodbo II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019, VSRS II Ips 71/2016 z dne 24. 7. 2018, VSL sodbo I Cp 2459/2012 z dne 20. 3. 2013, VSL sodbo II Cp 1578/2018 z dne 13. 3. 2019, VSL sodbo II Cp 2012/2017 z dne 22. 11. 2017.
¹² In na drugi strani javnosti do obveščenosti.
¹³ Oziroma (zakaj z drugimi besedami) pritožnikovo sklicevanje na zasebnost glede vsebine tega, kar je bilo v spornih člankih objavljeno, ni prepričljivo.
¹⁴ Prav tako ne gre pritrditi (posplošenemu in neprepričljivemu) pritožbenemu zatrjevanju, da naj bi se odpiral precedens, v skladu s katerim lahko mediji nekaznovano širijo govorice, žalitve in neresnice na račun oseb, ki so bile predhodno kazensko obsojene, z utemeljitvijo, da imajo kot „relativno javne osebe“ tako ali tako manjše pričakovanje zasebnosti. Da naj bi šlo za „širjenje“ takšnih informacij, tožnik (v tej fazi postopka) ni uspel izkazati. Podobno posplošeno (neprepričljivo) je nadalje njegovo pojasnjevanje, da naj bi imele tudi javno bolj izpostavljene osebe pričakovana upravičenja do varstva svoje zasebnosti, vključno s častjo in dobrim imenom (v zvezi s čimer se, ne da bi to kakorkoli natančneje pojasnil, sklicuje na dve odločitvi ESČP). To na načelni ravni (in posameznih razsežnosti zasebnosti) seveda drži, a zgolj s tem pritožba pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve (oziroma s strani sodišča prve stopnje podanih razlogov) ne poraja.
¹⁵ Glej tudi VSL sklep II Cp 2378/2018 z dne 20. 2. 2019.
¹⁶ Glej predzadnji in zadnji odstavek na drugi strani članka z dne 27. 8. 2018 (priloga A1). Okoliščina, da je v članku fotografija tožnika na zatožni klopi iz kazenskega postopka, v katerem je bil obsojen zaradi poskusa umora, tega dejstva ne spremeni (glej tudi razloge podane v 35. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa).
¹⁷ Kaj naj bi bilo v tem pogledu do tožnika žaljivo (omalovažujoče), ni moč ugotoviti, niti tega ne ugotavlja sodišče prve stopnje, kot to zatrjuje pritožba. V 33. točki izpodbijanega sklepa obrazložitve omenjeno sodišče zgolj ugotavlja, da okoliščina, da naj bi ravno delo v Odvetniški družbi X. tožniku omogočilo predčasni odpust s prestajanja zaporne kazni (kot naj bi to izhajalo iz spornega članka), ne more držati v celoti, a da ne gre za žaljiv (poniževalen) zapis, ki bi predstavljal poseg v tožnikovo čast in dobro ime (in sicer tudi če bi res namigoval na to, da je bil tožnik deležen preferenčne ali celo protipravne obravnave, kot to zatrjuje pritožba, kar pa na podlagi vsebine članka ni moč zaključiti).
¹⁸ Glede slednjega izpostavlja okoliščine, da je izbrisan s seznama odvetnikov, da je v osebnem stečaju in v kazenskih postopkih, pri čemer pa ni (po)jasn(jen)o, zakaj naj bi le-te (same za sebe) vodile k zaključku, da A. A. novinarki ni dal resničnih izjav.
¹⁹ Pritožba označuje takšen zaključek sodišča prve stopnje (podan v 43. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) za nerazumljiv, a zgolj s pavšalnim (neizkazanim) zatrjevanjem, da naj bi bilo zaničevanje evidentna posledica vseh posameznih navedb kot tudi celokupnega vtisa obeh člankov kot celote, v to nikakor ne prepriča.
²⁰ V zvezi s katero je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo (glej 47. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bila napačno povzeta vsebina objave v Z. (z dne 17. 10. 2018).