VSRS Sodba IV Ips 23/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ Mestno Redarstvo Mestne občine Ljubljana je storilcu J. R. izdal plačni nalog zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), s katerim mu je izrekel globo v znesku 417,29 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 12. 2018 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani in plačilni nalog Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, in sicer zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da so objekt varovanja po določbi drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 uradne osebe državnih in lokalnih skupnosti, ki izvršujejo svoja pooblastila na podlagi zakona. Po njeni oceni v obravnavani zadevi sodišče ni moglo ugotoviti zakonskega znaka očitanega prekrška, ker ni šlo za uradno poslovanje, ampak je uradna oseba zgolj vozila avtomobil redarstva. Poudarja, da storilcu očitano ravnanje ne bi moglo predstavljati zakonskih znakov očitanega prekrška tudi, če bi redar med vožnjo opravljal nadzor prometa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki na zahtevo nista odgovorila.

B.

4V obravnavani zadevi se je storilcu očitalo nedostojno vedenje do uradne osebe pri uradnem poslovanju, in sicer je mestnemu redarju pokazal iztegnjen sredinec ter pri tem zavpil neprimerne in žaljive besede. Mestni redar je v kritičnem času z vozilom redarstva opravljal nadzor prometa na območju Slovenske ceste v Ljubljani. Z očitanim ravnanjem je storilec po presoji prekrškovnega organa in sodišča uresničil zakonske znake prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1.

5Vrhovna državna tožilka navaja, da v obravnavani zadevi ni šlo za uradno poslovanje uradne osebe, saj je slednja zgolj vozila avtomobil mestnega redarstva skozi križišče. Za uradno poslovanje po stališču vrhovne državne tožilke ne bi šlo tudi, kolikor bi uradna oseba med vožnjo opravljala nadzor prometa. Glede na navedeno meni, da storilec ni izpolnil zakonskih znakov očitanega prekrška.

6Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 določa, da se z globo kaznuje, kdor se prepira, vpije, ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju. Omenjeno določilo je specialno v razmerju do prvega odstavka istega člena, ki vsebuje splošno prepoved nedostojnega vedenja na javnem kraju. Kvalificirana oblika prekrška iz drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 je namenjena zaščiti uradnih oseb državnih in lokalnih skupnosti, ki izvršujejo zakone ali podzakonske predpise, s čimer se posredno varuje tudi državo, ki preko teh oseb izvršuje zakone.¹ Za uradno poslovanje je torej mogoče šteti izvrševanje zakonskih pooblastil, ki jih imajo uradne osebe. Zakonska naloge in pooblastila redarstva ureja Zakon o občinskem redarstvu (Ur. l. RS, št. 139/06 s poznejšimi spremembami in dopolnitvami; ZORed), ki določa, da občinsko redarstvo skrbi javno varnost in javni red na območju občine ter je v tem okviru pristojno za: nadzor varnega in neoviranega cestnega prometa v naseljih; varovanje cest in okolja v naseljih ter na občinskih cestah zunaj naselij; skrb za varnost na občinskih javnih poteh, rekreacijskih in drugih javnih površinah; varovanje javnega premoženja, naravne in kulturne dediščine; vzdrževanje javnega reda in miru. V obravnavani zadevi je mestni redar z nadzorom prometa na določenem območju izvrševal zakonsko določeno pristojnost občinskega redarstva. Glede na to, da je redar kot uradna oseba opravljal nalogo, ki je redarstvu naložena z zakonom, se ni mogoče strinjati s stališčem vrhovne državne tožilke, da pri njegovem delovanju ni šlo za uradno poslovanje.

7Argumentacija zahteve za varstvo zakonitosti, da v obravnavani zadevi ni šlo za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, temelji na napačni podmeni, da je omenjeni prekršek mogoče storiti le v primeru, ko uradna oseba vodi točno določen upravni oziroma prekrškovni postopek. Vrhovna državna tožilka namreč navaja, da za uradno poslovanje ne bi šlo tudi v primeru, ko bi uradna oseba med vožnjo opravljala sicer zakonsko določeno pristojnost nadzora prometa. Tako stališče pa je napačno. Posamezni postopkovni zakoni namreč že vsebujejo posebna varovala, da se postopki uradnih oseb ne ovirajo ali motijo. Tako je v prvem odstavku 131. člena ZP-1 predvidena globa za nedostojno obnašanje ali oviranje dela uradne osebe prekrškovnega organa. Podobno določilo vsebuje 111. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki predvideva, da se z globo kaznuje, kdor pri dejanju postopka huje krši red ali zagreši večjo nedostojnost. Glede na to, da prekrškovne določbe posameznih procesnih zakonov zagotavljajo nemoteno vodenje uradnih postopkov, to pomeni, da je drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 namenjen zaščiti izvrševanja zakonskih pooblastil, ki se ne nanašajo izključno na vodenje posameznih postopkov. Ob upoštevanju okoliščine, da je v obravnavani zadevi mestni redar izvajal splošna zakonska pooblastila, ki niso bila izrecno vezana na točno določen uradni postopek, to pomeni, da sta sodišče in prekrškovni organ pravilno presodila, da se je storilec nedostojno vedel do uradne osebe v okviru njenega uradnega poslovanja. Uveljavljana kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1 zato ni podana.

C.

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo uveljavljane kršitve iz 1. točke 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZJRM-1, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

¹ Srečko Jarc: ZAKON O VARSTVU JAVNEGA REDA IN MIRU S KOMENTARJEM, GV Založba, Ljubljana, 207, str. 49 – 50.